Škratje

Škratje

OSNOVNE INFORMACIJE
Drugo poimemovanje	Med seboj - Khuzd\Khazad Žaljivke - Škrmuc, Škrateljc, Podzemnik
Glavni bogovi	Verždin, Svarog, Perun
Prebivališče	Škratje gorovje
Ljudstva	Železni škratje, Granitni škratje
FIZIČNE INFORMACIJE
Starost	Polnoletnost: 26 Odraslost: 40 Srednja leta: 110 Starost: 180 Častitljiva leta: 222+
Značilnosti	brada, čokata majhna postava

Opis

Zelo trdoživa rasa, ki prebiva v Škratjem gorovju na severu Belesije. So močni in neustrašni, zvesti in trmasti, hkrati pa pogosto zelo neolikani. Njihov odnos izhaja iz dejstva, da so ena najponosnejših ras, ki da izredno veliko na čast. Odnos škrata odraža njegovo mišljenje o tem ali je nekdo užalil njegovo čast ali ponos. Najpogosteje so izučeni za rudarje, kamnoseke in kovače, ko pa poprimejo za kladivo, meč ali sekiro, jim ni dobro stati nasproti. Škratje so najbolj prepoznavni po svojih bradah, ki jih skoraj brez izjeme zelo dobro negujejo in so jim v ponos, tako moškim kot ženskam. Slednje sicer običajno nimajo prave dolge brade, temveč le manjše, kar je za ostale rase in ljudstva vseeno odličen prepoznavni znak.

Ne glede na družbeni sloj, obstajata dve reči, ki se jima posveti vsak škrat. Zgoraj omenjena brada, ki je karseda urejena in pas, ki je predvsem pri nižjem sloju najdražji kos oblačila, hkrati pa nosi torbe, torbice in mošnjičke, v katerih je večina lastnine škrata kadar je na poti.

Ostala oblačila se seveda razlikujejo glede na premoženjski status posameznika, vendar so v vsakem primeru prirejena svojemu namenu in so kakršna so z razlogom, da zagotovijo lastniku čim več udobja in varnosti.

Starost in razvoj

Škratje redno dočakajo preko 200 let, odraslost pa dosežejo šele okoli 40. leta, ko tudi spolno dozorijo. Zanj je še značilno, da si družino pričnejo ustvarjati šele, ko presežejo 70-90 let, kajti pred tem svoj čas posvetijo delu in urjenju. Najvišjo starost 274 let naj bi sodeč po zgodbah v 2. dobi doživel Klad Beloglavi, živeč v Škratjem khaganatu. V zadnjih letih njegovega življenja so ga preimenovali v Klad Večni. V novejši dobi je v času ustanovitve Granitne Trdnjave v starosti 267 let umrl nekoč mojstrski kamnosek Odor, poimenovan Starodavni.

Ljudstva škratov

Vsi so potomci prvih petih škratjih očetov - Knosa, Braza, Gisberta, Tundila in Nodina. Njihove lastnosti so se sicer tekom časa pomešale, vendar vsak škrat v sebi nosi talent vsaj enega izmed svojih očetov. Po smrti očetov so se njihovi khaganati oddaljili, širili, združevali in delili. Pripadniki enega izmed khaganatov so v drugi dobi poselili Veliko sivo gorovje in sčasoma ustanovili svoj khaganat. Do tretje dobe so se namnožili in uspevali, pod vladavino Odina Ščita so poselili še Mračno gorovje proti vzhodu ter zgradili novo graščino. Po Odinovem odhodu sta njegova dvojčka Olaf in Obar prevzela vsak svojo graščino in ustanovljena sta bila Železni in Granitni khaganat.

Železni škratje

Potomci škratov starega Škratjega khaganata, iz Velikega sivega gorovja, ki sedaj spadajo v Železni khaganat.

Granitni škratje

Potomci mojstrov kamnosekov, ki so gradili granitno trdnjavo in tistih, ki so se prostovoljno preselili in začeli novo življenje v Granitnem khaganatu.

