Religija

Iz LARP Slovenija
Skoči na: navigacija, iskanje
Panteon Starih bogov
Religija.jpg

V Belesiji obstaja ena večja in mnogo manjših religij, ki so razširjene po celotni deželi. Glavna religija je vera v Stare bogove, ki so ustvarili nam znani svet.

Stari bogovi

Med Stare bogove spadajo vsi bogovi, ki jih je ustvaril Rod, prabog. Sedmerica glavnih bogov predstavlja rojstvo, delo, vojno, pokoro, modrost, smrt in onostranstvo:

Poleg njih v Belesiji častijo še mnoge druge bogove, kot so Kupala, Perunova žena, Stribog, bog vetra, Svarožič, sin Svaroga in bog zvezd, ter Jutrovit. Za dobro voljo vseh skrbijo v Vrhovnem tempelju belesijskega mnogoboštva. Pravtako se v skoraj vsakem belesijskem mestu in vasi nahaja tempelj, ali pa vsaj oltar, posvečen Starim bogovom. V templjih delujejo svečeniki, ki poleg osnovnega religioznega šolanja in manjših žrtvovanj skrbijo tudi za sirote, če seveda tako ustreza kateremu izmed bogov. V zameno za opravljanje žrtvovanj in posredovanje pri bogovih so templji deležni precejšnjih donacij, ob večjih verskih praznikih pa jim njihove vasi navadno priredijo celo gostijo. Ujeziti božjega poverjenika je namreč direktna pot do slabe letine, nezveste žene, suhih krav in bolnih otrok.

Stari bogovi so na svetu ustvarili različna ljudstva in rase, a najbolj spoštovana izmed vseh je bila rasa zmajev. Zmaji so v Belesiji skozi vrsto let počasi izumrli in danes živijo le še v legendah in zaprašenih knjigah. Vsak izmed bogov ima med ljudstvi tudi posebno vlogo. Tako so za prve pomembnejši bogovi povezani z gozdom, drugi posebno častijo bogove neba in neviht, za tretje pa so najpomembnejši bogovi ognja ter kovaštva. Včasih jim dajejo tudi različna imena, a gre še vedno za iste bogove.

Mit o nastanku sveta

Mit o nastanku sveta in Belesije.

Začelo se je z gromom. Bil je posebno močan grom, ki je oglušujoče zadonel, njegovi odmevi pa se še dolgo niso polegli. Ko je grom dokončno izzvenel, se je Perun, bog gromovnik, že tretjič v kratkem času pretegnil in nejevoljno zagodel: »To je bil moj najboljši grom do sedaj!«. Nihče od ostalih bogov se ni niti ozrl, saj so bili vajeni Perunovih izbruhov, ki so v zadnjem času postajali vedno bolj in bolj pogosti. Perunovo nezadovoljstvo je zaradi njihovega pomanjkanja zanimanja raslo in raslo, dokler ni sprožil tako veličastnega, zemljo stresajočega in ušesa parajočega groma, da je Morana, njegova hči, besno vstala: »DOVOLJ!«. Bogovi so sedeli na čudoviti zeleni trati in že par dni uživali v sadovih svojega dela. Ustvarili so namreč prelep, rodoviten svet, nad katerim se je razpenjal nebesni svod, na katerem je Perun trenutno vadil svoje novo pridobljene trike. V bližini travnika so rasla sadna drevesa in polnila zrak s sladkim vonjem, ki je obljubljal užitek v okusu zrelega sadeža. Vendar so bila drevesa polna in sadeži so vnemar padali na tla, kjer se jih ni nihče dotaknil. Bogovi so se po parih dneh naveličali okusa sladkega sadja in razgleda na čudovito zeleno travo in briljantno, svetlikajočo se rečico, ki je urno skakljala čez kamne na zahodu. Njihov novi svet je bil prazen in tih.

