Poslednja uganka
![]() | |
FB dogodek: | URL |
---|---|
Fotografije | Galerija slik |
Lokacija: | Borovak pri Podkumu |
Datum: | 20. 10. 2018 |
Lokacija IT: | Tromeja: Jezerno, Dolina orkov, Primorje |
Peti LARP v seriji zgodb Nenavadna zavezništva na tromeji.
Zgodba
Zaradi napada volkodlaka je nastala še večja panika! Zbežali smo v gozd, da bi poiskali rešitev in končno ušli iz Hema, vendar nas je gošča, kot da bi nadnjo nekdo spustil urok, slepo vodila v krogu. Volkodlak nam je še vedno za petami!
Nazadnje smo odkrili še en kristal, ki je verjetno edina pot do rešitve, vendar je med pribežniki vedno močnejši občutek, da le niso vsi podobnih misli glede Hema in magične pregrade. Občutek je, da je rešitev blizu, a hkrati tako daleč.
Razplet dogodkov
Iskanje rešitve iz Hema je popotnike pripeljalo nazaj v vas. Tam so se ponovno zbrali vsi od Sarme in Črnih bratov do vilinov, škratov in orkov. Na presenečenje vseh pa je pot v vas našla tudi nenavadna skupina kakih desetih novih prišlekov. Vodil jih je škrat Yibor, ki je prihajal po bojda zelo pomembnih opravkih. A kako so sploh prišli v Hem, če je naokoli še vedno vzdvignjena magična pregrada? Izkazalo se je, da je skozi pregrado mogoč prehod v eno smer, tako da je lahko vsak vstopal v dolino, ne pa odšel iz nje.
Zdravilci so začeli s krpanjem ran vseh tistih, ki so jih imeli še od boja dan pred tem. Celotna druščina je sedaj zgledala prav klavrno, vendar so imeli plan. Zbrali so srebrnino, ki so jo imeli pri sebi in jo začeli taliti. Iz nje so kasneje skovali srebrne puščične konice, ki bodo bržkone pregnale volkodlaka. No, vsaj po besedah Vedežnika. Morda še boljša novica pa je bila, ko je škrat Yibor oznanil, da ima magični zvitek, na katerem naj bi bila zapisana rešitev iz te preklete doline. Dobil ga naj bi v Belem mestu in v Hem je bil namenjen prav s tem razlogom. Nekaj jih je bilo tistih, ki so kar skočili od zanimanja in veselja, večina pa se je samo spogledala in ni povsem verjela škratovim besedam. Večje upanje so dajali kristalom, ki so jih imeli sedaj že kar nekaj, čeprav nihče zares ni vedel koliko, ker so tekom dni zamenjali preveč rok. A kljub temu naj bi bili močni magični artefakti in morda bi lahko prišli prav.
Popoldne je minevalo in vzniknilo je kar nekaj sporov, ki jih je gospodar Sarma uspel za silo umiriti. Morda ni presenečenje, če je bil za večji del njih kriv ork Zurbag, ki je tisti dan iz gozda prišel s krvavo odsekano roko čarovnika Tuta iz Črne akademije, ki je še nekaj dni nazaj hodil po Hemu. V gozdu sta se očitno hudo sprla okoli neke črne kovinske palice, ki jo je kasneje Zurbag držal v roki. Kot je znano, se ni dobro zameriti orku.
Časa je zmanjkovalo, ker je bilo zalog vedno manj, popotnikov pa očitno vedno več. Sedaj so bili Črni bratje zadolženi za izdelavo srebrnih puščičnih konic, medtem ko je skupina čarovnikov in nekaj pomagačev poskušala razvozlati Yiborjev magični zvitek. Ta je namreč velel, da se izdela kamnit oltar, na katerem moraš žrtvovati različne stvari, od bojnih trofej do pravega, svežega očesa. Takšnega žrtvovanja se v dani situaciji ni želel poslužiti skoraj nihče, zato so napredovali izjemno počasi. Za povrh vsega je v poznem popoldnevu pritekel Zurbag z novico, da se vonj volkodlaka spet nahaja okoli vasi. Zopet jim je bil za petami! Kot že enkrat prej, so se bojevniki organizirali in na vse strani Hema poslali izvidnice in postavili stražo. Medtem so čarovniki uspeli zbrati kar pet magičnih kristalov, vendar nikakor niso ugotovili, čemu so namenjeni, zato so se zopet posvetili zvitku in žrtvovanju. Do sedaj so opravili dve daritvi na oltarju, vprašanje pa je bilo, koliko jih še čaka.
Ni minilo dolgo časa, ko so popolnoma pozabili na magične zvitke in kristale, saj se je v daljavi zopet zaslišalo strašno tuljenje. Volkodlak je napadel eno izmed izvidnic in čeprav so s srebrnimi puščicami pošast pregnali, jim je ta zadala hude rane. Zdravilci in čarovniki so pritekli na pomoč in z vsem trudom in močjo, ki so ju premogli, odvlekli ranjene bojevnike. Alkimisti so začeli variti svoje napoje, da bi olajšali bolečine in pospešili celjenje ran, saj bodo rabili vsako roko zmožno bojevanja, dokler volkodlak mrtev ne leži v svoji lastni mlakuži krvi.
Prišel je mrak in v Hemu se je vse umirilo. Tisti, ki so bili še sposobni hoditi naokoli, so skrbeli za ranjene, nekaj pa jih je še vedno stiskalo glave nad magičnim zvitkom, ki je sedaj zahteval že štiri žrtvovanja. Nihče sploh opazil ni, da je Zurbag izginil, kar se je zgodilo že drugič, ko je bil volkodlak naokoli. Ob prvem napadu je sicer sam iskal volkodlaka v gozdu, vendar tega mu niso verjeli vsi. Vse skupaj pa je bilo še toliko bolj čudno, zaradi nove orkinje Khargal, ki je nekako prišla v Hem in nadomestila šamanko Jargash. Ob vprašanjih kako je prišla sem, je preprosto spet začela omenjati tisti "zagh".
Ure so minevale in nekaj preostalih stražarjev je na mračni jasi zagledalo temno postavo. Zagnali so preplah in par ranjencev, med njimi polomljeni Sarma in njegov pomočnik Alistar, so z zadnjimi močni vzeli v roke orožje. Temna postava se je kmalu izkazala za ranjenega volkodlaka, ki pa je tokrat prišel nekoliko tišje in bolj previdno. V obupu so se bojevniki zagnali proti njemu, da bi mu zadali končni udarec, čeprav niso točno vedeli kako. Iz vrst se je pognala orkinja Khargal in v rokah vihtela isto črno kovinsko žezlo, ki ga je iz gozda prinesel Zurbag. Volkodlak je zamahnil proti njej in zgrudila se je na tla, ostali pa so šli v boj z volkodlakom. Leteli so udarci za udarcem, v vsem kaosu pa se je volkodlak zagledal v črno žezlo na tleh, ga pobral, zatulil in odtekel v gozd. Drugi so ga poskušali ujeti, vendar zaman.
Kljub temu, da je bil volkodlak še vedno živ, je prebivalce Hema njegov beg napolnil z novim upanjem. Znašli so se pred edino možno rešitvijo iz doline, magičnim zvitkom. Tako so s skupnimi močmi opravili še zadnje žrtvovanje, pri katerem so potrebovali košček magičnega bitja, kar jim je uspelo z nekaj dlakami in krvjo volkodlaka. Zvitek je kmalu zatem pobledel in na njegovi površini se je prikazal petkotnik s petimi krogi v petih barvah, vsak v enem izmed petih oglišč. "Kristali? To so kristali!", je zavpil en izmed čarovnikov. Zbrali so pet kristalov, ki so jih našli tekom prejšnjih dni in jih v pravem vrstnem redu postavili v petkotnik. Napetost je naraščala in poskbeli so, da je bilo vse urejano točno tako, kot je prikazoval zvitek. Kristali so bili postavljeni in za trenutek se je zdelo, da se ne bo zgodilo nič, nato pa se je začelo okoli kristalov kaditi. Dim različnih barv se je dvignil v zrak in zapolnil okolico, potem pa je vse presekal močan in strašansko glasen grom. Pa ne samo en, grmelo je kot v najhujši nevihti, pokalo kot bi se s skalami obmetavali troli in zemlja se je tresla. Prebivalci Hema so popadali na tla, čez nekaj dolgih trenutkov pa je zavladala tišina. Okoliški zrak je še vedno zapolnjeval rahel dim, sicer pa je izgledalo vse tako kot prej. Zgubljeni pogledi so se ozirali naokoli, nato pa se je nekje iz ozadja zaslišal Yiborjev glas: "Pregrada! Pregrada se trga! Magična pregrada je padla!". Vsi so se ozrli proti nebu in v daljavi se je res videla zelenkasta kupola, ki je kakor bi se luščila, padala proti tlem in izginjala.