Odnosi

Čeprav vsi škratje v Belesiji pripadajo istemu rodu, pa je med njimi po Veliki vojni vseeno nastal hud spor, ki se je razširil preko celotne družbe in vseh družbenih razredov. O njem skorajda ne govorijo več, vendar je privedel do tega, da sta khaganata med seboj prekinila vse stike, porušili so povezovalne predore in trgovske poti so se zaprle in se niso odprle vse do danes. Predstavniki dveh khaganatov se torej med seboj uradno ne družijo, ne sklepajo poslov in ne trgujejo. Kar je pravilo znotraj območja škratje družbe postane zunaj nje bolj smernica ali navodilo. Ker so nekoliko posebni v svojem pogledu na svet, jim je daleč najboljša družba še vedno drug škrat, to družbo bodo izven lastnih dežel rade volje poiskali in se je držali. Veliko raje sicer vidijo predstavnika lastnega khaganata, vendar bodo pozdravili tudi družbo drugih škratov in v tistem trenutku nekoliko pozabili na spor, čeprav je več kot verjetno, da bo med pogovorom prišel na plano.

Do tujcev, ki niso njihove vrste so nezaupljivi, vsaj dokler ne prenehajo biti tujci. Kadar gre za trgovino, ki ni življenjskega pomena, najraje ne trgujejo z neznanci, temveč le s poznanimi obrazi in imeni. Bolj odprti so do polovnjakov, saj so jim ob odsotnosti škratje družbe najboljši približek svoje kulture in s tistimi ljudmi, ki živijo neposredno ob njihovi meji, saj z njimi shajajo že dovolj dolgo, da niso več neznanci. Kadar z ljudmi ali drugimi bitji sklenejo prijateljstvo, zavezništvo ali trgovsko pogodbo, se ta razpotegne še v naslednje generacije.

Do vilinov ne gojijo nobenih negativnih čustev, vendar pa tudi ne kaj preveč pozitivnih. Kulturno se razlikujejo do te mere, da ne vidijo kaj veliko možnosti povezovanja izven trgovine. Zaradi same razdalje in posrednikov pa tudi z vidika trgovine nimajo pretiranih stikov.

Z orki in posledično raznimi troli, ogri in goblini imajo obmejne in kulturne spore, ki segajo daleč v preteklost, kar pomeni, da v najboljšem primeru skušajo, s poudarkom na skušajo, biti strpni do njihove bližine.

Kljub dejstvu, da so precej nezaupljivi, je njihov ponos in dejanja časti njihovo gonilno sredstvo. Tako bodo pogosto sklenili pakt, obljubili pomoč ali posodili svoje znanje in fizično moč posameznikom ali skupinam, do katerih gojijo vsaj del zaupanja z namenom napredka, ki je v njihovih očeh vreden njihovega posredovanja.

V oba khana podpirata cilje in prizadevanja nove kraljice, saj temeljijo na povezovanju, miru in trgovini. Posledično bodo vsi škratje po svojih zmožnostih pomagali in sodelovali povsod, ker bodo videli dobrobit za kraljestvo.

Ureditev

Voditelj khaganata je khan, kar ustreza nazivu kralj. On odloča o vseh zadevah od praznikov, pomilostitev in napovedi vojn do pobiranja dajatev.
-Med visoko plemstvo, na dvoru ali zunaj dvora spada khanova ožja družina, vrhovni poveljniki dvorne vojske, upravitelji škratjih mest, vrhovni svečeniki in khanovi zvesti svetovalci na posameznih področjih, kot so trgovina, diplomacija, pridelava hrane, obrtniki.
-Med nižje plemstvo spadajo poveljniki škratjih bataljonov, visoki diplomati, priznani bogati obtniki in trgovci, bogate škratje rodbine, širša khanova rodbina in svečeniki.
-V visok družbeni razred spadajo manj poznani, a cenjeni obrtniki, častniki škratjih čet, diplomati, bogati trgovci, upravitelji mestnih središč in duhovščina.
-V srednji razred družbe spadajo, premožni prebivalci mestnega središča, mestni obrtniki, vojaki, premožni trgovci, veliki pridelovalci hrane …
- Nižjemu sloju pripadajo delavci, kmetje, ribiči, lovci, gozdarji, škratje živeči izven mestnih središč ali izven mest.

