Trenutna redakcija s časom 17:18, 12. februar 2019

Vizija zablode

FB dogodek:	URL
Fotografije	Galerija slik
Lokacija:	Podkum, Zagorje ob Savi
Datum:	26. 5. 2018
Lokacija IT:	Tromeja: Jezerno, Dolina orkov, Primorje

Tretji LARP v seriji zgodb Nenavadna zavezništva na tromeji.

Zgodba

"Ne moremo ven! Ujeti smo!", so bile besede, ki so odmevale po Hemu večino zadnjega dne. Potres in zelenkasta svetloba, ki mu je sledila, sta se izkazala za nekakšno magično prepreko. Vsakomur, ki jo želi prečkati, se zgodi nekaj čudnega, kot da bi ga zadel urok, njen izvor pa še ni pojasnjen.

Obiskovalci sejma, če mu še lahko tako rečemo, so vse bolj panični. Glavar Sarma je zajel zaloge hrane in pijače, ki jih sedaj ponuja tistim, ki si to zaslužijo z delom. A vsakih zalog je enkrat konec! Da pa je situacija še hujša, so skupine oglednikov odkrile mnogo sledi volkodlaka, ki se očitno potika okoli Hema in je sedaj zaprt skupaj z nami.

Zadnjič smo bili tudi priča nadvse čudnemu ritualu orkinje Jargash in vilinke Menaje, para, ki je kar obljubljal težave. Pravijo, da se je na koncu ves ritual ponesrečil, nekaj oseb je kot blaznih steklo stran, Menaja pa je nezavestna in nikomur je še ni uspelo zbuditi.

Kaj vse nas čaka v naslednjih dneh?!

Razplet dogodkov

Ponesrečeni ritual je situacijo še poslabšal, saj je v glavah drugih zbudil čudne duhove. Nekateri so v strahu zbežali v gozd, drugim se je zmešalo, Menaja pa je nezavestna ležala na tleh. Vzeli so jo v roke in skrbeli zanjo, tako da je sčasoma le prišla k sebi. Izkazalo se je, da ritual le ni bil zaman in je prinesel kanček upanja. Ob koncu sicer ponesrečenega rituala je Menaja namreč imela vizijo. Njene besede so bile:

Videla sem pet čarovnikov, ki stojijo v petkotniku, pet plamenov v petih različnih barvah. Vse naokoli je bilo temno in bledo, obrazi čarovnikov so zamazani in neprepoznavni. Moč petih, ki jih žene sovraštvo do mračnega ognja, sile, ki jo čarovniki vidijo kot veliko grožnjo vsej deželi, se je na sredini prostora združila in ves prostor se je zasvetil v luči. Nato je bilo vse bledo in zelen žarek svetlobe je skočil v nebo. Takrat sem jo videla. Pokrajino, hribe, gore in doline, ampak ne kot vilinka, temveč kot bi bila ptica. Vsa ta moč je bila skoncentrirana na točko nekje v daljavi. Potem sem začutila močno bolečino. Nekaj se je zalomilo. Zelen žarek je padel na tla."

Kaj so te besede pomenile ni bilo jasno nikomur, vendar je očitno vizija zadevala magično pregrado, v katero so bili ujeti.

Gospodar Sarma je oznanil, da jim zalog hrane in pijače hitro primanjkuje. Te besede morda še niso zagnale takega neodobravanja kot pa cene, ki jih je sedaj zahteval za obroke in razno blago. Z organiziranim světom je Sarma poskušal narediti red. Ponujene so bile različne usluge in dela, ki jih je bilo potrebno postoriti v vasi, da bi prišleki zaslužili hrano. Nekaj jih je takšno situacijo s pridom izkoriščalo, vendar je bilo v zraku čutiti strah in zaskrbljenost. Dva orka, poveljnik Zurbag in šamanka Jargash, sta bila morda edina, ki tega nista kazala. Začela sta omenjati neko stvar, ki sta ji rekla "zagh" in ta naj bi poskrbela za njuno rešitev iz te doline. O čem točno sta govorila, ni nihče zares vedel, a dokler sta uspešno vohljala za volkodlakom, se ni očitno nihče dal motiti.

Dan je mineval, nevarnost volkodlaka pa se je približevala. Nekaj se je premikalo po gozdu, obkroževalo je Hem in popotnikom je šel strah po kosteh. Sarma in vedežniki so se odločili, da oddidejo v spodnji del vasi, in sicer v dveh skupinah po dveh različnih poteh. Nekaj hrane je bilo namreč spravljene v skladišču spodnejga dela vasi in ocenili so, da ga bo lažje braniti, če se napad zares zgodi. Sonce je zahajalo in prva skupina z Vedežniki na čelu je odšla po eni izmed poti navzdol. V vasi so tako ostali Črni bratje ter glasni kapitan Sarka. Čakali so, zbirali še zadnje zaloge in volkodlaka ni bilo od nikoder. Sarka je ravno govoril o tem, kako je to pravzaprav pomota in morda volkodlaka sploh ni, ko se je zališalo tuljene. To tuljenje pa ni prihajalo nekje iz daljave, ampak od blizu. Preblizu. Prestrašeni pogledi bojevnikov so se obrnili proti ruševinam, le lučaj stran od njih in zagledali črn dlakav stvor z velikimi belimi čekani in dolgimi kremplji. "Poprim za orožje pa laufi!", se je zaslišalo in kot čreda jelenov so tekli po klancu navzdol. Volkodlak pa se seveda ni ustavil v vasi, kajti želel je sveže meso. Pognal se je za skupino in ji sledil čez gozd vse do spodnjega dela vasi. Vmes so letele puščice, kladiva in meči so rezali zrak in kriki zapolnili dolino. Pripoved o begu pred volkodlakom iz Hema bo prav gotovo krožila po Belesiji še mnogo let. Kar povprašajte!

Medtem je bila prva skupina popotnikov na drugi strani doline in vse kar so uspeli slišati je bilo tuljenje in kričanje. Zagnali so paniko in tekli navzdol. Prišli so na jaso in tam je že potekal boj z volkodlakom. Sarka je krvav ležal na tleh, Sarma in nekaj njegovih Črnih bratov so še stali in se borili. Uspelo jim je odgnati volkodlaka, ki je zbežal v gozd, a za visoko ceno. Vsi bojevniki so bili hudo poškodovani, volkodlak pa odgnan le začasno, kajti kot so znali povedati Vedežniki, volkodlaka lahko rani le srebrno rezilo.