Dnevnik gospodarja Sarme
Izsek iz dnevnika gospodarja Sarme, ki popisuje dogodke tistega dne.
Ko sem ponovno odprl oči, je večina bolečine že popustila. Okrog sebe sem slišal ljudi in šum vasi, a nič razločnega. Vrtelo se mi je. Dajali so mi za pit, na čimer sem se skoraj zadavil, ampak je bilo bolje. Iz trenutka v trenutek se mi je vid izboljševal, slišal sem že in ločil besede in stavke. Ko sem končno lahko stal brez opore so me vsi prisotni začeli oblegati z vprašanji, poročili, novicami. Vzel sem si par korakov od vsega hupa in enega za drugim sprejemal in poslušal novice in poročila preteklih dni. Presenetil me je Zurbag, ko mi je predstavil orkinjo Khargal. Rekel je: »To je Sarma. On je Glavar. Njega ubogaš.« - zgleda da se mi je res uspelo povezati z orkom in ne samo to. Takšnega spoštovanja človek ne dobi od orka kar tako. Izmed vseh novoprišlekov je me je najbolj zanimal škrat. Yibor mu je bilo ime. Sprejel sem ga v svojih prostorih in izvedel, da je bil poslan iz Dvora s pošiljko za glavarja vasi. Izročil mi je nek zvitek in ko sem ga odprl, je notri pisalo nekaj v belejščini. Ker mi je rekel, da bi bilo bolje, če bi zvitek prebral tudi nekdo z magično kompetenco sem poslal po Menajo. Ko je prispela, sem ji dal zvitek in kar je razumela jo je obdalo z mešanico sreče in zmede. Edino kar mi je lahko zagotovila je to, da je zvitek nekaj zelo pomembnega, na kar sem ji zadal naj izbere kogarkoli, ki ji lahko pomaga razvozlati uganko zvitka in mi poroča v kolikor kaj ugotovijo. Komaj smo se uspeli pogovoriti so me že klicali iz šotora… Spet problemi…. (»včasih se sprašujem če bi bilo bolje da jih pustim da se pobijejo med sabo….. mogoče bi potem imel malo miru«)… Ko sem stopil iz šotora nisem bil niti malo presenečen. Zurbag…. Tokrat z vedežnikom Tyrom. Prepir je bil kar zagret. Upravičeno. Zurbag si je prilastil bojno trofejo. Odtrgano, še krvavo roko Tuta, čarovnika iz Črne akademije. Preden bi prepir prerasel v kaj več, sem stopil vmes in odpeljal Tyra na stran. Govoril je kako ne more pustiti, da si ork prilasti Tutovo roko in kako se bo maščeval. Prepričal sem ga, da imamo večje probleme kot odtrgana roka za katero lastnika usode ne vemo, na kar mi je dal besedo, da ne bo več skakal v orka. Uspel sem slišati še dve poročili, ko je ponovno izbruhnilo. Tyr je Zurbagu ukradel trofejo. Tokrat sem ga zvlekel stran. Zurbag se je probal vmešati, a sem ga ustavil in mu zagotovil, da bom vse uredil. Imel sem dovolj. Pogovoril sem se, ne z vedežnikom ampak z Nordom. Opomnil sem ga, da oba prihajava iz Heimlanda in da mu ne rabim podrobneje razložiti po kako fini meji moje potrpežljivosti hodi. Rekel sem mu tudi, da bom poskusil na bolj diplomatski način pridobiti roko od Zurbaga in mu jo vrniti in s temi besedami mu je končno ogenj v očeh ugasnil. Ob vrnitvi v tabor sem Zurbagu pokimal češ »urejeno« in to je bilo to…. Ali pač. Ne malo za tem spet ropot okrog iste zadeve. Tyr je pristopil k meni in rekel, da roke ni več na mestu kjer jo je pokopal. Bil sem na robu z živci nakar pride Vladja z nečim v rokah. V kolikor je prišel dovolj blizu, mi je bilo vse jasno. (»vem da je želel pomagati ampak je le podaljšal celoten problem. Odkar se je ponesrečil ritual ni več isti. Je drugačen. Bolj odtujen«) Tyru sem dal roko, da jo je lahko vrnil Zurbagu in problem se je končno razrešil. (» če ne bomo kmalu našli poti ven, se bodo imeli moji gostje še kaj drugega za bati, ne samo volkodlakov«)
V vsem tem času je Menajini skupini že uspelo razvozlati prvo uganko. Postavili so nek oltar in žtvovali škratovo brado. (» če do zdaj nisem razumel magije, je od zdaj niti nočem«)
Na uho mi je prišlo še nekaj nesporazumov in prepirov nakar sem vsem, ki so bili dovolj blizu zabičal, da če nismo v smrtni nevarnosti me njihove otroške igrice, kaj je kdo komu rekel in kdo je komu na prste stopil, NE ZANIMAJO!
Potreboval sem trenutek zase, saj si očitno še nisem popolnoma opomogel od poškodb. Umaknil sem se v svoj šotor in premislil.
Z načrtom sem izstopil iz šotora in podal navodila. - zbrati vso srebro, ki ga imamo in ga pretaliti v puščice - poslati izvidnico na točko pregrade kjer so vstopili novoprišleki (z diplomatom Yiborjem na čelu, par Jarilovih vitezov, nek glasen trgovec in Črtomir, da jim vsem krije hrbet, če bo potreba) - postaviti stražo - sam se bom pa podal na izvidnico z Zurbagom in Khargal - Menajina skupina je pa že tako ali tako prezaposlena z ugankami
Pred odhodom je mi je Menaja zaupala novo uganko. Novo žrtvovanje. Tokrat trofeja pridobljena v bitki ali lovu.
Z izvidnico smo odkrili še eno gnezdo te mrcine, ki nas preganja. Odločili smo se, da smo našli dovolj in bolje, da se vrnemo, saj je večji delež bojevnikov že tako ali tako odsoten iz tabora. Na poti nazaj sem uspel prepričati Zurbaga, da mi je prostovoljno predal trofejo (Tutovo roko) (»pustimo kaj sem mu obljubil v zameno«) in tako smo imeli sestavino za drugi ritual. (»počasi se mi dozdeva, da bo ta zvitek zahteval še kaj več preden bomo končali z njim«)
Čim smo zaključili z ritualom, je bilo slišati kričanje iz severne ceste. Kmalu smo videli da je Yiborjeva skupina in videti je bilo ranjene med njimi. Slišali smo tuljenje in brez izgubljenega trenutka zgrabili za svoje orožje in jim stekli v bran.