Njihova prava družinska imena so neznanka vsem, razen pripadnikom njihovega klana, saj je to ena izmed skrbno čuvanih škratjih skrivnosti. Poleg svojega prvega imena, si tako škratje prislužijo nazive ali vzdevke, ki so posledica velikih dejanj in jim služijo kot prepoznavni priimki. Tako ima granitni khan vedno naziv Granitni, železni khan pa Železni, po khaganatu, ki ga vodi. Kadar škrat še nima prepoznavnega naziva, ali pa bi rad prikril tudi tega, se enostavno poimenuje Škratji. Primer je Barag Krzneni, rejec snežnih jelenov in trgovec z njihovim krznom. Kadar bi rad zamolčal svoj izvor se poimenuje le Barag Škratji.

Običaji

Običaji se pogosto vrtijo okrog hrane in pijače. Pri ljudeh obstaja znan običaj, pri katerem gostitelj gostu v znak gostoljubja ponudi kruh in sol. Ta naj bi izhajal iz opazovanja škratje kulture, kjer si škratje ob začetku srečanju pred začetkom pogajanja, pogovora, trgovanja ali druženja tradicionalno izmenjajo vrček pijače, najpogosteje piva, in kos mesa, sira ali vsaj kruha. Običaj nakazuje dobro vero vseh udeležencev, da bo srečanje potekalo brez sporov in v skladu s škratjim bontonom.

Kadar želi škrat še posebej izpostaviti težo ali resničnost nekega dejstva, se bo največkrat slišalo: Pri moji bradi ali pri Verždinu, Svarogu ali Perunu, s pogostim dodatkom »da je res.« »Pri Verždinu, da je res. Preden sem prihitel sem, sem onkraj grebena zagledal vsaj ducat orkov, ki so se skušali neopazno splaziti mimo obrambnih stoplov.«

Tradicije

Tradicija vladavine khaganata veleva, da khan ob dopolnitvi 222. leta svoje mesto na prestolu zapusti sinu ali izbranemu nasledniku, če ima sinov več, sam pa zasede mesto ob prestolu kot njegov modri svetovalec.

Tradicija veleva, da se škrat, kolikor še ni poročen ali zaobljubljen ob dopolnitvi 77. leta t.i. druge odraslosti simbolično zaroči s svojo izbranko ali se zaobljubi škratinji, kateri od takrat naprej s svojimi dejanji izkazuje čast in skrb, kadarkoli le lahko. Škratinja kateri se škrat zaobljubi je lahko sestra, sestrična, mama, bratova žena, svečenica, khanova hčer …

Zgodovina

2. Vek - Veliko Sivo gorovje

Pred tisočletji je bilo škratovskih ljudstev več. Delila so se na khaganate, ki so jim vladali khani, ki so odgovarjali vrhovnemu khaganu, največjemu med škrati. Poseljevali so širna gorovja na severu in zahodu, onkraj meja Belesije, ter tam živeli v mestih, katerih imena in lokacije so že zdavnaj izgubljene in pozabljene.

Legende govorijo, da so škratje že v času pred Modrim kraljestvom tavali po Velikem sivem gorovju, ki ga sami imenjujejo Gabil Thafar'abbad in je danes znano tudi kot del Škratjega gorovja. Tam naj bi raziskovali doline, jame, lovli ogre in trole ter kopali predore in iskali zaklade zemlje. Ni znano točno, kdaj so se za stalno naselili v hribovju, vendar jih legende ponovno postavljajo v čas okrog ustanovitve Modrega kraljestva.

