Poslednja uganka

Iz LARP Slovenija
Skoči na: navigacija, iskanje
Iskanje rešitve
FB dogodek: URL
Lokacija: Borovak pri Podkumu
Datum: 20. 10. 2018
Lokacija IT: Tromeja: Jezerno, Dolina orkov, Primorje

Peti LARP v seriji zgodb Nenavadna zavezništva na tromeji. Vaši liki bodo na težki preizkušnji, saj bodo morali preživeti v hudih razmerah, se povezovati z drugimi, paziti svoje hrbte v bližini sovražnikov in čim bolje izkoristiti svoje znanje, veze in sposobnosti.

Zgodba

Zaradi napada volkodlaka je nastala še večja panika! Zbežali smo v gozd, da bi poiskali rešitev in končno ušli iz Hema, vendar nas je gošča, kot da bi nadnjo nekdo spustil urok, slepo vodila v krogu. Volkodlak nam je še vedno za petami! Nazadnje smo odkrili še en kristal, ki je verjetno edina pot do rešitve, vendar je med pribežniki vedno močnejši občutek, da le niso vsi podobnih misli glede Hema in magične pregrade. Občutek, da je rešitev blizu, a hkrati tako daleč.

Iskanje rešitve iz Hema je popotnike pripeljalo nazaj v vas. Tam so se ponovno zbrali vsi od Sarme in Črnih bratov do vilinov, škratov in orkov. Na presenečenje vseh pa je pot v vas našla tudi nenavadna skupina kakih desetih novih prišlekov. Vodil jih je škrat Yibor, ki je prihajal po bojda zelo pomembnih opravkih. A kako so sploh prišli v Hem, če je naokoli še vedno vzdvignjena magična pregrada? Izkazalo se je, da je skozi pregrado mogoč prehod v eno smer, tako da je lahko vsak vstopal v dolino, ne pa odšel iz nje.

Zdravilci so začeli s krpanjem ran vseh tistih, ki so jih imeli še od boja dan pred tem. Celotna druščina je sedaj zgledala prav klavrno, vendar so imeli plan. Zbrali so srebrnino, ki so jo imeli pri sebi in jo začeli taliti. Iz nje so kasneje skovali srebrne puščične konice, ki bodo bržkone pregnale volkodlaka. No, vsaj po besedah vedežnika. Morda še boljša novica pa je bila, ko je škrat Yibor oznanil, da ima magični zvitek, na katerem naj bi bila zapisana rešitev iz te preklete doline. Dobil ga naj bi v Belem mestu in v Hem je bil namenjen prav s tem razlogom. Nekaj jih je bilo tistih, ki so kar skočili od zanimanja in veselja, večina pa se je samo spogledala in ni povsem verjela škratovim besedam. Večje upanje so dajali kristalom, ki so jih imeli sedaj že kar nekaj, čeprav nihče zares ni vedel koliko, ker so tekom dni zamenjali preveč rok. A kljub temu naj bi bili močni magični artefakti in morda bi lahko prišli prav.

Popoldne je minevalo in vzniknilo je kar nekaj sporov, ki jih je gospodar Sarma uspel za silo umiriti. Morda ni presenečenje, če je bil za večji del njih kriv ork Zurbag, ki je tisti dan iz gozda prišel s krvavo odsekano roko čarovnika Tuta iz Črne akademije, ki je še nekaj dni nazaj hodil po Hemu. V gozdu sta se očitno hudo sprla okoli neke črne kovinske palice, ki jo je kasneje Zurbag držal v roki. Kot je znano, se ni dobro zameriti orku.

Časa je zmanjkovalo, ker je bilo zalog vedno manj, popotnikov pa očitno vedno več. Sedaj so bili Črni bratje zadolženi za izdelavo srebrnih puščičnih konic, medtem ko je skupina čarovnikov in nekaj pomagačev poskušala razvozlati Yiborjev magični zvitek. Ta je namreč velel, da se izdela kamnit oltar, na katerem moraš žrtvovati različne stvari, od bojnih trofej do pravega, svežega očesa. Takšnega žrtvovanja se v dani situaciji ni želel poslužiti skoraj nihče, zato so napredovali izjemno počasi. Za povrh vsega je v poznem popoldnevu pritekel Zurbag z novico, da se vonj volkodlaka spet nahaja okoli vasi. Zopet jim je bil za petami! Kot že enkrat prej, so se bojevniki organizirali in na vse strani Hema poslali izvidnice in postavili stražo. Medtem so čarovniki uspeli zbrati kar pet magičnih kristalov, vendar nikakor niso ugotovili, čemu so namenjeni, zato so se zopet posvetili zvitku in žrtvovanju. Do sedaj so opravili dve daritvi na oltarju, vprašanje pa je bilo, koliko jih še čaka.

