Pelinovo

Iz LARP Slovenija
Skoči na: navigacija, iskanje
Pelinovo
Pelinovo.png
Pelinovo grb.jpeg
Grb Pelinovega
Grof: Jožef Pelin
Sedež: Poddvor
Lokacija: Jugovzhodna Belesija
Meje: Sever – Mišjedol
Severozahod – Korvin
Zahod – Barjansko
Vzhod – Divjina grdinov
Jug – Vilinji gozdovi

Pelinovo je grofija v jugovzhodni Belesiji, ki meji na Vilinje gozdove. Grofija slovi kot ena izmed najbolje organiziranih grofij v Belesiji, za kar je zaslužna vladajoča rodbina Pelin in njeni baronski družini Hitronogi in Podlipniki. Poleg tega je grofija poznana tudi po tradicionalnem, vsakoletnem turnirju, v sklopu katerega se njihovi najboljši bojevniki pomerijo z orki.

Grofje Pelinovega

Naziv Starost ob prevzemu Prevzem oblasti Vladal Predaja oblasti Razlog
Bogomir Pelin 17 211 39 250 Naravna smrt.
Miroslav Pelin 21 250 30 280 Naravna smrt.
Jožef Pelin 24 280

Opis

Pelinovo je znano kot izjemno dobro organizirana grofija, saj so se Pelini v navezi s Hitronogi in Podlipniki dogovorili za podrobno ureditev grofije še preden so jo odkupili od Krogarjevih. Grofija ima tako več ustanov, ki skrbijo za dobro življenje njenih prebivalcev. Grofiji načeluje rodbina Pelin, trenutni grof pa je Jožef Pelin.

Grofijo poleg grofa Pelina vodi tudi svet starešin, krog grofovih najožjih svetovalcev, ki mu pomagajo pri pomembnih odločitvah. Polni svet, t.i. Veliki svet starešin, se sestane dvakrat letno: jeseni in spomladi, z namenom poročanja o stanju v grofiji ter določitve načrta za prihodnje obdobje. Poleg grofa in njegovega naslednika svet sestavljajo vsi štirje Braniki, vsi baroni, starešine večjih naselij, upravnik grofijske banke, upravnik grofijske žitnice, predstavniki večjih cehov in zdravilske službe ter glavni verski svečeniki. Prav tako so povabljeni predstavnik vilinov ter v zadnjem času tudi predstavnik orkov. Veliki svet se drugače sestane le v primeru vojne ali hude ujme, večkrat pa skličejo Mali svet, kamor so povabljeni tudi posamezniki, odvisno od namena, s katerim je bil sklican.

Poleg Velikega sveta imajo pomembno vlogo v grofiji tudi štirje Braniki. Branik je najvišji naziv v Pelinovi vojski in hkrati tudi naziv enote, ki jo Branik vodi. Skupno je vojska sestavljena iz štirih Branikov in sicer Severnega, Južnega, Grofovskega ter Mestnega. Poleg klasičnih vojaških dolžnosti opravljajo tudi funkcijo policije in gasilcev ter skrbijo za spremstvo popotnikov. Grofovski Branik opravlja tudi funkcijo osebne straže grofovske in baronskih družin ter drugih pomembnih oseb in obiskovalcev v Pelinovem.

Pomembni kraji

  • Poddvor, znan tudi kot Krogarjev dvor - glavno mesto, uradno prebivališče grofa in nekaj baronskih družin.
  • Preklar, veliko trgovsko mesto ob meji s Pragozdom, dom Južnega Branika. Ime je dobil po starem tankem lesenem obzidju.
  • Grdinov trn: veliko mesto in dom Severnega Branika, ime izhaja iz časov vojaške postojanke, ki je bila »trn v peti« vpadajočim grdinom.
  • Dvorec Karlschtein - prebivališče baronske družine Schtein ter center za urjenje izvidnikov grofovske vojske.
  • Kamn – manjše mesto ob vznožju Grdih gor, pogosto ga obiskujejo lovci, ki lovijo v gorah in v njem prodajajo meso in kože.
  • Grad na jasi - grad, ki ni bil zgrajen na vzpetini, temveč sredi ravnine, od koder izhaja tudi njegovo ime. Ob njem je zraslo tudi manjše mesto, obkroženo s kmetijami – žitnica Pelinovega.
  • Zelena pot – trgovska pot, ki najprej poteka po reki, nato se dobrine z vozovi prepelje do morja. Povezuje Preklar z morjem, predvsem z Vetrnim pristanom.
  • Poddvor – grad grofovske družine Pelin, zrasel na utrdbi, ki je bila dom Pelinovih.