3. vek - Škratji khaganat

Več stoletij nazaj je enemu izmed mest, ki stoji v Velikem sivem gorovju, poveljeval khan Odin Ščit-Ljudstva, ki je doživel visoko starost. V času njegove vladavine niso čez njihove meje prodrla nobena sovražna ljudstva. Odin Ščit-Ljudstva je imel sinova dvojčka, imenovana Olaf in Obar. Nekoč je khan opazil, da se v sosednjem gorovju, imenovanem Mračno gorovje ali Khud'abbad, zbirajo grdini in odločil se je, da te grožnje ne bo podcenjeval. Leta 474 3. veka, je poslal je vojsko škratov, ki sta ji poveljevala mlada brata Olaf in Obar. Olaf je bil neustrašen vodja in bojevnik, Obar pa odličen govorec in strateg, zato sta skupaj dosegla veliko zmago. Med bojem so škratje opazili, da je še neraziskani predel gorovja bogat s srebrom, premogom in pomembnimi kamninami. Po letu poizkusnega izkopavanja sklene, da bo razširil meje svojega khaganata in na območju postavil oporišče za izkopavanje srebra, a se nekaj let kasneje, ko so dokončno porazili grdine v gorovju, odloči za postavitev trdnjave na velikem granitnem osamelcu. Trdnjava je znana kot Granitna trdnjava. Leta 493 so bila po 19 letih dela pri koncu in mnogo škratjih kamnosekov z družinami se odloči za trajno nastanitev v Granitni trdnjavi, saj so ugotovili, da gorovje poleg bogatih zalog srebra skriva tudi neizmerne količine marmorja in drugih dragocenosti. Leta 494, v 222. letu starosti, Odin Ščit-Ljudstva stopi s prestola, še prej pa oba svoja sinova dvojčka povzdigne v khana in Granitno trdnjavo podeli Obarju, ki se od takrat imenuje Granitni. Odin je zato sklenil, , ter tako vsakemu sinu prepustil en vladavino nad enim delom Škratjega gorovja.

Granitni in Železni khaganat

Dandanes je Škratji khaganat razdeljen na dva dela, Železni khaganat v Velikem sivem gorovju in Granitni khaganat v Mračnem gorovju.

Gorovje Gabil Thafar'abbad je še danes bogato z železom, zlatom, platino in drugimi kovinami. Njegovo glavno mesto je Železna citadela, ki jo je po smrti Odina Ščit-Ljudstva, vodil njegov sin, khan Olaf Železni. Tudi tamkajšnji škratje so sami sebe imenovali Železni škratje. Škratje Železne citadele so bili po deželi znani kot kovači, ki so izdelovali najboljša orožja in oklepe daleč naokoli.

Vzhodno kraljestvo s sedežem v Granitni trdnjavi pod vodstvom khana Obarja Granitnega, leži v gorovju Khud'abbad. Gorovje ni tako bogato s kovinami kot sosednje, a je zato toliko bolj obdarjeno s kamninami kot sta marmor in granit, škratje pa tam izkopljejo tudi velike količine premoga. Tamkajšnji škratje so zato mojstrski graditelji in obdelovalci kamenja. Sami sebe nazivajo z Granitni, včasih pa celo Marmorni škratje.

Za časa življenja Olafa in Obarja sta mesti cveteli, imeli sta direktno in široko cestno povezavo, prav tako pa podzemne predore, ki so povezovali obe mesti. Trgovina je potekala med škrati in sosednjimi ljudstvi, s katerimi so menjali svoje dobrine. Ko sta brata preminila, je nekaj njunih naslednikov še vedno uspešno vladalo, dokler ni prišlo do vpada grdinskih in barbarskih plemen pod vodstvom Gaargweja Uničevalca in Velike vojne. Ker se vojna niti ni dotaknila škratovskih khaganatov, sta mesti ostali nepoškodovani. A takrat je nastopil med škratjima khanoma hud spor, o katerem škratje nikoli ne spregovorijo, razen med seboj. Škratovska khaganata sta med seboj prekinila vse stike, porušili so predore in trgovske poti so se zaprle. Spor je privedel celo do številnih umorov med sosednjimi škrati.

Verovanje Škratov

Verujejo v Verždina, prvega kovača in stvaritelja sveta. Posebno pozornost namenjajo tudi Perunu vrhovnemu bogu, saj so v gorah precej odvisni od njegove mirne volje, Svarogu, bogu ognja in Sonca, ki jih je ustvaril in njegovima sinovoma Svarožiču, ki skrbi za zvezde, nebeške peči ter Kresniku, ki jim je podaril ogenj.

Škratja legenda pravi, da je na začetku obstajal Verždin. Bil je eden in edini, sam in osamljen.

Po premisleku je ustvaril bogove, svojo družino. Bogovi pa so bili kot otroci, nemirni, vedoželjni in so se v praznini dolgočasili, zato je v njej prižgal sto tisoče peči, ki jih imenujemo zvezde in iz materiala, ki so ga ustvarile, naredil svet - igrišče za svoje otroke in sonce - ognjišče, ki ga bo osvetljevalo in grelo.