Ni minilo dolgo časa, ko so popolnoma pozabili na magične zvitke in kristale, saj se je v daljavi zopet zaslišalo strašno tuljenje. Volkodlak je napadel eno izmed izvidnic in čeprav so s srebrnimi puščicami pošast pregnali, jim je ta zadala hude rane. Zdravilci in čarovniki so pritekli na pomoč in z vsem trudom in močjo, ki so ju premogli, odvlekli ranjene bojevnike. Alkimisti so začeli variti svoje napoje, da bi olajšali bolečine in pospešili celjenje ran, saj bodo rabili vsako roko zmožno bojevanja, dokler volkodlak mrtev ne leži v svoji lastni mlakuži krvi.

Prišel je mrak in v Hemu se je vse umirilo. Tisti, ki so bili še sposobni hoditi naokoli, so skrbeli za ranjene, nekaj pa jih je še vedno stiskalo glave nad magičnim zvitkom, ki je sedaj zahteval že štiri žrtvovanja. Nihče sploh opazil ni, da je Zurbag izginil, kar se je zgodilo že drugič, ko je bil volkodlak naokoli. Ob prvem napadu je sicer sam iskal volkodlaka v gozdu, vendar tega mu niso verjeli vsi. Vse skupaj pa je bilo še toliko bolj čudno, zaradi nove orkinje Khargal, ki je nekako prišla v Hem in nadomestila šamanko Jargash. Ob vprašanjih kako je prišla sem, je preprosto spet začela omenjati tisti "zagh".

Ure so minevale in nekaj preostalih stražarjev je na mračni jasi zagledalo temno postavo. Zagnali so preplah in par ranjencev, med njimi polomljeni Sarma in njegov pomočnik Alistar, so z zadnjimi močni vzeli v roke orožje. Temna postava se je kmalu izkazala za ranjenega volkodlaka, ki pa je tokrat prišel nekoliko tišje in bolj previdno. V obupu so se bojevniki zagnali proti njemu, da bi mu zadali končni udarec, čeprav niso točno vedeli kako. Iz vrst se je pognala orkinja Khargal in v rokah vihtela isto črno kovinsko žezlo, ki ga je iz gozda prinesel Zurbag. Volkodlak je zamahnil proti njej in zgrudila se je na tla, ostali pa so šli v boj z volkodlakom. Leteli so udarci za udarcem, v vsem kaosu pa se je volkodlak zagledal v črno žezlo na tleh, ga pobral, zatulil in odtekel v gozd. Drugi so ga poskušali ujeti, vendar zaman.

Kljub temu, da je bil volkodlak še vedno živ, je prebivalce Hema njegov beg napolnil z novim upanjem. Znašli so se pred edino možno rešitvijo iz doline, magičnim zvitkom. Tako so s skupnimi močmi opravili še zadnje žrtvovanje, pri katerem so potrebovali košček magičnega bitja, kar jim je uspelo z nekaj dlakami in krvjo volkodlaka. Zvitek je kmalu zatem pobledel in na njegovi površini se je prikazal petkotnik s petimi krogi v petih barvah, vsak v enem izmed petih oglišč. "Kristali? To so kristali!", je zavpil en izmed čarovnikov. Zbrali so pet kristalov, ki so jih našli tekom prejšnjih dni in jih v pravem vrstnem redu postavili v petkotnik. Napetost je naraščala in poskbeli so, da je bilo vse urejano točno tako, kot je prikazoval zvitek. Kristali so bili postavljeni in za trenutek se je zdelo, da se ne bo zgodilo nič, nato pa se je začelo okoli kristalov kaditi. Dim različnih barv se je dvignil v zrak in zapolnil okolico, potem pa je vse presekal močan in strašansko glasen grom. Pa ne samo en, grmelo je kot v najhujši nevihti, pokalo kot bi se s skalami obmetavali troli in zemlja se je tresla. Prebivalci Hema so popadali na tla, čez nekaj dolgih trenutkov pa je zavladala tišina. Okoliški zrak je še vedno zapolnjeval rahel dim, sicer pa je izgledalo vse tako kot prej. Zgubljeni pogledi so se ozirali naokoli, nato pa se je nekje iz ozadja zaslišal Yiborjev glas: "Pregrada! Pregrada se trga! Magična pregrada je padla!". Vsi so se ozrli proti nebu in v daljavi se je res videla zelenkasta kupola, ki je kakor bi se luščila, padala proti tlem in izginjala.

