Belo mesto
 | |
 | |
| Grb Belega mesta | |
| Vladar: | Kraljica Alela Viktorija Belopolta |
|---|---|
| Sedež: | Beli dvor |
| Lokacija: | Osrednja Belesija |
| Meje: |
Sever – Korvin Zahod - Gallesija Vzhod – Korvin Jug – Jelenje |
| Politični odnosi |
Zavezništvo: Gallesija, Jelenje, Korvin, Mornija Sovražno: Divjina grdinov |
| Frakcije | Kraljeva akademija |
Belo mesto se je razraslo okoli kraljeve palače, Belega dvora, ki stoji na vrhu veličastnega griča in se vzpenja visoko nad mesto. Okoli nje se nahajajo plemiški dvorci in predel, namenjen bogatim in vplivnim meščanom. Glavno mestno okrožje, namenjeno ostalim slojem prebivalstva, trgom, obrtnikom in krčmam je obdano z visokim obzidjem, ki Belo mesto varuje pred vsiljivci. Okoliško ozemlje poseljuje kmečko prebivalstvo, ki obdeluje širna polja, gozdove in pašnike ter skrbi za pridelavo hrane, s katero oskrbujejo mesto. Velikost današnjega širšega okoliša Belega mesta mu omogoča, da lahko katerakoli novica iz Belega dvora doseže vse meščane, kot lahko tudi vse obmejne novice v roku enega dne dosežejo Beli dvor.
Kraljeva akademija
Belesijska Kraljeva akademija je bila ustanovljena v sklopu reform kraljice Rozaje Modre, ki je želela, da bi bilo znanje dostopno vsem. Kljub temu mora nadebudni učenec akademije najprej prestati test nadarjenosti, lahko pa tudi plača zajetno vsoto za vpis. Repertoar akademije obsega trgovski, inženirski in vojaški program ter učenje magije in alkimije.
Kriminalno podzemlje Belega mesta
»Moj oča so zmeraj djali, da si na črnem trgu v Belem mestu lahko kupil vse, od rib do človeške duše. Tudi svojo si lahko prodal.«
Kriminal in civilizacija gresta povsod z roko v roki in v Belesiji ni prav nič drugače. Od časa prvih začetkov Belega mesta se je zaradi njegove centralne lege skupaj z njim razvijal tudi črni trg, ki je prvotno izviral iz Vetrnega pristana, kamor so ladje dnevno pripeljale na tisoče zabojev, del katerih ni nikoli našel poti k lastniku. Mnogi trgovci so zato najemali plačance, da so varovali njihove pošiljke in pobijali nadobudne tatove, ki so zato svojo obrt raje izvajali na drugem črnem trgu. Ker je Belo mesto kot sedež kraljice postajalo vse bolj pomembno, se je v njem sčasoma razvilo pravo kriminalno podzemlje, ki ni bilo več omejeno na preprodajo ukradenih in v sivih območjih zakona pridobljenih reči, temveč so se začele za pravo ceno prodajati informacije, droge, usluge telesne narave in storitve raznoraznih tatov, plačancev, morilcev in nasilnežev. Če gre verjeti govoricam, se je pod Belim mestom pojavilo dejansko podzemlje: skupek skrivnih tunelov, varnih hiš z zastrtimi zavesami, na videz opuščenih skladišč in trgovin, ki jih povezuje zapletena mreža simbolov, gesel in sveč na pravih oknih ob pravem času, iz njega pa je izšla tudi glavna belesijska kriminalna združba, Gnezdo.
Zanimivosti
Zasluge za današnjo velikost Belega Mesta velja pripisati prvemu kralju, saj se je ob določanju velikosti svojega posestva povzpel na najvišji opazovalni stolp grajske palače in zapovedal, da bo Belo Mesto segalo do koder bo segel njegov pogled na najbolj jasen dan v letu. Izdal je tudi določilo, da mora biti obseg Belega Mesta tolikšen, da lahko kakršnakoli jutranja novica istega dne do večera doseže vsa ušesa znotraj mestnih meja. Sel na konju pa mora biti zmožen v enem dnevu prenesti novico od enega do drugega najbolj oddaljenega kraja znotraj pokrajine.
Bela gospa
Bela gospa je ena izmed lokalnih božanstev in zaščitnica Belega mesta, saj skrbi, da v mestu nikoli ne bo žeje. Drugod je poznana le po pripovedih, izjema je Barjansko, kjer je govorice o njej razširila grofovska družina.
Zgodba pravi, da je pred davnimi časi dekle pralo oblačila v reki. Ko je mimo prišla ženica, ki je bila od dolge poti vsa umazana in utrujena, ji je dekle reklo, naj si malo odpočije in z njo pomalica, če pa ima čas, naj še prenoči pri njej doma, medtem ko bo ona poskrbela za njena prašna oblačila. Naslednje jutro je ženica odšla proti reki, da se umije in zatem je ni videl nihče več. Je pa dekle znalo povedati, da se od takrat naprej voda ni nikoli skalila, ko je prala perilo ali jo šla zajemat za v kuhinjo, če pa je bila kdaj otožna, se je na gladini pojavila podoba gospe v sijočih belih oblačilih in ji s šepetom, lahkim kot veter, pregnala žalost. V zahvalo ji je dekle večkrat pustilo hrano ali drug dar. Tekom let, desetletij in stoletij, ko je naselbina rasla in se je iz nje razvilo Veliko mesto, so predvsem ženske večkrat puščale ob reki darove in še danes znajo povedati, da se na gladini pokaže Gospa, če v vodo otožne oči zrejo. Voda pa se še vedno ne skali, če se jo za dom ali pranje rabi, prav tako ni reka niti v časih, ko je bila drugod suša, nikoli usahnila.