Otrokom je na nebo pripel krogle različnih materialov; gline, kamenja, granita, marmorja, zemlje, vode, ognja, kovine in jih obesil na nebo od koder so bogovi jemali material in se igrali. Zgradili so gore, doline, reke, hribovja, jezera in morja. Dolgo časa so bili srečni in Verždin jih je zadovoljno opazoval. Bogovi pa niso ustvarili le podobe na zemlji, temveč tudi drevesa, travo in rastline. Ko so se začeli dolgočasiti so ustvarili bitja, ki bodo gradila namesto njih in oni jih bodo opazovali.

Prvi je Svarog za zabavo Peruna in v čast Verždinu ustvaril pet majhnih, trdnih čokatih in bradatih podob, podobnih sebi. Vdahnil jim je žilavost in dolgoživost ter željo po ustvarjanju.

Ko je vanje vdihnil življenje, jih je pokazal očetu ter ostalim bratom in sestram. Verždin se je navdušil, bili so majceni, a navdihujoči, saj so bili tako kot on in njegovi sinovi željni ustvarjanja. Od trenutka, ko je bilo v njih vdihnjeno življenje so si z zanimanjem ogledovali material zemlje, ga kopali in preizkušali. Črnolaso bitje je zbiralo kovino jo tolklo in obdelovalo, temno rjavolaso bitje je kamenje udarjalo skupaj in ga oblikovalo, svetlo rjavolaso bitje, je različne materiale mešalo skupaj in opazovalo nastalo zmes, svetlolaso bitje je iskalo le svetleče dragulje in jih opazovalo, edino rdečelase bitje je pobiralo kamenje in veje ter ga metalo v reko in ciljalo listje na drevju. Ker so se mu prikupili je petim škratjim očetom podelil mogočne talente:

• Knos, črnolas in temnook, prvi izmed škratov je dobil neustavljivo željo in sposobnost kovanja kovin zemlje.
• Braz, svetel rjavolas in svetlook, drugi škrat je prejel moč in natančnost obdelovanja kamnin zemlje.
• Tundil, temen rjavolas in rjavook, je prejel znanje in veščino iskanja in taljenja vseh kovin zemlje.
• Gisbert, peščenolas in modrook, je prejel potrpežljivost in natančnost za brušenje vseh dragocenih kamnov in kristalov zemlje.
• Nodin, rdečelas in zelenook, zadnji škrat, ki je begal naokoli ni prejel talenta ustvarjanja, temveč je prejel moč in veščino rok, s katero bo branil ostale brate.

Verždin je Svarogu naročil, naj jim ustvari žene in potomce in vsi bodo prejeli talente svojih očetov.

Preostali bogovi so ustvarili svoje rase in druga bitja, ki so jim vdahnili življenje in jih spustili na zemljo.

Tako je Knos, ki je bil prvi izmed škratjih očetov, skupaj s svojimi štirimi brati vodil škratji narod, v katerem so bili vsi njihovi potomci varni in svobodni, da ustvarjajo karkoli želijo.

Ko je Verždin videl kako dobro njegovi otroci vodijo zemljo, se je odločil, da odide v onstranstvo, in jih prepusti njihovi igri. Po njegovem odhodu je bilo dolgo časa vse mirno in bogovi so opazovali kako njihove stvaritve obdelujejo svet, ki so jim ga dali. V dolgih stoletjih so se škratji očetje in njihovi potomci namnožili ter pomešali med seboj. Knosov videz in pogled nista bila več značilna le za kovače, Brazovega izgleda in pogleda niso imeli le kamnoseki, rjavolasi ali rjavooki niso bili le talilci, svetlolasi in modrooki draguljarji ter vsi borbeni škratje niso bili podobni le Nodinu. Pet očetov se je tako odločilo, da odidejo vsak v svojo smer ter ustanovijo khaganate, ki jim bodo poveljevali kot khani in tako se je zgodilo.