Postavili smo obrambno linijo in uspešno krili hrbet ranjencem in šele, ko se je nek ogromen škrat zapodil v volkodlaka, je šlo vse po svoje. Puščice so letele, sij mečev, ščitov, sekir in kladiv se je bleščal, šape in ostri zobje so nas oblegali z surovimi hitrimi napadi. Slišati je bilo vedno več krikov, ki so zbledeli v mojem besu. Kot bi mi tema stopila pred oči sem videl, vohal in hrepenel samo še po krvi. Srebrne puščice so delovale, pošast se je umikala, a škrat je še kar tekel za njim. Ne vem kdaj ali kako ampak če ne bi imel kladiva pred sabo, da bi ubranil direkten napad z šapo me ne bi bilo več tu. Obležal sem, ponovno krvav, ampak živ. Samo Thoru se lahko zahvalim že drugič preživeti spopad z to pošastjo. Bogovi so z mano, Hel mi je pomagala nazaj do tabora, kjer so nas alkimisti in svetniki pokrpali, ampak brez pravih zdravilcev so lahko le ustavili krvavitve, rane se bodo celile še nekaj časa. Poleg ranjenih iz napada sem izvedel, da sta Črtomir in trgovec oslepela, ko sta prišla v stik z pregrado, (»samo to mi je še manjkalo, moja desna roka je slepa, moja leva na eno oko, Vladji se pa meša. Koliko moramo še dati za te ljudi, za te viline, škrate in orke….«) Ko so se stvari polegle in živci pomirili smo jedli. (» če bi se temu lahko rekla hrana. Vilinu daš kotel in on pripravi zelenjavno obaro…. Saj bi lahko vedel…«) Ko sem poskrbel za Črtomirja sem šel preveriti stražo, a me je na poti obdala vrtoglavica in korak pred škratom sem izkašljal kri in se zvil po tleh od bolečine. Nisem se mogel premikati. Okrog mene so se vsi drli drug čez drugega o zvitku in naslednji uganki, o sovraštvu v srcu. Brez pomisleka bi me žrtvovali na oltarju, nihče se pa ni spomnil da smo se za srčni utrip nazaj borili z volkodlakom in da bi mogoče bilo povezano s tem. Na srečo sem imel nekaj napojev na zalogi pri alkimistki Mini, ki me je rešila pred oltarjem. Pa čeprav v bolečinah sem lahko dihal brez krvi v pljučih. Medtem ko smo okrevali, so uspeli rešiti še eno uganko. V tej točki se sploh nisem več vmešaval v te njihove magične uganke. Če bodo kaj potrebovali bodo že povedali.
Straža je slišala nekaj v daljavi. Vsi smo ki smo lahko smo uprli pogled v severovzhodni pas gozda. Spet je tu! Kdor je lahko je zgrabil za orožje in spet smo bili na robu kaosa. Bogovi so z nami, Odin nas pričakuje!
Nekaj je bilo drugače. Bil je bolj previden. Skrival se je iz grmovja v grmovje.
Medtem ko se je premikal zmeraj bolj proti jugo-vzhodi strani polja in ostajal skrit za grmovjem, sem se mu prikradel iz severno-vzhodnega boka in ko je skočil iz grmovja in se je pričel spopad sem imel element presenečenja na svoji strani. Pritekel sem mu izza hrbta in ga z močnim zamahom svojega kladiva zadel v zadnjo nogo. Padel je na koleno za trenutek, a je bil takoj spet pokonci. Tokrat smo bili bolj pripravljeni, bolj pazljivi. Obkoljenega smo imeli in kamor se je premaknil so udarci prišli iz druge smeri. Vedeli smo da je naše edino upanje mu izmikamo, da ga potolčemo toliko da se bo umaknil nazaj v gozd, Hitreje kot blisk je skočil v skupino, ki jo je ujel nepripravljeno in ne da bi koga napadel, stekel po hribu navzdol z nečem v gobcu. Tisto črno žezlo o katerem sem slišal. To je hotel? Po bitki, tokrat brez hujše ranjenih smo bili izžeti. Dvakrat v enem dnevu! Upamo lahko samo, da zdaj, ko je dobil kar je hotel, ne pride več iz luknje iz katere je prilezel.
Še preden smo si lahko opomogli se nam je prikazala nova uganka…. Tokrat je zvitek želel nekaj več. Želel je oko, še sveže in krvavo. Eni so hoteli da ga iztaknemo že slepim, drugi so iskali za kakšen drug pomen uganke, ki nebi vključeval puljenja očes. Pogovoril sem se z Alistarjem o njegovem poškodovanem očesu, ki mu ni bilo več pomoči. Javil je svoje oko in jaz mu ga bom izpulil. Svetniki in čarovniki so pripravili oltar, jaz sem pripravil razbeljeno jeklo. Ko so rekli, da je čas sem mu z žlico izpulil oko, zaprl rano in ga odpeljal nazaj k zdravilcem, da so mu omilili bolečine.
Zvitek ja hitro pokazal naslednjo uganko. Pet barvnih madežev, ki so jih povezovale črte v raznih vzorcih. Hitro smo prišli do zaključka, da gre za kristale, ki smo jih odkrivali vse od nastanka pregrade. Skupaj smo predlagali marsikatero idejo o pomenu črt, njihovem zaporedju in postavitvi vse dokler se nismo odločili za vzorec in tehniko postavitve. To naj bi bila zadnja uganka in potem… potem bomo videli…
Vsi z magičnimi sposobnostmi so sodelovali v ritualu, bojevniki, ki smo še komaj stali in držali orožje pokonci smo držali obrambni krog. (» vse kar smo potrebovali bi bil še en ponesrečen ritual«)
Ko so zaključili ritual se nekaj trenutkov ni zgodilo nič in mislili smo že, da se je ponesrečilo, nakar se je iz oltarja začelo kaditi v vseh barvah kristalov. Tla so se začela tresti, grmeti je začelo enako kot komaj teden nazaj… občutiti je bilo kot konec sveta…. Ragnarök… in potem je bilo vse mirno… vse tiho. Nato iz nič glasni kriki čistega veselja »Magična pregrada pada« in res kot, da bi sam Thor udaril s svojim kladivom je pregrada razpokala in začela razpadati.
Svobodni smo!Dnevnik svečenika Panoslava
Izsek iz dnevnika svečenika Panoslava, ki popisuje dogodke tistega dne.
Odkar sem zapustil svetišče sem neprestano v strahu za svoje življenje. Močno me je strah, in ravno zato sem se odločil da bom pričel pisati dnevnik o svojih prigodah. Mogoče bo komu moja zgodba le koristila. Mogoče pa bom le jaz tisti, katerega bo Morana prvega odpeljala pred duri podzemlja. In mogoče bo tale zgodba le pojasnila mojemu mentorju, Perunoslavu, kako so Sojenice pretrgale nit mojega življenja. V najslabšem primeru, pa mu bom za mizo pri večni gostiji pred obličjem Velesa vse kar osebno povedal.