Živa, boginja, ki je ustvarila sadna drevesa, je zamišljeno pogledovala od Peruna do Morane, boginje smrti. »Mislim, da vem kako bi te zaposlila, Perun.« Sprehodila se je do rečnega brega in zajela pest mehke mivke ter jo začela oblikovati v majhno figuro z zašiljenimi ušesi. Ko je bila končala, si je figuro dolgo in podrobno ogledovala. Naenkrat se je figura pod njenim bistrim pogledom pričela premikati, njena lica pa so dobila pridih življenjske rdečice. Pred Živo na travi se je presenečno ogledovala vilinka. Perun je z zanimanjem prišel bližje in vprašal: »Kako naj se zabavam s premikajočo glino?«. »Želel si si nekoga, ki bi občudoval tvoj grom, mar ne?«, mu je odvrnila Živa. Perun se je prvič v zadnjih dneh zares nasmehnil in počasi, skoraj nežno ustvaril grom, ki ni v ničemer zaostajal za prejšnjimi. Vilinka se je v grozi vrgla ob tla in si pokrila ušesa z rokami. Perun je užaljeno zmajal z glavo: »Živa, želel sem si nekoga, ki bi občudoval moj grom, ne nekoga, ki ga ne zna ceniti«. Tedaj je Svarog, bog, ki je ustvaril ognjeno kroglo in jo poimenoval Sonce, prišel bližje in tudi sam zajel pest rečne gline. »Morda ti jaz lahko pomagam, če se Živa strinja.« Njegova figura je bila manjša in čokata, pravtako kot Svarog pa je imela brado. Ko je končal, je Svarog svojo stvaritev podal Živi in pod njenim pogledom se je kmalu na travniku znašel prvi škrat. Neprepričano je mežikal v Sonce in se oziral okrog sebe. Perun se tokrat ni toliko trudil z prvim vtisom, saj ni verjel, da bi se lahko tokratna stvaritev zanimala za njegov grom. Vseeno je bil tudi ta grom oglušujoč in je odmeval v vse smeri. Škratu so oči skoraj izstopile iz jamic, vendar je Perun v njih lahko bral občudovanje. Majhna figura z brado se je začela premikati po rečnem bregu in kmalu je našla dva prodnika. Poskusno ju je udaril skupaj in zvok, ki sta ga proizvedla, je nekako spominjal na Perunov grom. »Mislim,da te poskuša posnemati«, je dejala Živa. Perun je bil ves iz sebe od navdušenja in takoj je prosil Svaroga, če mu lahko naredi še kakšnega. »Poimenoval jih bom škrati«, se je po krajšem premisleku odločil Perun.

Hitro so k rečnemu bregu prihiteli tudi ostali bogovi in vsi so prepričevali Živo, naj s svojim pogledom prebudi tudi njihove stvaritve. Svetovid si je zaželel divja, bojevita in močno zgrajena bitja, ki bi se venomer bojevala njemu na čast ter si nadvse želela doseči osebno slavo. Vendar jim je Živa skupaj z življenjem vdihnila tudi kanec svoje mile narave, ki jim je dal čut za pripadnost in življenje v skupnosti. Tako se je pod Soncem prvič razlegel bojni krik orka. Kmalu so se na sončni zeleni trati prekopicevali in vilini, škrati, ljudje, palčki, orki, troli, enti in ostala zavestna bitja. Eden izmed ljudi, ki ga je ustvaril Veles, je svojega stvarnika poprosil, če bi tudi sam lahko ustvaril kakšno figuro. »Mislim,da to presega tvoje sposobnosti, » se mu je zasmejal Veles: »lahko pa upoštevam tvoje predloge.« Skupaj sta ustvarila volka, ki je pomežiknil v Sonce in zatulil. Po tistem so tudi ostala bitja želela ustvariti svoje živali, razen vilinov, ki niso čutili te želje, saj so se v prvem trenutku zaljubili v sadna drevesa, ki jih je ustvarila Živa. Kmalu so tekli med drevjem in nabirali sadje, pogumnejši pa so tudi plezali v višave. Ko so par dni kasneje odkrili divji, neukročen gozd, za katerega se Živa še ni odločila, kakšne plodove bo dajal, so se odločili ostati tam.

Tekel je čas in vsa bitja so si našla svoj prostor pod Soncem, bogovi pa so uživali v njihovi družbi. Velesa so najbolj navduševali ljudje in njihov brezskrbni, impulzivni odnosi. Večkrat je videl, da so se moški borili za pravico do izbrane ženske ter da so ženske občasno zamenjale svoje izbrance, ali celo ugodile več njim. To mu je dalo misliti, saj se je sam od začetka časa zanimal za Perunovo ženo, Kupalo, vendar je nekako predvideval,da do nje nima pravice. Nekega dne se je odločil,da se bo poskusil zgledovati po ljudeh in jo je zvabil v svoj dom, pod pretvezo,da bi potreboval ženski nasvet za eno od svojih človeških družb. Nič hudega sluteč je Perunova žena z nasmehom obiskala Velesa, vendar njegovega doma prostovoljno ni več mogla zapustiti. Ko je Perun to izvedel, se je med bogovoma vnela srdita vojna, med katero je umrlo tudi veliko bitij, ki so jih bogovi tisti dan ustvarili na rečnem bregu. V kruti nevihti, ki je zatemnila Sonce za cel mesec, je Perun dokončno porazil Velesa in ponovno osvobodil svojo ženo, vendar pa je vojna terjala strašanske izgube. Bogovi so se ponovno zbrali na travniku, ki je bil sedaj popolnoma opustošen in razrit. »Tako ne bo šlo naprej«, je žalostno začel stari Triglav, ki si kot najstarejši prisvojil nebesa in zemljo.