Mir je trajal, dokler se ni pripetilo, da je Veles ugrabil Perunovo ženo in med bogovi je zadivjala strašna vojna, ki je počasi uničevala svet. Dolgo so se borili, njihovi otroci in druga bitja, ki so jih ustvarili, pa so jih opazovali in se tudi sami borili med seboj. Po letih vojne je pet prastarih škratjih očetov sklenilo, da odidejo prosit bogove za premirje in vzpostavitev reda. Toda v srditem boju jih bogovi niso opazili in so jih pokončali. Šele takrat so se zavedli, kaj so storili. Namesto, da bi opazovali in nadzorovali svet, so se borili med seboj, ga uničevali ter ubili bitja, ki se jih je dotaknil sam Verždin, saj so mu bila tako všeč.

Sklenili so, da je prišel čas, da kot njihov oče pred njimi zapustijo svet in ga prepustijo svojim otrokom. Še prej pa so se še zadnjič zbrali skupaj in ustvarili zmaje, da bodo v svoji mogočnosti pazili nad ostalimi bitji. Vendar se načrt bogov ni odvijal gladko. Zmaji so sicer svetovali voditeljem in delili modrost z vsemi, ki so za to prosili, vendar niso želeli voditi drugih ras. Življenja drugih jih preprosto niso zanimala, saj je bilo njihovo življenje tako dolgo,da so generacije drugih bitij umirale, preden sta se dva zmaja med seboj uspela pogovoriti o vremenu. Edino, kar je zmaje zares zanimalo, so bili izdelki, ki so jih skozi čas izpopolnjevale druge rase, predvsem izdelki iz žlahtnih kovin in dragih kamnov, ki so jih mojstrsko izdelovali škratje. Najprej so zmaji v zameno za svojo modrost prejemali škratovsko zlato, srebro, dragulje in ostale dragotine, kasneje pa so dragotine le še jemali in kradli. Tako so škratje zmaje zasovražili, se jih izogibali ter se umikali v odročne kraje in vse globlje pod zemljo.

Kmalu so se tudi med zmaji vnele krvave vojne za pridobljeno bogastvo in so pričeli izumirati, dokler niso izumrli in je svet ponovno pripadel nižjim rasam.

Prazniki

Škratje ljudstvo pozna mnogo praznikov in pomembnih dni, ki jih rade volje preživijo v dobri družbi in prijetnem okolju. Seveda ne manjka dobre hrane, pijače in tradicije. Škratje prav tako ne obeležujejo smrt svojih khanov, temveč dan, ko vladar v skladu z izročilom na svoj dopolnjeni 222. rojstni dan preda oblast nad khaganatom svojemu izbranemu potomcu. Te posebne dneve od takrat dalje tudi štejejo.

(prazniki in dnevi so obeleženi kot tedni, zato da lažje sovpadajo z datumi dogodkov)

• Čast Svarogu (Tretji teden Sušca)

Vsako leto pride obdobje, ko svetloba in toplota premagata temo in mraz in zasedeta večji del dnevnega časa. To oznanja začetek nove sezone, ko kovači s polno paro zaženejo svoje mehove.

• Nodinov dan (četrti teden Malega travna)

Dan, ko khan posebej pozdravi in nagovori celotno vojsko. Vojake, stražarje, izvidnike in druge bojne enote, ter se jim osebno zahvali v imenu celotnega khaganata, za njihovo izjemno delo. Na ta dan po celem khaganatu potekajo najrazličnejši turnirji in marsikateri vojak pride na svoj račun.

• Dan khagana Odina Ščita-ljudstva (četrti teden Velikega travna)

V letu 298 vsi škratje obeležijo že 387. Odinov dan. Za njegove zasluge, držo, moč in dejanja se mu poklonijo tako, da se na ta dan prekinejo vsi spori, turnirji in če je le možno tudi bitke ter dan preživijo v spravi.

• Knosov dan (tretji teden Rožnika)

Dan, ko khan posebej pozdravi in nagovori vse kovače in obdelovalce kovin, ter se jim osebno zahvali v imenu celotnega khaganata, za njihovo izjemno delo. Na ta dan so sejmi še posebej polni najrazličnejših kovaških umetnin in marsikateri kovač pride na svoj račun.

• Teden ječmena(prva polovica malega srpana)

Teden, ko škratje izpraznijo stare zaloge piva in naredijo prostor za novo letino.

