V taverni z orki

Iz LARP Slovenija
Skoči na: navigacija, iskanje
V taverni z orki
FB dogodek: URL
Fotografije Galerija slik
Lokacija: Kranj
Datum: 29. 12. 2017
Lokacija IT: Trovid,Jezerno
Kaj je MiniLARP?

Manjši LARP, namenjen posameznim skupinam, frakcijam ali stranskim zgodbam. Udeležijo se ga lahko le tisti, ki že imajo izdelan lik in so bili na vsaj enem dogodku. Več o tem

Zgodba

Po naporni bitki v Trovidu so se nekateri poraženci razbežali, zmagovalci napolnili svoje kupice, mnogi plačanci pa so odšli po svoje plačilo in v iskanje novega dela.

Kot se rado zgodi, se v vaških tavernah kakšne večere zberejo na kup prav čudne družbe in tako se je zgodilo v eni izmed tavern na meji grofije Jezerno. Premeteni krčmar, besni orki, okoliški delavci, tuji čarovniki ter plačanci iz Trovida, zmagovalci in poraženci! Kaj vse se bo izcimilo iz tega, bomo še videli.

Pripovedi in dnevniki

Porocilo Velesovemu redu Menaje, vilinske popotnice

Tega večera sem se, skupaj z Jarlom Sarmo in njegovimi plačanimi bojevniki s strani barona Ernesteja Merovina, z mrazu utekla v na videz toplo in gostoljubno taverno ob poti proti bojnemu polju med baronom in grofico Terezinko Trovidsko. A videz je varal. V njej je bilo polno, a krčmarja nikjer. Po prvih vtisih smo prišli do ugotovitve, da imata orka, ki sta sedela za najbogatejše obloženo mizo, taverno za kar preveč domačo. Nisem se želela vpletati v njune posle, zato sem poizvedovanje o dogodkih v bitki začela kar pri nordskih plačancih. S svojim uspehom in zmago barona Merovina so bili strašno zadovoljni, s plačilom pa nikakor. Ves večer so robantili, da do danes niso videli niti cekina. Baron naj bi plačal njihovega poveljnika, Krvavega Petra, a ta naj bi po bitki utekel nihče ne ve kam. Tako so ostali praznih rok. Zdravilec za mizo je pripovedoval o groznem številu mrtvih in polnih rokah dela z ranjenimi. Še v taverni je ta večer moral zakrpati nekaj nog. Pridružil se nam je zbegan poročnik Jezernega po imenu Stanko. Ves večer je govoril o krvi in udih. Mislila sem, da je še zmeden od bitke ducat dni nazaj, a je povedal, da se je niti udeležil ni. To mi je zbudilo zanimanje in sem skozi pogovor z njim ugotovila, da se je na meji s Trovidom spoznal z nekromantom! Torej so resnično zopet med nami in v svoje spletke mešajo navadne in poštene ljudi. V tem je jarl ugotovil, da sem vilinske rase in zapustil našo mizo. Očitno si deli mnenje o drugih rasah z novim Grofom. Le-ta naj bi bil do njih zelo zaprtega pogleda. Verjetno je k temu pomagalo dejstvo, da so bili v bridek prizor bitke udeleženi tudi čarovniki, kar sem izvedela od zdravilca. V taverni sem srečala znan obraz: prišel je vilin Almorai s Črne akademije in Vedežnik, ki sem ga bežno spoznala lansko zimo. Povedal je, da je Akademija, zaradi nenaklonjenosti novega Grofa do magije in vedežnikov, do nadaljnjega zaprta za prihodnje rodove. Ne vem in ne razumem kako bo s tem v deželi uravnaval uporabo magije, dobre ali slabe. Magija je živa stvar, katere se s preprostim zaprtjem duri ne da omejiti. Vedno najde pot ... A dovolj o mojem mnenju. O svojih tegobah z orkoma poročila ne bom obremenjevala. Ko sem že ravno hvalila njuno kulturno obnašanje, sta namreč hladnokrvno ubila vojaka, ki je bil na strani Grofice Trovidske. Revež je namreč v kleti našel truplo krčmarja. Takrat sem se odločila zapustiti taverno in se odpravila naprej.

Sarmin dnevnik

Že trije tedni so odkar smo zmagali bitko proti grofici. Trije tedni odkar nismo bili plačani za svoje usluge.

S Črtomirjem in Vladjo nam ni preostalo drugega kot da preiščemo trupla padlih vojakov za karkoli vrednega. Izkupiček ni bil omembe vreden, bilo pa je vsaj dovolj, da smo lahko prvi teden jedli. Potem smo bili popolnoma brez denarja.

Kljub temu, da v življenju nisem videl tako malo divjadi, sva s Črtomirjem vseeno uspela na vsake toliko ujeti kakšnega zajca. Čeprav ni bilo vsak dan mesa na jedilniku, sem bil presenečen koliko užitnih rastlin je uspel najti Vladja, tako da nam je nekako uspelo preživeti.