Dnevnik gospodarja Sarme

Kot v sanjah sem slišal glasove, klicali so moje ime. Spraševali so me nekaj, nekaj o čarovnikih. Bolečina me je zajela, komaj sem prihajal do sape. Skozi bolečino sem uspel reči »Menaja« in potem je bilo vse temno. Ko sem ponovno odprl oči, je večina bolečine že popustila. Okrog sebe sem slišal ljudi in šum vasi, a nič razločnega. Vrtelo se mi je. Dajali so mi za pit, na čimer sem se skoraj zadavil, ampak je bilo bolje. Iz trenutka v trenutek se mi je vid izboljševal, slišal sem že in ločil besede in stavke. Ko sem končno lahko stal brez opore so me vsi prisotni začeli oblegati z vprašanji, poročili, novicami. Vzel sem si par korakov od vsega hupa in enega za drugim sprejemal in poslušal novice in poročila preteklih dni. Presenetil me je Zurbag, ko mi je predstavil orkinjo Khargal. Rekel je: »To je Sarma. On je Glavar. Njega ubogaš.« - zgleda da se mi je res uspelo povezati z orkom in ne samo to. Takšnega spoštovanja človek ne dobi od orka kar tako. Izmed vseh novoprišlekov je me je najbolj zanimal škrat. Yibor mu je bilo ime. Sprejel sem ga v svojih prostorih in izvedel, da je bil poslan iz Dvora s pošiljko za glavarja vasi. Izročil mi je nek zvitek in ko sem ga odprl, je notri pisalo nekaj v belejščini. Ker mi je rekel, da bi bilo bolje, če bi zvitek prebral tudi nekdo z magično kompetenco sem poslal po Menajo. Ko je prispela, sem ji dal zvitek in kar je razumela jo je obdalo z mešanico sreče in zmede. Edino kar mi je lahko zagotovila je to, da je zvitek nekaj zelo pomembnega, na kar sem ji zadal naj izbere kogarkoli, ki ji lahko pomaga razvozlati uganko zvitka in mi poroča v kolikor kaj ugotovijo. Komaj smo se uspeli pogovoriti so me že klicali iz šotora… Spet problemi…. (»včasih se sprašujem če bi bilo bolje da jih pustim da se pobijejo med sabo….. mogoče bi potem imel malo miru«)… Ko sem stopil iz šotora nisem bil niti malo presenečen. Zurbag…. Tokrat z vedežnikom Tyrom. Prepir je bil kar zagret. Upravičeno. Zurbag si je prilastil bojno trofejo. Odtrgano, še krvavo roko Tuta, čarovnika iz Črne akademije. Preden bi prepir prerasel v kaj več, sem stopil vmes in odpeljal Tyra na stran. Govoril je kako ne more pustiti, da si ork prilasti Tutovo roko in kako se bo maščeval. Prepričal sem ga, da imamo večje probleme kot odtrgana roka za katero lastnika usode ne vemo, na kar mi je dal besedo, da ne bo več skakal v orka. Uspel sem slišati še dve poročili, ko je ponovno izbruhnilo. Tyr je Zurbagu ukradel trofejo. Tokrat sem ga zvlekel stran. Zurbag se je probal vmešati, a sem ga ustavil in mu zagotovil, da bom vse uredil. Imel sem dovolj. Pogovoril sem se, ne z vedežnikom ampak z Nordom. Opomnil sem ga, da oba prihajava iz Heimlanda in da mu ne rabim podrobneje razložiti po kako fini meji moje potrpežljivosti hodi. Rekel sem mu tudi, da bom poskusil na bolj diplomatski način pridobiti roko od Zurbaga in mu jo vrniti in s temi besedami mu je končno ogenj v očeh ugasnil. Ob vrnitvi v tabor sem Zurbagu pokimal češ »urejeno« in to je bilo to…. Ali pač. Ne malo za tem spet ropot okrog iste zadeve. Tyr je pristopil k meni in rekel, da roke ni več na mestu kjer jo je pokopal. Bil sem na robu z živci nakar pride Vladja z nečim v rokah. V kolikor je prišel dovolj blizu, mi je bilo vse jasno. (»vem da je želel pomagati ampak je le podaljšal celoten problem. Odkar se je ponesrečil ritual ni več isti. Je drugačen. Bolj odtujen«) Tyru sem dal roko, da jo je lahko vrnil Zurbagu in problem se je končno razrešil. (» če ne bomo kmalu našli poti ven, se bodo imeli moji gostje še kaj drugega za bati, ne samo volkodlakov«)