• Slava Perunu (druga polovica Malega srpana)

Praznik v slavo Perunu označuje čas, ko po legendi Perun meče strelo in grom v nebo ter premetava vetrove in dež saj kliče očeta Verždina. V tem času škratji rod v svojih domovih v njegovo čast grmi in treska z vrčki ter si pripoveduje zgodbe v njegovo čast. Ni nenavadno, da praznik traja več dni skupaj.

• Poklon Verždinu (prva polovica Velikega srpana)

Praznik poklon Verždinu označuje čas, ko z neba padajo iskre iz njegove nebesne peči. Legende pravijo, da Verždin odgovarja klicem svojega prvega sina Peruna. V tem času se škratji rod zazre v nebo in si pripoveduje zgodbe o nastanku sveta in očetu bogov. Ni nenavadno, da praznik traja več dni skupaj.

• Brazov dan (četrti teden Velikega srpana)

Dan, ko khan posebej pozdravi in nagovori vse kamnoseke, rudarje in obdelovalce kamenja, ter se jim osebno zahvali v imenu celotnega khaganata, za njihovo izjemno delo. Na ta dan so sejmi še posebej polni najrazličnejših kamnitih umetnin in marsikateri kamnosek pride na svoj račun.

• Dan Olafa khana Železnega (četrti teden Kimavca)

V letu 297 železni škratje obeležijo že 313. dan Olafa Železnega, prvega khana Železnega khaganata, zadnjega pred velikim sporom.

• Dan Obarja khana Granitnega (četrti teden Kimavca)

V letu 297 granitni škratje obeležijo že 313. dan Obarja Granitnega, prvega khana Granitnega khaganata, zadnjega pred velikim sporom.

• Teden trgatve (prvi teden Vinotoka)

Teden, ko škratje izpraznijo stare zaloge vina in naredijo prostor za novo letino.

• Gisbertov dan (Tretji teden Vinotoka)

Dan, ko khan posebej pozdravi in nagovori vse brusilce dragih, poldragih kamnov in kristalov, ter se jim osebno zahvali v imenu celotnega khaganata, za njihovo izjemno delo. Na ta dan so sejmi še posebej polni najrazličnejših izdelkov izpod njihovih rok in marsikateri brusilec pride na svoj račun.

• Veliko praznovanje (Prvi teden Listopada)

Kasneje preimenovano v veliki spor. Po pripovedovanju se se je jeseni leta 493 ob otvoritvi Granitne trdnjave v enem tednu javilo dovolj škratjih družin, ki so se bile poleg kamnosekov in drugih delavcev pripravljene preseliti vanjo. Trajalo je natanko sedem dni, da si je družina pripravila svoje imetje za na pot, po tednu dni hoda, so dosegli prelaz, ki je že naslednje leto označeval mejo med novonastalima Granitnim in Železnim khaganatom. trajalo je le še sedem dodatnih dni, da so dosegli citadelo in še sedem dni, da so si v njej uredili svoje sobane. Selitev so naslednje leto vsekakor proslavili s proslavo, na katero so povabili železnega khana, svojo širšo družino in sosede. To je bilo škratom vzeto na znanje in nastala je tradicija, kjer so vsakih 7 let enkrat železni, drugič granitni konec jeseni, ko so kašče in sodi polni priredili veliko proslavo, ki je trajala sedem dni. 12 proslav je potekalo brez težav, nato pa se je vnela huda vojna z grdini, ki je zapolnila Belo kraljestvo in se v veliki meri dotaknila tudi škratjih dežel. 13. proslava je bila sredi vojne pozabljene in ko je prišel čas za 14. proslavo se je med škrati vnel hud spor. Leta 302 se obeta že 56. proslava, vendar od štirinajste dalje je to le še teden, vsakih 7. let, ko se škratje ponovno spomnijo spora, čeprav že davno ne vedo več, zakaj je do njega prišlo.

• Tundilov dan (prvi teden Grudena)

Dan, kmalu po Časti Svarogu, ko khan posebej pozdravi in nagovori vse metalurge in ustvarjalce talin, ter se jim osebno zahvali v imenu celotnega khaganata, za njihovo izjemno delo. Na ta dan se začne nova sezona, ko metalurgi zaženejo svoje peči in zakurijo kopice. Sejmi so še posebej polni najrazličnejših palic različnih kovin in talin in marsikateri metalurg pride na svoj račun.