Bil sem v priporu v svoji sobi in čakal na nadaljno sodbo. Brat Radeslav je bedel pred vrati moje sobe. K sreči vem, da rad preveč spije, zato sem mu ponudil malo svetega žganja. Po par kozarčkih ni opazil, da je samo on tisti, ki pije. Verjetno ga sploh ni brigalo, verjetno pa tudi sploh ni pričakoval, da bi kamorkoli lahko šel. Navsezadnje je tudi sam že celo življenje prebil za zidovi svetišča. Toda jaz sem se že odločil, da bom svetišče zapustil. Močno opit, mi je brat Radeslav izbleletal popolnoma vse. Mojega mentorja, Perunoslava, so poslali v neko vas po imenu Hem, blizu doline orkov. Toda tega niso storili, ker bi bili milostni... vas naj bi bila polna morilcev in plačancev. Mojega mentorja so se želeli znebiti. Vedel sem, da tukaj nimam več prihodnosti, kakršnakoli bo že jutri moja sodba. Zato sem počakal, da je Radeslav zadremal na mizi, ga olajšal za njegovo mošnjo denarja, pobral svojo knjigo in odšel. Vsi ostali bratje so spali, tako da nisem imel težav. Zakaji bi le bedeli in me stražili? Še mene samega je strah in nisem prav popolnoma gotov kaj za Triglavovo brado pravzaprav počnem. Iz hleva sem ukradel konja in odšel iz mesta. Stražarji so bili presenečeni, da vidijo svečenika izven templja ob takšni uri, toda ker so bili bogaboječi ljudje me niso nadlegovali. Oddirjal sem iz mesta in niti sam nisem gotov koliko časa sem drvel v smeri proti Hemu. Konju je kmalo bela pena napolnila gobec in od utrujenosti se je zgrudil na tla. Prignal sem ga do skrajnosti in ni mogel naprej, zato sem nadaljeval peš. Kar nekaj dni sem pešačil proti Hemu, ko sem naenkrat ob robu ceste ugledal ljudi nevarnega izgleda. Verjetno so bili razbojniki, ki prežijo na popotnike v teh krajih. Pohitril sem korak, vendar se nepridipravov nisem uspel otresti. Hitri korak se je kmalu spreletel v dir, kaj kmalu pa sem bežal za življenje. Naenkrat pa so mi prenehali slediti in kmalu sem ugotovil zakaj. Pot sem prekrižal še eni, precej bolj pisani druščini. Razbojniki so se najverjetneje ustrašili pritlikavega bojevnika v svetlečem oklepu, ki je ponosno stopical na čelu karavane. Četudi majhen, je izgledal zelo žilavo, po obnašanju pa sem ugibal da mora biti plemenitega rodu. Kasneje se mi je predstavil kot Yibor, njegova višinska prikrajšanost pa mi je postala jasna ko sem ugotovil, da je škrat. Zanimive pojave, škrati. Yibor, je bil oster ampak navkljub temu me je njegov odločen glas poln avtoritete pomiril. Rekel mi je da jim lahko sledim, le naj mu ne bom v napoto. Hvaljen Perun, k sreči je tudi on korakal proti Hemu! Bil pa je precej skrivnosten glede namena potovanja. Poleg Yiborja sem spoznal še dva nova škrata. Skrofa naj bi bila škratinja (nisem gotov, kajti imela je brado) Ona je kot nekakšen oproda Yiborju. Poleg njiju pa je zraven stopical še en škrat, trgovec po imenu Kronon. Med pogovori z njima sem ugotovil, da nobeden od njih ni pretirano veren. In priznati moram, da sem jih v tistem trenutku skorajda razumel. Zadnje čase so tudi mene samega bogovi precej izneverili, ako res bedijo nad nami tam zgoraj. Vseeno pa sem opazil, da če jim omenim njihovo podjetnost in delavnost, in če hvalim njihovega boga, Svaroga, jim je to zelo všeč. Izgleda da so bile zgodbe, katere sem slišal o škratih dokaj resnične, pridni obrtniki in še večji poslovneži žejni denarja... S karavano sta hodila tudi dva vilinca. Ena izmed njih Erinndis, je zmajeva svečenica, to sem takoj razbral iz njenih oblačil. To je skoraj vedno slab znak, sam zelo spoštujem Zmaje, toda niti približno toliko kot Zmajevi svečeniki. Njihovo čaščenje zmajev pogosto meji na patološko, celo po standardih božjih služabnikov kot sem jaz. Včasih so precej goreči in nestrpni ko pride do čaščenja zmajev in v skrajnih primerih postane njihova gorečnost dobesedna. Zanima me, le kaj jo je prineslo v te kraje… pustimo se presenetitit... Drugi vilinec, Ruthrandir, je bil izrazito plemiškega izgleda. Njegova oblačila so bila verjetno vredna majhno bogastvo. Verjetno hodi že kar nekaj časa skupaj z Yiborjem, sicer si težko predstavljam kako bi se sprehajal po teh nevarnih koncev brez kake dodatne nevšečnosti. Izgledal je kot da ga nekaj muči. Kasneje mi je zaupal, da ima težave s spominom, povedal mi je da se je izgubil v gozdu. Vilina sem poskušal potolažiti po svojih najboljših močeh. Poleg vse te pisane družbe pa sem začuda srečal še enega človeka. Kar je najbolj čudno je to, da moram ravno pri človeku poudariti da je človek, običajno je samoumevno, da so osebe, katere srečaš vedno ljudje… Predstavil se mi je kot Dazrog, trgovec. Sam tudi izgleda podjeten mož, v bližini naj bi izgubil voz…. No, upam da ga le hitro dobi nazaj, kajti nekako dvomim, da bodo gozdni razbojniki spoštovali njegovo lastninsko pravico.
Nekaj časa smo še hodili med gostimi drevesi, ko se je naenkrat pred nami odprla jasa in v daljavi smo zagledali manjšo vasico. V njej je bilo polno ljudi, oblečenih v črna oblačila. So mogoče bili to plačanci, o katerih mi je govoril Radeslav? Vstopili smo v krčmo. Perun mi pomagaj, še več novih obrazov, in vsi so bili mrki in resni. Povečini odrezavi ljudje nevarnega izgleda, oblečeni v črnino. Začeli so govoriti o nekakšni pregradi in o volkodlaku. Sprva sem mislil, da se jim je vsem zmešalo. Ko bi le bilo to res… Kmalu sem v daljavi opazil zelenkasto pregrado… zdelo se mi je čudno da je nisem prej opazil, toda večino časa smo hodili po gozdu… govori se da je neprehodna, kar pa se mi je zdelo čudno, saj smo jo pravkar prehodili. Neka oseba v črnem, se mi je predstavila kot vedežnik po imenu Tyr. O vedežnikih sem bral, vendar nisem nikoli verjel njihovim zgodbam o nadnaravnih bitjih. Poizkušal me je prepričati, da volkodlaki dejansko obstajajo. Takrat sem si mislil :”Ha, to bom verjel le ko bom videl s svojimi očmi. Kako lahko sploh človek verjame v takšne pravljice kot so volkodlaki, s tem strašijo majhne otroke.” V vsakem primeru se nisem nameraval oddaljiti stran od škrata Yiborja, ti ljudje v črnih oblačilih niso izgledali pretirano prijazni. V krčmi je na tleh ležal tudi nek hrust, Severnjak. Bil je močno ranjen in ljudje okoli njega so iskali zdravilce. Več ljudi ga je poskusilo zdraviti, verjetno se je z nekom spopadel. Ne glede na to sem vseeno pristopil in začel drdrati običajno molitvico. Sam nisem pričakoval kakšnega učinka na nesrečniku razen utehe pred bogovi, četudi sem se kar nekaj let trudil z učenjem magije. Precej knjig sem prebral, toda ne glede na to da sem se leta in leta trudil z izvajanjem urokov, se je redkokdaj karkoli pomenljivega dogodilo. Na trenutke se mi je sicer dozdevalo, da vidim naprimer iskrenje na konicah prstov ko kličem Svarogov ogenj, in da se rana mogoče malo tudi zapira ko prosim Morano za usmiljenje, toda nikoli nisem videl kakšnega izrazitega učinka. Tokrat pa je bilo nekaj drugače. Pokleknil sem k nesrečniku in kot običajno zdrdral molitev :
“Poškodba grozovita življenje jemlje kri zaliva podzemlje zato moledujem Morano, zapri rano!”
Med izrekanjem besed se je dogajalo nekaj neobičajnega, v konicah prstov sem čutil mravljince in čudna toplota se mi je pretakala po žilah. Med izgovarjanjem besed mi je zmanjkalo sape in um mi je neprestano želel zbežati drugam. Zazdelo se mi je da se nekatere odprte rane navsezadnje le začele zapirati. Ali je to mogoče povezano s tem krajem? Ali se mi blede od strahu in utrujenosti? V vsakem primeru, če jaz nisem pomagal, so pa drugi zdravilci, hrust je po tem dogodku zagotovo izgledal bolje kot prej.