V vsem tem času je Menajini skupini že uspelo razvozlati prvo uganko. Postavili so nek oltar in žtvovali škratovo brado. (» če do zdaj nisem razumel magije, je od zdaj niti nočem«)

Na uho mi je prišlo še nekaj nesporazumov in prepirov nakar sem vsem, ki so bili dovolj blizu zabičal, da če nismo v smrtni nevarnosti me njihove otroške igrice, kaj je kdo komu rekel in kdo je komu na prste stopil, NE ZANIMAJO!

Potreboval sem trenutek zase, saj si očitno še nisem popolnoma opomogel od poškodb. Umaknil sem se v svoj šotor in premislil.

Z načrtom sem izstopil iz šotora in podal navodila. - zbrati vso srebro, ki ga imamo in ga pretaliti v puščice - poslati izvidnico na točko pregrade kjer so vstopili novoprišleki (z diplomatom Yiborjem na čelu, par Jarilovih vitezov, nek glasen trgovec in Črtomir, da jim vsem krije hrbet, če bo potreba) - postaviti stražo - sam se bom pa podal na izvidnico z Zurbagom in Khargal - Menajina skupina je pa že tako ali tako prezaposlena z ugankami

Pred odhodom je mi je Menaja zaupala novo uganko. Novo žrtvovanje. Tokrat trofeja pridobljena v bitki ali lovu.

Z izvidnico smo odkrili še eno gnezdo te mrcine, ki nas preganja. Odločili smo se, da smo našli dovolj in bolje, da se vrnemo, saj je večji delež bojevnikov že tako ali tako odsoten iz tabora. Na poti nazaj sem uspel prepričati Zurbaga, da mi je prostovoljno predal trofejo (Tutovo roko) (»pustimo kaj sem mu obljubil v zameno«) in tako smo imeli sestavino za drugi ritual. (»počasi se mi dozdeva, da bo ta zvitek zahteval še kaj več preden bomo končali z njim«)

Čim smo zaključili z ritualom, je bilo slišati kričanje iz severne ceste. Kmalu smo videli da je Yiborjeva skupina in videti je bilo ranjene med njimi. Slišali smo tuljenje in brez izgubljenega trenutka zgrabili za svoje orožje in jim stekli v bran.

Postavili smo obrambno linijo in uspešno krili hrbet ranjencem in šele, ko se je nek ogromen škrat zapodil v volkodlaka, je šlo vse po svoje. Puščice so letele, sij mečev, ščitov, sekir in kladiv se je bleščal, šape in ostri zobje so nas oblegali z surovimi hitrimi napadi. Slišati je bilo vedno več krikov, ki so zbledeli v mojem besu. Kot bi mi tema stopila pred oči sem videl, vohal in hrepenel samo še po krvi. Srebrne puščice so delovale, pošast se je umikala, a škrat je še kar tekel za njim. Ne vem kdaj ali kako ampak če ne bi imel kladiva pred sabo, da bi ubranil direkten napad z šapo me ne bi bilo več tu. Obležal sem, ponovno krvav, ampak živ. Samo Thoru se lahko zahvalim že drugič preživeti spopad z to pošastjo. Bogovi so z mano, Hel mi je pomagala nazaj do tabora, kjer so nas alkimisti in svetniki pokrpali, ampak brez pravih zdravilcev so lahko le ustavili krvavitve, rane se bodo celile še nekaj časa. Poleg ranjenih iz napada sem izvedel, da sta Črtomir in trgovec oslepela, ko sta prišla v stik z pregrado, (»samo to mi je še manjkalo, moja desna roka je slepa, moja leva na eno oko, Vladji se pa meša. Koliko moramo še dati za te ljudi, za te viline, škrate in orke….«) Ko so se stvari polegle in živci pomirili smo jedli. (» če bi se temu lahko rekla hrana. Vilinu daš kotel in on pripravi zelenjavno obaro…. Saj bi lahko vedel…«) Ko sem poskrbel za Črtomirja sem šel preveriti stražo, a me je na poti obdala vrtoglavica in korak pred škratom sem izkašljal kri in se zvil po tleh od bolečine. Nisem se mogel premikati. Okrog mene so se vsi drli drug čez drugega o zvitku in naslednji uganki, o sovraštvu v srcu. Brez pomisleka bi me žrtvovali na oltarju, nihče se pa ni spomnil da smo se za srčni utrip nazaj borili z volkodlakom in da bi mogoče bilo povezano s tem. Na srečo sem imel nekaj napojev na zalogi pri alkimistki Mini, ki me je rešila pred oltarjem. Pa čeprav v bolečinah sem lahko dihal brez krvi v pljučih. Medtem ko smo okrevali, so uspeli rešiti še eno uganko. V tej točki se sploh nisem več vmešaval v te njihove magične uganke. Če bodo kaj potrebovali bodo že povedali.

