Redakcija: 12:23, 24. oktober 2018

Tretji LARP v letošnji sezoni in novi seriji zgodb Nenavadna zavezništva na tromeji. Vaši liki bodo tokrat na težki preizkušnji, saj bodo morali preživeti v hudih razmerah, se povezovati z drugimi, paziti svoje hrbte v bližini sovražnikov in čim bolje izkoristiti svoje znanje, veze in sposobnosti.

Zgodba

"Ne moremo ven! Ujeti smo!", so bile besede, ki so odmevale po Hemu večino zadnjega dne. Potres in zelenkasta svetloba, ki mu je sledila, sta se izkazala za nekakšno magično prepreko. Vsak, ki jo želi prečkati, se mu zgodi nekaj čudnega, kot da bi ga zadel urok, njen izvor pa še ni pojasnjen.

Obiskovalci sejma, če mu še lahko tako rečemo, so vse bolj panični. Glavar Sarma je zajel zaloge hrane in pijače, ki jih sedaj ponuja tistim, ki si to zaslužijo z delom. A vsakih zalog je enkrat konec! Da pa je situacija še hujša, so skupine oglednikov odkrile mnogo sledi volkodlaka, ki se očitno potika okoli Hema in je sedaj zaprt skupaj z nami.

Zadnjič smo bili tudi priča nadvse čudnemu ritualu orkinje Jargash in vilinke Menaje, para, ki je kar obljubljal težave. Pravijo, da se je na koncu ves ritual ponesrečil, nekaj oseb je kot blaznih steklo stran, Menaja pa je nezavestna in nikomur je še ni uspelo zbuditi.

Kaj vse nas čaka v naslednjih dneh?!

Ritual je situacijo prej poslabšal kot pa izboljšal. Nekateri so v strahu zbežali v gozd, drugim se je zmešalo, Menaja pa je nezavestna ležala na tleh. Drugi so jo vzeli v roke in skrbeli zanjo, tako da je sčasoma le prišla k sebi. Izkazalo se je, da ritual le ni bil zaman in je prinesel kanček upanja. Ob koncu sicer ponesrečenega rituala je Menaja imela vizijo. Njene besede so bile:

Videla sem pet čarovnikov, ki stojijo v petkotniku, pet plamenov v petih različnih barvah. Vse naokoli je bilo temno in bledo, obrazi čarovnikov so zamazani in neprepoznavni. Moč petih, ki jih žene sovraštvo do mračnega ognja, sile, ki jo čarovniki vidijo kot veliko grožnjo vsej deželi, se je na sredini prostora združila in ves prostor se je zasvetil v luči. Nato je bilo vse bledo in zelen žarek svetlobe je skočil v nebo. Takrat sem jo videla. Pokrajino, hribe, gore in doline, ampak ne kot vilinec, temveč kot bi bila ptica. Vsa ta moč je bila skoncentrirana na točko nekje v daljavi. Potem sem začutila močno bolečino. Nekaj se je zalomilo. Zelen žarek je padel na tla."

Kaj so te besede pomenile ni bilo jasno nikomu, vendar je očitno vizija zadevala magično pregrado, v katero so bili ujeti.

Gospodar Sarma je oznanil, da jim zalog hrane in pijače hitro primanjkuje. Te besede morda še niso zagnale takega neodobravanja kot pa cene, ki jih je sedaj zahteval za obroke in razno blago. Z organiziranim světom je Sarma poskušal narediti red. Ponujene so bile različne usluge in dela, ki jih je bilo potrebno postoriti v vasi, da bi prišleki zaslužili hrano. Nekaj jih je takšno situacijo s pridom izkoriščalo, vendar je bilo v zraku čutiti stran in zaskrbljenost. Dva orka, poveljnik Zurbag in šamanka Jargash, sta bila morda edina, ki tega nista kazala. Začela sta omenjati neko stvar, ki sta ji rekla "zag" in ta naj bi poskrbela za njuno rešitev iz te doline. O čem točno sta govorila, ni ničhe zares vedel, a dokler sta uspešno vohljala za volkodlakom, se ni očitno nihče dal motiti.

Dan je mineval, nevarnost volkodlaka pa se je približevala. Nekaj se je premikalo po gozdu, obkroževalo je Hem in popotnikom je šel strah do kosti. Sarma in vedežniki so se odločili, da oddidejo v spodnji del vasi, in sicer v dveh skupinah po dveh različnih poteh. Nekaj hrane je bilo namreč spravljene v skladišču spodnejga dela vasi in ocenili so, da ga bo lažje braniti, če se napad zares zgodi. Sonce je zahajalo in prva skupina z vedežniki na čelu je odšla po eni izmed poti navzdol. V vasi so tako ostali Črni bratje ter glasni kapitan Sarka. Čakali so, zlagali še zadnje zaloge in volkodlaka ni bilo od nikoder. Sarka je ravno govoril o tem, kako je to pravzaprav napaka in morda volkodlaka sploh ni, ko se je zališalo tuljene. To tuljenje pa ni bilo v daljavi, ampak blizu. Preblizu. Prestrašeni pogledi bojevnikov so se obrnili proti ruševinam, le lučaj stran od njih in zagledali so črn dlakav stvor z velikimi belimi čekani in dolgimi kremplji. "Poprim za orožje pa laufi!", se je zaslišalo in kot čreda jelenov so tekli po klancu navzdol. Volkodlak pa se seveda ni ustavil v vasi, kajti želel je sveže meso. Pognal se je za skupino in ji sledil čez cel gozd vse do spodnjega dela vasi. Vmes so letele puščice, kladiva in meči so rezali zrak in kriki zapolnjevali dolino. Pripoved o begu pred volkodlakom iz Hema bo prav gotovo krožila po Belesiji še mnogo let.

Medtem je prva skupina popotnikov bila na drugi strani doline in vse kar so uspeli slišati je bilo tuljenje in kričanje. Zagnali so paniko in tekli navzdol. Prišli so na jaso in tam je že potekal boj z volkodlakom. Sarka je krvav ležal na tleh, Sarma in nekaj njegovih Črnih bratov je še stalo in se borilo. Uspelo jim je odgnati volkodlaka, ki je zbežal v gozd, a za visoko ceno, saj so bili vsi hudo poškodovani. Volkodlak pa je bil odgnan le začasno. Kajti kot so vedeli povedati vedežniki, volkodlaka lahko rani le srebrno rezilo.