Med postopanjem po krčmi je do mene pristopil v črna oblačila ogrnjen človek po imenu Vladja. Izgledal je kot nekakšen čarodej. Zamomljal je nekaj o nekem zvitku in Perunoslavu, zvitek mi je potisnil v roke in odšepal stran. Preostanek dneva je kuhal napoje v kotu krčme. Večkrat sem se še poskušal z njim pogovarjati, vendar mi o mentorju ni znal ničesar povedati. Neprestano je izgubljal besede in obnašal se je kot nekdo, ki ponoči z umom tava po gosti megli. Nevem točno kaj se je zgodilo temu čarovniku, toda z njim si nisem mogel kaj prida pomagati, Triglav je popolnoma zapustil njegovo glavo. Zvitek sem prebral, bil je ovit v čuden ovoj z nenavadnimi, morebiti čarobnimi simboli. Noter mi je učitelj Perunoslav pustil sporočilo. Izkaže se, da sem na pravi poti, dejansko je bil tukaj, toda v sporočilu je zapisal, da je odkrenil v vetrni pristan. Nova bolezen naj bi tam razsajala pa se je odločil da bo šel pomagati ljudem. Perunoslav je bil zelo dober čarodej in zelo znan zdravilec. Zelo redki svečeniki lahko obvladajo magijo tako dobro kot jo on in vedno sem si želel da bi se tudi jaz tega priučil. Vendar mene se magija do sedaj ni prijela, ne glede na to koliko sem vadil ali prebral knjig. Perunoslav me je vseeno vedno spodbujal naj se še naprej trudim, Nekaj je očitno videl v meni, kar še sam nisem. Kaj kmalu me je nagovorila še ena vilinka. Pri tej točki sem bil popolnoma zmeden. Še nikoli nisem videl toliko vilinov na kupu in res ne vem kaj točno jih vabi v to vas bogu za hrbtom. Vprašala me je ali se ukvarjam z magijo. Poskušal sem ji razložiti, da se ukvarjam z magijo, toda le ”ljubiteljsko” in da iskreno povedano ne preveč uspešno. Kakorkoli, tega drugega dela ni najbolj v redu slišala in me je vseeno privedla pred Nordijskega hrusta, katerega življenje je še nedavno nazaj viselo na nitki. Izgledal je bolje, barva se mu je vrnila v lica, in videlo se je, da je njegovo telo prestalo kar nekaj takšnih izzivov. Predstavil se mi je kot Sarma. Tudi on je bil oblečen v črno in deloval je precej strogo. Po njegovi drži, po tem kako je govoril in po tem kako so se ljudje oblečeni v črno obnašali do njega sem predpostavljal da mora biti tamkajšnji vodja teh nenavadnih ljudi v črnini. Z Menajo sta se pogovarjala o nekakšnih kamnih pa o nekem zvitku. Sam nisem popolnoma sledil pogovoru, razumel pa sem da iščejo čarodeje, da jim pomagajo razbiti to zeleno pregrado, ki nas obdaja. Nato pa je Menaja prijela zvitek in začela čarati nek urok. O tem uroku sem bral, čarala je Oko Svetovida. To naj bi bil zelo težak urok, tako da je Menaja morala biti zelo spretna z magijo. Med čaranjem je izgovarjala besede v Vilinščini. Nisem jih razumel toda vseeno sem jih momljaje ponavljal za njo, ko sem spet začutil mravljince v konicah mojih prstov. Tokrat sem čutil kako se mi toplota pretaka po žilah v glavi, kroži po notranjosti moje glave in zadržuje v očeh. S prsti sem se oprijel zvitka, katerega mi je pustil tukaj moj mentor in naenkrat sem začutil ostro bolečino v glavi in pred očmi so mi za kratek trenutek zaplesale oči. Izrisale so čudni vzorec, podoben tistemu, ki je bil vrisan na ovoju od sporočila mojega mentorja. Tako hitro kot je ta čuden občutek prišel, pa me je tudi zapustil. Stresel sem glavo in odprl oči. Ko sem se zavedel, sem opazil da strmim v sonce... Ni čudno da sem videl plesoče lučke pred očmi.
Menaja mi je potisnila zvitek v roko češ naj bi bil magičen, predlagala je naj izvedem nekakšen obred. Glede na to da sem svečenik je verjetno mislila na moje verske obrede. Na zvitku je namreč pisalo, da se bo razkrila dodatna resnica, ako ga položimo na oltar. No, danes sem videl že bolj čudne reči, zakaj pa ne. Mogoče res ni razumela da sem neverjetno slab čarovnik, toda mogoče pa ona ve kaj kar jaz ne. V vsakem primeru pa ne more škoditi če naredim oltar pa prosim bogove za pomoč. Pridružili so se nam še nekateri drugi uporabniki magije, vključno z zmajevo svečenico in povedal sem jih kako narediti primitiven oltar iz kamenja, v čast bogovom. Ko smo oltar končali in smo nanj položili zvitek, pa sem pričel početi to kar običajno počnem ko ne vem kaj narediti. Začel sem prositi bogove za pomoč in uteho. Očistil sem prostor s svetim žganjem (nekaj sem ga le rešil pred Radislavovim požrešnim žrelom) in položil zvitek na oltar. Levo in desno sem zapičil paličice s kadilom, ko sem se spomnil, da na tem hribu ni v bližini nobene sveče ali bakle da bi jih prižgal. Naenkrat pa sem ponovno začutil tiste čudne mravljince v konicah mojih prstov. Ostali čarodeji so pokleknili poleg mene okrog oltarja, mravljinci so se okrepili in prešinila me je nenavadna misel. Med učenjem čarovnije me je Perunoslav vedno poskušal poleg molitvic naučiti tudi priklicati Svarogov ogenj. Nisem prav gotov kako se mi je ta misel pojavila v kotičku moje glave, toda vseeno sem zamomljal:”Svarogov ogenj”. Mravljinci na konicah prstov so pospešili svoj korak, po celem telesu pa se mi je segrela kri. Čutil sem da lahko to toploto po telesu usmerjam z močjo svojih misli in začel sem usmerjati toplino v konice mojih prstov, kjer je zagorel pravi pravcati plamenček. Nisem mogel verjeti mojim očem, ta kraj mora biti nekaj posebnega. Ponovno sem se zbral, prislonil sem plamenček k prvi paličici in jo prižgal in z nosom polnim vonjav sem začel izrekati besede za splošno molitev bogovom:
“Mogočni Perun, Modri Triglav Velesov sin, Panoslav Moleduje razrešitev težav”
Toda to ni bila običajna molitev, ki sem jo že neštetokrat doslej prebiral iz moje knjige. Vrtelo se mi je v glavi in moral sem se močno zbrati da sem usmerjal toplino in mravljince po mojem telesu, noter v pljuča in po grlu ven v zrak. In ko sem hotel izreči posamezno besedo mi je zmanjkovalo sape, glas ki je donel po dolini pa ni bil več toliko podoben mojemu glasu. Ko sem izrekel ime gospodarja groma, Peruna, sem se počutil mogočnega, ob omembi Triglava, boga modrosti, pa so se mi misli za trenutek zbistrile. Po koncu molitve pa me je nekaj prevzelo in kot bi sami bogovi govorili ven iz mene, so iz mojih ust nekako, same od sebe prišle besede: “mali ritual, ena”. Pomena teh besed nisem čisto razumel. Počasi sem se zdramil, bil sem utrujen in težko sem se zbral. Megla mi je napolnila glavo in bil sem rahlo zadihan. Nisem čutil fizične utrujenosti, mišice me niso bolele, vendar utrujenost je bila po jakosti vseeno primerljiva s tisto ko sem bežal pred razbojniki. V tem trenutku bi verjetno lahko vseeno tekel, zagotovo pa ne bi zmogel doumeti česarkoli težavnega. Umaknil sem se stran od zavitka, ta pa se je pričel spreminjati. Zgodilo se je! Ne vem zakaj, mogoče je bil kraj poseben, mogoče so mi drugi čarodeji “posodili” svojo moč, mogoče pa so me bogovi uslišali, toda čaral sem. Po letih in letih vadbe in prebiranja knjig… je kot običajno spet imel učitelj Perunoslav prav. Škratji trgovec Kronon in Skrofa sta mi prej povedala, da ne verujeta v obstoj bogov, in za trenutek sem skoraj pomislil, da utegneta imeti prav. Toda sedaj sem videl moč bogov, in samo norec bi lahko ne verjel v njihovo veličino. Le kako lahko drugače pojasnim izvor te čarovnije, katero sem videl z lastnimi očmi in občutil z lastnim telesom? Le norec bi lahko še trdil, da bogovi ne obstajajo, potem ko jih vidi v živo in se mu prikažejo pred njegovimi bednimi očmi in to v vsej svoji veličini. Toda bogovi so včasih kruti, in na žalost to ni bila edina mitološka reč v katero sem sprva dvomil, a se mi je kasneje prikazala jasno pred očmi in spremenila svet za vedno...