V neki vasi so nas celo najeli (čeprav za drobiž), da smo odgnali nekaj banditov, ki so jih ropali po okoliških poteh. Ko smo prejeli plačilo, so nam povedali za taverno, kjer bi lahko našli kaj dela. Na srečo je bila oddaljena le en dan iz vasi in smo se z novim zagonom podali na pot.

Ko smo prispeli do taverne, je vzunaj sedel nek popotnik in ko sem ga ogovoril, je začel govoriti o nekih truplih in magih. Nič kar mi je povedal, ni bilo smiselno, ampak bolj kot njegove zgodbe me je motil njegov prazen pogled. Prijazno sem se poslovil in ravno, ko smo mislili vstopiti v taverno, sem zagledal nekoga v plašču s kapuco, ki se nam približuje. Bila je ženska in kolikor sem uspel videti, je bila videti prijazna na oči. Predstavil sem se ji in jo povabil, da vstopi z nami.

Ob prvem pogledu ni bilo nič nenavadnega, nekaj samotarjev, par bojevnikov in na moje veselje temnolasa barbarka z bojnega polja (na ta dan bo spregovorila z mano. Dobra pijača razvozla marsikateri jezik).

Presenetljivo je bil tam tudi par grdinov. Od njih smo ugotovili, da ni točaja, češ da je šel na dopust. Tako dolgo je bilo od naše zadnje pijače in rajanja da nisem dvakrat pomislil o tem ali je res ali ne. Zahvalil sem se za pogovor in kruh, ki so mi ga dali in šel nazaj k svoji družbi.

Končno smo se lahko sprostili v dobri družbi ob dobri hrani in pijači. Pogovarjal sem se z damo, ki smo jo spoznali pred taverno in sem kmalu ugotovil zakaj ne sname kapuce. Ko si je popravljala lase sem videl uhlje, ki izdajajo njeno raso. Z VILINCEM SEM DELIL MIZO, HRANO IN PIJAČO! Po tem kar mi storila ta rasa. NIKOLI VEČ! Raje sem prisedel h grdinom. Tam je bil tudi nek vedežnik, ki ga je zanimala bitka in sem z veseljem govoril o naši zmagi. Zraven je sedel tudi nekdo iz grofičine vojske, ki je še zmeraj vztrajal, da bi morali stopiti z njimi. A kar je bilo je bilo. Čeprav se spomnim škratove ponudbe, da bi prestopili k njim. Če bi takrat vedel, da nam ne bodo plačali, da ne bodo držali svoje besede, je tudi jaz ne bi.

Malo smo popivali in se hecali, nakar je grofičin vojak, očitno užaljen nad kakšnim komentarjem, pravil, da z grdini in vilinci bo še pil, z mano pa ne. Takrat sem ugotovil, da je vedežnik tudi vilinec. Zahvalil sem se mu za družbo in odšel. Vedežnikom si ni najbolj pametno zameriti, pa čeprav je bil vilinec.

Malo kasneje me je poklical Črtomir glede nekih poslov. Nato smo stopili ven z grdinko Yargash, vsaj mislim, da ji je tako ime, ki nam je ponudila delo. Nekaj o tem kako so neki vaščani ujeli njenega merjasca in zdaj bi rada požgala vas in vaščanom odrezala ud ali dva. Črtomir in Vladja sta izgledala zinteresirana. Brezdelje jima je prišla do živega. Rekel sem jima, da v kolikor bi grdine tako ali drugače oropali ali napadli, da bi sprejel delo, ampak zaradi enega merjasca pa ne nameravam požigati vasi. Bom pa poskušal vseeno ostati na njihovi dobri strani. Priložnost sem dobil, ko me je grdin izzval na polaganje rok. Stava je bila, da če zmaga on, jim moramo pomagati brez plačila, če zmagam jaz, bodo oni pomagali meni. Nekoč, ko jih bi potreboval.

Vedel sem, da so grdini močni, a sem bil presenečen da je zdržal kolikor dolgo je. Po zbeganem izrazu nad izgubo dvomim, da je kdaj polagal roke z sinom Heimlanda. In tako sem dobil uslugo od grdinov, ki mi bo še prav prišla, za kar imam v mislih.

Kmalu zatem, ko sem bil zunaj na svežem zraku, se je slišalo razgrajanje iz taverne in kmalu sta grdina pritekla mimo mene in za njima grofičin vojak. Nekaj je kričal o tem, da so grdini zvezali krčmarja in ga vrgli v klet, ampak preden smo lahko reagirali, se je spopadel z grdinom, kar ni bilo najbolj premišljeno, saj je ta bil večji in hitrejši. Spopada je bilo konec hitreje kot se je začel in grofičin vojak je obležal nepremično v luži lastne krvi, grdina pa sta zbežala v noč. Ker jih v temi ne bi bilo modro zasledovati, smo šli nazaj v taverno in ko so se stvari pomirile, smo najeli sobo in šli spat.