Po daljšem pregovarjanju in pikrih pripombah poraženega Velesa, so bogovi sklenili, da se začasno umaknejo iz sveta, ki so ga ustvarili v novo domovanje, visoko na nebesnem svodu, med zvezdami, ki jih je po svodu natrosil Svarožič, Svarogov sin. Vendar si svojih stvaritev niso upali pustiti brez vodstva, zato so sklenili, da bodo ustvarili novo, mogočno bitje, ki bo poosebljalo najboljši del vsakega od njih. Živa je še zadnjič s pogledom vdahnila življenje in poletel je prvi zmaj. Svarog mu je dal moč bruhanja ognja, Triglav mu je vdelal svojo modrost in presojo, Svetovid, bog vojne, mu je podaril nepremagljivost v boju, Stribog, bog vetra, mu je omogočil let, Jutrovit, bog Lune, jim je podaril lesketajoče se luske, Živa pa jim je dala izjemno dolgo življenje. Perun je v njegovo rjovenje vnesel zvok groma, Veles pa mu je na skrivnem vcepil ljubezen do bogastva, saj je bil še vedno užaljen in zagrenjen.

Tako so bogovi za vedno odšli iz sveta smrtnikov in za seboj pustili mogočno raso zmajev, ki jim je bilo naloženo, naj skrbijo za mir in red na svetu. Vendar se načrt bogov ni odvijal gladko. Zmaji so sicer svetovali voditeljem in delili modrost z vsemi, ki so za to prosili, vendar niso želeli voditi drugih ras. Življenja drugih jih preprosto niso zanimala, saj je bilo njihovo življenje tako dolgo,da so generacije drugih bitij umirale, preden sta se dva zmaja med seboj uspela pogovoriti o vremenu. Edino, kar je zmaje zares zanimalo, so bili izdelki, ki so jih skozi čas izpopolnjevale druge rase, predvsem izdelki iz žlahtnih kovin in dragih kamnov, za katere so bila srca škratov. Sčasoma so zmaji začeli v zameno za svojo modrost kopičiti škratovsko zlato, srebro, dragulje in ostale dragotine. Tudi med njimi so se po Velesovi zaslugi vnele krvave vojne za pridobljeno bogastvo in zmaji so pričeli izumirati.

Bogovi so lahko v svojem domovanju zgolj opazovali, kako je njihov načrt za mogočna bitja propadel, saj so se tistega dne na travniku zavezali,da se ne bodo več vmešavali. Življenje med drugimi rasami pa je teklo naprej, le kadar so v daljavi zaslišali gromenje in videli ogenj, so se skrili v bivališča, ker niso nikoli vedeli, ali gre za boj med zmaji ali zgolj za Perunovo igro. Dinastije človeških, vilinskih, škratovski in grdinskih voditeljev so živele v miru, vojni in nestabilnih premirjih, ki so največkrat propadla brez zmajevskega nasveta. Tako je bilo, dokler ni v globinah časa na svoji gori zlata preminil tudi poslednji znani zmaj. Legende pravijo,da je prebival v gorah severno od Belega mesta v Belesiji, zato se te gore še danes imenujejo Zmajeve gore. Marsikdo pa zvečer ob ognju še vedno pripoveduje zgodbe o skritih kotičih sveta, kjer je moč najti zmajeva jajca, morda pa celo tudi kakega živega zmaja.

Mitološka bitja

Prebivalci Belesije verjamejo tudi v mnoga mitološka bitja, kot so:

Ostale religije

Gre za skupine posameznikov, ki častijo posebno božanstvo, pojav, predmet ali karkoli drugega, kar se jim zdi sveto ali mu pripisujejo posebno vlogo.

Med bolj znane skupine sodijo svečeniki Zmajevega reda, ki zmaje častijo kot polbogove ali celo poosebitve Starih bogov in si prizadevajo za njihovo ponovno obuditev in vladavino zmajev, svoje poslantsvo pa jemljejo smrtno resno.

Poleg glavnih starih bogov škratje npr. verjamejo tudi v Verždina, pogosta pa je tudi vera v Kresnika.