Skratka, po prvi rešeni uganki sem potreboval oddiha. Bil sem strašansko utrujen in sem se za trenutek umaknil v krčmo. Takrat je do mene pristopila še ena škratinja. Sprva sem spet mislil da je škrat zaradi njene košate in presenetljivo “ženske” brade, vendar se mi je kasneje predstavila kot Riha. Bila je poškodovana in v bolečinah, zato sem ji ponovno poizkusil pomagati z enako molitvijo za zapiranje rane, vendar ji ni kaj prida pomagalo. Bila je precej zdelana in sumim, da tudi močno vinjena. Ne glede na to, pa je pokazala izjemno zanimanje za mojo religijo in nauk, mogoče pa ravno tudi zaradi njene vinjenosti. Vseeno je nekam dosti vedela o čarovniji na splošno, kar je za škrate nekam čudno, teme pa se je izogibala, saj jo je naredila… žalostno. Ne razumem še čisto zakaj. Slišal sem da so čarodeji pri njih še redkejši kot pri ljudeh. Kakorkoli, imel sem občutek da so ji že samo moje besede in zgodbe o bogovih v veliko tolažbo, zato sem vseeno prosil bogove za njeno hitro okrevanje. Ponovno sem izvedel prej omenjeni ritual. Tokrat nisem bil obkrožen z drugimi čarodeji in moj glas ni bil tako močan, vendar sem vseeno čutil iste mravljince in toploto. Sam ne vem ali sem škratinji pomagal ali ne, toda kar jaz ne vem, zagotovo vedo bogovi.
V krčmi sem tudi prvič v življenju ugledal orke. Dva sta bila tam. Po pravici povedano sem jih prvo zavohal, smrad je res neznosen. Strašne pojave. Tekom celotnega dne sem se jih trudil izogibati, toda eden izmed njih je pokazal zanimanje zame. Pristopil je do mene in me nagovoril, predstavil se je kot Zurbag. Priznati moram, da me je bilo kar močno strah in sem otrpnil, tako kot otrpne srna ko jo srečaš na nočnem sprehodu. Vseeno sem se potrudil zbrati dovolj poguma, da sem mu odgovarjal na njegova vprašanja, pri sebi pa sem bil presenečen da stvor sploh zna govoriti. Zelo ga je zanimalo Belo mesto in predvsem to, kakšne ima obrambe in koliko ima stražarjev. Slutil sem, kam pes taco moli, vendar se mu nisem drznil lagati. Povedal sem mu po resnici, da je stražarjev zaradi kmečkih izgredov ogromno. Nisem pa gotov ali ga je to odvrnilo od ideje da bi napadel belo mesto ali ga je to nemara celo privabilo. Hitro sem tudi sam uvidel da so zgodbe resnične in ti stvori zelo krvoločni. Vseeno sem opazil, pri obeh orkih, da jim močno prija ako hvalim njihovo bojevitost in pogum. Prebral sem mu molitev Svetovidu, bogu vojne katerega najbolj častijo. Imel sem občutek da mu je molitev laskala in malo se mi je odprl. Povedal mi je zgodbo, kako je z nekim poglavarjem po imenu Mogosh lovil nekega belega jelena, ta je bil verjetno magičen, pa govoril mi je kako sta ga s poglavarjem prebila sulico. Zgodbica se mi je zdela lovska, in to ne samo v dobesednem pomenu… Zurbag se je na splošno zelo rad hvalil z močjo. Malo sem ga potem tudi spraševal o njegovem poglavarju, Mogoshu, in o tem koliko je on močan. Toda Zurbag si ni drznil niti namigniti, da je močnejši od Mogosha, vsemu prej navkljub mu izgleda presenetljivo podložen. To se mi je zdelo zanimivo, tale Mogosh mora biti res močan bojevnik. Mogoče lahko to nekako uporabim v svojo korist, Zurbag mi namreč le deluje kot tipičen ork, rad preliva kri in najbolj od vsega ceni moč. Prepričan sem da si globoko v srcu želi biti močnejši, tudi od svojega poglavarja Mogosha, četudi tega ne pove na glas. Vprašanje je samo, kako mu vsaditi to idejo v glavo, da kasneje vzkali. Mogoče, če bom imel še priložnost govoriti z njim, bom ga lahko še naprej spraševal o tem. Pogovor sem se vseeno potrudil zaključiti, poizkušal sem se mu prikupiti z obljubo o blagoslovu moči, nisem pa gotov ali je delovalo ali ne., Mogoče lahko ubesedim ta blagoslov kako drugače da bo bolj razumel kaj mislim s tem, nekako sumim da ta primitivna pojava sploh popolnoma razume moje besede. V vsakem primeru mu je ugajalo ko sem hvalil njegovo veličino in veličino orkov na splošno, da sem se lahko izmuznil nekam stran, kjer sem si odpočil svoj ubogi nos in živce.
Menajin čarobni zvitek nam je kasneje po obredu odkril nekakšno uganko, in z vsako rešeno uganko nam je postavil novo uganko, seveda pa je vsakič kar nekaj časa trajalo da so se besede na zvitku jasno izrisale. Bilo je kot da se nekdo igra z nami, in zvitek je vsakič zahteval nekakšno žrtvovanje, po žrtvovanju pa smo vedno bili v dvomih, ali je bilo vse zaman ali ne.. Čarovnija je bila zlobna, zato sem bil vesel da sem vsakič temeljito očistil oltar s svetim žganjem. Škrat Kronon je na primer celo žrtvoval svojo brado med enim od ritualov, ... za škrate je to zelo zelo hudo. Da ne bom dolgovezil, tale ritual sem potem ta dan moral opraviti še kar nekajkrat, za vsako uganko znova. Vsakič je nekdo nekaj žrtvoval in s koncem dneva sem vse skupaj dosti bolje nadziral, toda vsaka ritual je terjal ogromno moje zbranosti. Na koncu sem bil izmučen, toda to ni bilo niti približno najhujši dogodek, ki se mi je pripetil tisti dan.
Med izvajanjem enega izmed ritualov so nas zmotili kriki, iskali so zdravilce. Ostali naj bi se spopadli z volkodlakom. Bil sem prestrašen, toda moral sem se odzvati in poizkusiti pomagati. Ako bi na mojem mestu stal učitelj Perunoslav, se o tem ne bi niti približno spraševal. Njegovo nesebičnost prekaša samo še njegova vera v moč in slavo bogov. Bojišče je bilo grozno, razmesarjena trupla so ležala na jasi, tik ob robu z gozdom. Takrat sem ugibal, da je verjetno eden od orkov ponorel pa jih razmesaril... Ustavil sem se pri enemu izmed škratov po imenu Balrok. Bil je hudo zdelan. Počepnil sem k njemu in kot običajno pričel moledovati morano za usmiljenje. Ponovno so se mi pojavili znani mravljinci v prstu in nenavaden tok toplote sem tokrat usmerjal iz konice prstov proti njegovi zevajoči rani. Bilo je kot da mi bogovi sami polagajo besede v prsi, in da te le bežijo ven iz mojih ust. In rana se je dejansko začela zapirati, krvavitev je pojenjala. Končno mi je uspelo, zaprl sem njegovo rano, toda škrat je bil še vedno precej zdelan. Vzel sem si trenutek za odmor, vmes pa sem pričel malo prebirati škratu o volji bogov, ne z namenom zdravljenja, tega ne bi mogel četudi bi hotel, ampak z namenom tolažbe duha. Škrata so odnesli v krčmo kjer se je poskusil odpočiti, čarovniki, sedaj s tem mislim tudi sebe, pa smo nadaljevali z izvajanjem ritualov.