Straža je slišala nekaj v daljavi. Vsi smo ki smo lahko smo uprli pogled v severovzhodni pas gozda. Spet je tu! Kdor je lahko je zgrabil za orožje in spet smo bili na robu kaosa. Bogovi so z nami, Odin nas pričakuje!

Nekaj je bilo drugače. Bil je bolj previden. Skrival se je iz grmovja v grmovje.

Medtem ko se je premikal zmeraj bolj proti jugo-vzhodi strani polja in ostajal skrit za grmovjem, sem se mu prikradel iz severno-vzhodnega boka in ko je skočil iz grmovja in se je pričel spopad sem imel element presenečenja na svoji strani. Pritekel sem mu izza hrbta in ga z močnim zamahom svojega kladiva zadel v zadnjo nogo. Padel je na koleno za trenutek, a je bil takoj spet pokonci. Tokrat smo bili bolj pripravljeni, bolj pazljivi. Obkoljenega smo imeli in kamor se je premaknil so udarci prišli iz druge smeri. Vedeli smo da je naše edino upanje mu izmikamo, da ga potolčemo toliko da se bo umaknil nazaj v gozd, Hitreje kot blisk je skočil v skupino, ki jo je ujel nepripravljeno in ne da bi koga napadel, stekel po hribu navzdol z nečem v gobcu. Tisto črno žezlo o katerem sem slišal. To je hotel? Po bitki, tokrat brez hujše ranjenih smo bili izžeti. Dvakrat v enem dnevu! Upamo lahko samo, da zdaj, ko je dobil kar je hotel, ne pride več iz luknje iz katere je prilezel.

Še preden smo si lahko opomogli se nam je prikazala nova uganka…. Tokrat je zvitek želel nekaj več. Želel je oko, še sveže in krvavo. Eni so hoteli da ga iztaknemo že slepim, drugi so iskali za kakšen drug pomen uganke, ki nebi vključeval puljenja očes. Pogovoril sem se z Alistarjem o njegovem poškodovanem očesu, ki mu ni bilo več pomoči. Javil je svoje oko in jaz mu ga bom izpulil. Svetniki in čarovniki so pripravili oltar, jaz sem pripravil razbeljeno jeklo. Ko so rekli, da je čas sem mu z žlico izpulil oko, zaprl rano in ga odpeljal nazaj k zdravilcem, da so mu omilili bolečine.

Zvitek ja hitro pokazal naslednjo uganko. Pet barvnih madežev, ki so jih povezovale črte v raznih vzorcih. Hitro smo prišli do zaključka, da gre za kristale, ki smo jih odkrivali vse od nastanka pregrade. Skupaj smo predlagali marsikatero idejo o pomenu črt, njihovem zaporedju in postavitvi vse dokler se nismo odločili za vzorec in tehniko postavitve. To naj bi bila zadnja uganka in potem… potem bomo videli…

Vsi z magičnimi sposobnostmi so sodelovali v ritualu, bojevniki, ki smo še komaj stali in držali orožje pokonci smo držali obrambni krog. (» vse kar smo potrebovali bi bil še en ponesrečen ritual«)

Ko so zaključili ritual se nekaj trenutkov ni zgodilo nič in mislili smo že, da se je ponesrečilo, nakar se je iz oltarja začelo kaditi v vseh barvah kristalov. Tla so se začela tresti, grmeti je začelo enako kot komaj teden nazaj… občutiti je bilo kot konec sveta…. Ragnarök… in potem je bilo vse mirno… vse tiho. Nato iz nič glasni kriki čistega veselja »Magična pregrada pada« in res kot, da bi sam Thor udaril s svojim kladivom je pregrada razpokala in začela razpadati. Svobodni smo!

Poslednja uganka.jpg