V tem trenutku sem bil še vedno poln dvoma, v obstoj volkodlaka nisem hotel verjeti… toda kmalu so se ponovno pojavili novi kriki. Govorilo se je da je volkodlak v bližini krčme. Vsi so bili prestrašeni in raztreseni, nekdo je vprašal ali znam uporabljati orožje, zamomljal sem da se svečeniki učimo uporabljati lesene palice za obrambo, pa mi je nekdo porinil veliko in nerodno sekiro v roke. Kaj naj s tem??? Moj um se je trudil doumeti kaj se dogaja, doumeti neko racionalno razlago za vso to paniko, ko mi je ušesa prebil strašno tuljenje in renčanje… Saj to ne more biti res, mogoče pa je to samo navaden volk… Čarodeji in zdravilci so se držali zadaj, jaz pa sem se v vsej zmedi nekako znašel za hrbti bojevnikov, ki so se strnili ob robu hriba na katerem je bila krčma. Pred seboj sem videl Balroka, istega škrata kateremu sem nedavno še isti dan rane zapiral. Izgledal je še vedno precej zdelan od prejšnjega boja, toda nekako se je vseeno držal pokonci in ni hotel priznati bolečine, ki se mu je vsemu navkljub jasno izrisovala na obrazu. Poizkusil sem ga potolažiti, mu zagotoviti da so bogovi na naši strani, sam pa sem se verjetno trikrat bolj bal usode od njega samega. V zraku je bilo čutiti napetost in vsi bojevniki so čakali na vrhu hriba, napeti kot strune da ob samem najmanjšem šumu skočijo v poskok. To čakanje, s telesom polnim mrzle krvi in ledenim potom ki mi je oblival čelo je bilo nekaj najtežjega kar sem izkusil v življenju. Minute so se zdele ure, ko smo kar naenkrat v daljavi zagledali… volkodlaka! Za trenutek nisem mogel verjeti svojim očem, torej je imel Tyr le prav… izkazalo se je, da sem jaz nejevernež… Preden sem se, kot božji služabnik, do konca zavedal ironije, so se vsi pognali dol po klancu v dir. Zasopel sem tekel za Balrokom, med dirom pa sem se spomnil kako sem med službovanjem blagoslovil kovače in stražarje, da so se počutili močnejše. Ponovno sem čutil znane mravljince v prstih in pretok toplote po mojih žilah. Pričel sem recitirati molitev, in ponovno je iz mojih pljuč donel glas, ki je odmeval po dolini:”
“Svarog, kovač siloviti bojevniku pomagaj sovraga razbiti prosim, posodi svojo MOČ... ena”
Ko sem izrekel zadnje besede, je škrat Balrok pričel še hitreje skakati dol po klancu. Očitno je moja molitev spet delovala... Že tako sem ga težko dohiteval, saj ima krajše noge, toda ko sem končal molitev je pospešil še hitreje od Perunove strele. Mojo glavo je ponovno napolnila meglica in zato nisem bil pozoren kam stopam. Zadihan od dirjanja sem se spotaknil in obležal v travi, kjer sem se trudil ponovno zbrati svoje misli. Izza trave sem videl pošastnega volkodlaka, Balrok se je zakadil v njega, brez nikakršnega strahu pred hlastajočimi čeljustmi. Popravil sem si šop las nazaj za uho. Zazdelo se mi je da mi lasje malo bledijo… ali je to mogoče zaradi čarovnije? Verjetno se mi samo zazdeva... V daljavi sem spet opazil kako je volkodlak odbil Balroka nekaj metrov stran v grmovje. Ponovno mu je odprl rano, Balrok, prej neustrašni in žilav škrat se je sedaj kot bedna in nemočna glista zvijal v grmovju, bled od bolečine, kri je povsod špricala in iz trebuha so mu visela čreva. K sreči so ostali bojevniki preusmerili pozornost zveri, ta naju je sedaj pustila v grmovju. Opotekaje in previdno sem se splazil bližje do Balroka, prej k oje bil volkodlak blizu si ne bi drznil... Pritlikavi smrdljivi škrat prismojeni, počivati bi moral, tegale lahko zakrpam še desetkrat in se ne bo nič naučil. Komaj sem zbral misli, pa sem ponovno odprl knjigo, in s težavo a za silo ponovno usmerjal tok toplote iz prstov k njegovemu razparanemu životu. Tokrat sem molitev Morani izrekal počasneje in okorneje, saj sem mu moral z drugo roko tlačiti nazaj čreva v trebuh. Poleg vsega, mi je delalo slabo in neprestano mi je obračalo želodec, zato sem se še težje zbral. K sreči je moja molitev ponovno zaprla njegovo rano, kasneje so ga ostali bojevniki odnesli nazaj. In še ko je v krčmi ležal na klopci, na pol mrtev, se je ves bled in omotičen želel podati ponovno v boj. Ostro sem ga okaral in mu prebral odlomke iz moje svete knjige ki govorijo o smrti in Morani. Nekako dvomim da se ga je nauk prijel, zato sem tudi drugim zabičal, naj ga pazijo. Tokrat sem tudi sam tvegal lastno življenje da sem mu lahko pomagal, in bil bi zelo razjarjen ako bi vse bilo zaman. Postalo mi je jasno, da kar so bogovi Balroku podarili v žilavosti, je škrat plačal z modrostjo.
Bil sem pretresen, in temelji razuma na katere se je opiral moj um in me držal prisebnega so se zamajali… Kaj so vsi ti ljudje, oz. škrati orki, vilinci? Kaj je tisto res bil volkodlak…? Toda ni bilo časa, morali smo nadaljevati z rituali. Naslednji ritual je zahteval še strašnejšo žrtev, zahteval je oko za oko. Upal sem da je to zadnja žrtev danes, dovolj smo dali temu zvitku… K sreči je imel eden izmed bojevnikov oblečenih v črno, Alistar po imenu, že poškodovano oko. Sarma je prevzel iniciativo in odgovornost, Alistarju naj bi izkopali iz jamice preostanek očesa in ga žrtvovali. Bil sem presenečen nad dvema stvarema. Kot prvo, če so te pojave v črnem res morilci in plačanci, se mi zdi njihov pogum in požrtvovalnost presenetljiv. Kot drugo pa sem bil presenečen nad avtoriteto ki jo Sarma ima nad preostalimi “črnimi bojevniki” in nad globokim spoštovanjem, ki mu ga izkazujejo. Radeslav jih je namreč opisoval kot se opisuje golazen, zato nekako dvomim da so to isti plačanci o kateih je govoril. Mogoče pa je govoril o tistih drugih razbojnikih, ki so me čakali na robu ceste pred vasjo. Sam sem bil preveč utrujen da bi ponovno izpeljal ritual, zato je tokrat vajeti prevzela zmajeva svečenica, Errindis. Ritual je vodila malo drugače, priklicala je zmajev ogenj. Vseeno sem pokleknil poleg drugih čarodejev ob oltarju in priznati moram, da je bil občutek še vedno podoben kot dosedaj. Četudi rituala nisem vodil, sem še vedno lahko usmerjal toploto iz mojih prstov v njen plamen, in zazdelo se mi je da je plamen močnejši. Sarma je z nožem Alistarju izkopal oko in ga vrgel v ogenj, nato pa z razžarjenim železom ustavil krvavitev. Spet mi je pričelo obračati želodec in vsakič, ko mi je um pričel tavati, sem čutil kako toplota pojenja in kako plamen zmajeve svečenice gori manj izrazito. Zato sem se vseeno potrudil ignorirati vse skupaj in se osredotočil na mravljince v konicah mojih prstov. Vsi ostali čarodeji so se podobno trudili, v krogu okoli Errindis so resnih obrazov iskali koncentracije.
Vsi izmučeni smo nato čakali, da se razkrije naslednja uganka. Ali odrešitev mogoče. Upali smo, da žrtvovanja niso bila zaman. Upali smo, da ne bo več hujših ugank, in srca so nam bila polna strahu, kajti vsaka naslednja uganka je vedno zahtevala nekaj več. In na našo grozo je temu dejansko bilo tako, na zvitku se je izrisala naslednja uganka. Zahtevala je da se žrtvuje nekdo poln besa, tako da ne bo mogel več udariti drugega in bo lahko le ščitil uboge. Uganko sem malo parafraziral po spominu, toda vsi smo se v srcu bali isto stvar, da moramo morebiti žrtvovati življenje. In ravno ko se je uganka do konca odkrila, smo zaslišali krik agonije in bolečine iz smeri kjer je stala krčma. Stekli smo tja, in videli Sarmo kako se zvija od bolečin in opoteka. Pljuval je kri in se zvijal od bolečin. Ali so se mu ponovno odprle stare rane ali je to morebiti božji znak? Zdravilci smo hitro prihiteli k njemu in ponovno sem začel recitirati Moranino molitev. Vsi okrog njega smo se močno trudili da ga le rešimo, toda globoko v srcu se je vsak izmed nas zavedal svoje majhnosti in nepomembnosti in dejstva, da smo popolnoma nemočni, če so se bogovi tokrat resnično odločili da je napočil njegov čas in ga bodo povabili k sebi. Če se prav spominjam, Severnjaki pravijo podzemlju drugače, oni ga pojmujejo kot Valhallo, gostijo pa se skupaj Odinom in ne Velesom kot učimo v svetišču... vendar to je le semantika. Vseeno bi bilo verjetno koristno, da se ob naslednji priložnosti malo podučim kako oni imenujejo svoje bogove. Skrtka, življenje Sarme je viselo na nitki in čarodeji smo se spraševali, ali je to naključje, ali morebiti znamenje. Če so se Sarmi res odprle bojne rane, so se mu odprle ob najbolj nenavadnem času in po glavi se nam je porodila ideja, da bi ga morebiti odnesli na oltar. Seveda bi ga vseeno zdravili, vendar mogoče pa je bila to poslednja in zadnja žrtev, ki jo zahteva zvitek od nas. Odločitev je bila težka a na koncu si nobeden ni drznil niti blizu obnemoglega orjaka, črni bratje, zaskrbljeno zbrani okrog njega pa bi raje vsi umrli, kot pa da bi dopustili da se kaj slabega zgodi samo enemu izmed njihovih tovarišev, kaj šele Sarmi. V srcu sem vedel, da imajo oni prav in da je njihova odločitev bolj človeška. In takrat sem ponovno podvomil v to, da bi bili črni bratje navadni plačanci in morilci. Navsezadnje smo mi čarodeji prej pomislili na racionalno a kruto in nehumano rešitev problema, tile ljudje oblečeni v črno, pa so držali skupaj, do zadnjega. Le kdo je tukaj sedaj pošast?
Nekaj časa sem še s težkim srcem premleval uganko, ko so k meni pristopili ostali in so mi povedali, da se je ork po imenu Khargal opogumil in bo sodeloval v žrtvovanju. Nekateri so o njem govorili kot da je žesnkega spola, orkinja. Razumem dilemo, še vedno nisem točno gotov kaj naj bi ta stvor bil. Ampak ni imelo veze, pomembno je da je izkazal neizmerno količino poguma in to sem vseeno občudoval in cenil… seveda v kolikor razume kaj točno tvega, nekaj v kar še vedno nisem popolnoma gotov… Moralne dileme na stran, ponovno smo izvedli ritual. Izrekal sem staro molitev, in usmerjal toploto v konice prstov. Kadilo sem prižgal malo hitreje kot običajno, saj mi je koncentracijo močno zmanjšal neznosni smrad. Se ta bitja sploh umivajo? Khargal, bitje polno jeze, je potem sredi rituala položilo svoje orožje na oltar, na najbolj jezen in silovit možen način, tako kot orkom pritiče. To me je za trenutek zmotilo, in zato se mi je beseda “Veles” zataknila v grlu. Zdrznil sem se in s konico prsta sem se ponesreči dotaknil orožja, ki se je močno segrelo in zažarelo. Roko sem hitro umaknil, toda čutil sem tudi nekaj temnega in črnega. Ta reč ni bila topla, hladila je toploto ki sem jo oddajal v zvitek in se je iz njega, preko orkovskega orožja, širila po mojem prstu. V glavi sem zaslišal šepete ki so mi pravili naj odneham, naj ne poizkušam, da bom vse narobe naredil, naj se niti ne trudim. Vseeno sem se zbral in ritual izvedel do konca, pri zadnji besedi pa me je hlad popolnoma prevzel in se, tako hitro kot se je pojavil, tudi razblinil. Otresel sem se in vstal. Baje da sem kar nekaj časa, s praznimi očmi strmel v daljavo. Glavo sem imel zmedeno, misli neurejene. V zvitku je bilo tokrat čutiti nekakšno toplino, tako da žrtvovanje je moralo delovati. Vsaj upal sem tako, kajti Khargal je bila še vedno tu, z nami. Vedežniku Tyru sem zaupal svojo napako in prigodo z hladno energijo. Izgledal mi je kot nekdo ki se spozna na magijo in navsezadnje je imel prav glede volkodlaka. Ugotovil je, da je na zvitku bilo preklestvo zaradi katerega “žrtev” ne more več napadati drugih ljudi. To domnevo smo tudi preizkusili, toda orkinja Khargala je lahko še vedno navdušeno udrihala po Tyrovem meču, četudi le za vajo. Ko sem pa jaz to poizkusil, sem ponovno začutil hlad v roki in ta je obvisela v zraku. Kot bi me sama Morana prijela za roko in me ustavila. Vrhunsko... izgleda da sem zaradi moje napake nekako prevzel preklestvo namesto orka. No saj je vseeno, v vsakem primeru se nisem nikoli doslej pretirano rad boril. Vsaj branim se še vedno lahko, to smo ugotovili, ko me je Tyr poizkusil napasti in sem mu vseeno uspešno nastavil sekiro. Seveda, če bi me bil napadel zares, bi bilo to v vsakem primeru brezplodno, nikoli nisem bil znan po svojih borilnih veščinah namreč.
Moja “žrtev” pa le ni bila zaman, zvitek nam je končno razodel rešitev. Na zadnji strani so se pojavila navodila za nekakšen ritual. Čarodeji smo postavili nekakšne kamne v vzorcu, kot je bil narisan na zvitku. Bojevniki so nas strašili pred volkodlakom. Še zadnjič danes, sem posodil krogu čarodejev svojo magično moč, tla so se zatresla, Perun se je razjezil, iz kamnov pa se je začel valiti barven dim, poln topline ki je pronicala ven iz naših prstov in zelena pregrada je izginila v zraku skupaj z barvnim dimom...
Ponovno sem postal omotičen in sem se opotekaje umaknil od druščine. Potreboval sem trenutek na samem. V bližini sem opazil manjši hlev in se zatekel vanj. Zakopal sem se v seno in poskušal zaspati. To ni šlo zlahka, srce mi je še vedno močno bilo in nisem se mogel umiriti. Le v kaj sem se podal, učitelj? Strah me je. S to mislijo, sem se oprijel sporočila, katerega mi je mentor pustil. Razgrnil sem ga in naenkrat sem opazil majhen lesket. Pred očmi se mi je ponovni izrisal čarobni vzorec, podoben tistemu katerega sem videl ko sem ponavljal za Menajo ko je čarala oko Svetovida. Ali se mi blede? Simboli so se za trenutek preuredili in pred očmi so se mi za trenutek izrisale besede: “Podpis, Plamen, Odgovor”. Ali to pomeni kar mislim da pomeni? Ali je moj mentor navsezadnje predvidel da se mi bo zgodilo kar se mi bo zgodilo? Ali so takšna naključja sploh možna? Samo en način je bil da izvem, priklical sem mravljince v prstih in usmeril toploto v konec dlani. Priklical sem Svarogov ogenj in hlev je napolnila svetloba drobnega plamenčka ki je prasketal iz konic mojih prstov. Pridržal sem ga nad podpisanim zvitkom in za kratek trenutek se je na pergamentu izrisala beseda: “Močvarnik”. Toda le za trenutek, kasneje sem pergament pošteno osmodil... Ali je bil to božji načrt? Ali bogovi šepetajo Perunu v uho in je vedel da bom le lahko s čarovnijo razvozlal njegovo uganko? Vedel sem da moram čim prej v Močvarnik, toda obenem mi je odleglo. Učitelj se očitno zaveda da je v nevarnosti, sicer bi ne bil zakril sporočila. Izgleda da je Perunoslav vedno en korak pred mano. To me je pomirilo, in zelo kmalu je mojo zavest pobral spanec.
Podpisani:
Svečenik “PAN” Panoslav, prvi svojega imena.