Pomembne ustanove

  • Cehi: cehi so krovne organizacije obrtnikov v Pelinovem in imajo dve glavni nalogi: po eni strani skrbijo za vse pripadnike cehov in uveljavljanje njihovih pravic pri grofu Pelinu, po drugi strani pa določajo in nadzorujejo kvaliteto izdelkov. Cehi so urejeni lokalno, a se združujejo glede na panogo v grofijske cehe. Udeležba obrtnikov v cehih je samodejna, da bi lahko opravljali svoje delo pa morajo pridobiti mojstrsko listino, ki potrjuje njihovo znanje. Določeni cehi poleg tega skrbijo tudi za šolanje in predavanja o novitetah v stroki.
  • Grofijska zdravilska služba je služba namenjena zdravljenju, ki jo sestavljajo grofijski zdravilci ter svečeniki, magi in alkimisti, usmerjeni v zdravljenje. Poleg zdravljenja imajo tudi nalogo učenja zdravljenja in preventive, ker pa imajo vedno dovolj ljudi, ki služijo dvanajstino, skrbijo tudi za ostarele.
  • Šola: šolanje je obvezno za vse otroke. Učijo se branja in pisanja ter osnov matematike. Prav tako jih seznanjajo s šegami in običaji drugih narodov, osnovami prve pomoči, geografije in zgodovine ter stremijo k splošni razgledanosti.
  • Grofijska banka skrbi za grofijsko premoženje, vsa plačila, posojila ter seveda za pobiranje davkov in drugih dajatev. Predvsem pa skrbi, da grofija nikoli nima dovolj denarja, da bi ga lahko pošiljala v Belo mesto. Vsi davki v grofiji se stekajo v banko. Nihče od nižjega plemstva nima pravice do pobiranja davkov na lastno pest, njihov del se jim dodeli iz banke. Grofijski davki so višji kot v drugih grofijah, a za razliko od drugih grofij, je to edini davek. Poleg davkov je velik vir dohodkov tudi varstvo popotnikov in trgovcev. Ker je grofija zelo varna, se le-tem seveda ni treba odločiti za najem vojske, a bodo morali plačati mostnine, cestnine itd., kar navadno nanese še kak srebrnik več. Poleg grofijskih financ banka skrbi tudi za osebne finance grofovske družine, ki izhajajo iz trgovanja in dobička, ustvarjenega na posestih. Banka se dodatno financira tudi s tem, da skrbi za finance nekaterih baronskih družin, cehov, trgovcev in drugih.
  • Sodstvo: Pelinovo nima enotnega sodnega sistema. Sodni procesi se odvijajo glede na tip zločina oz. spora ter kraj. Pristojnosti za zaslišanje in izrekanje sodb imajo cehovski mojstri, vaške starešine, baroni, braniki ter grof.
  • Grofijska žitnica se polni z dajatvami ter s hrano, pridelano na grofovi zemlji, po potrebi pa se hrano dokupi tudi iz drugih grofij ali po Zeleni poti. Njen namen pa ni le oskrbovanje grofovske družine in uslužbencev, temveč tudi skrbi za rezervo hrane, ki preprečuje, da bi kdo v grofiji stradal.

Dvanajstina in vojska

Dvanajstino so uvedli z reformami, ki so stopile v veljavo, ko je oblast od Krogarjev prevzel novi grof Pelin. Dvanajstina je dolžnost vsakega posameznika v grofiji, služi pa se na več načinov.

Otroci 6-12 let: šolanje, 3 dni na teden. Otroci 12-16: šolanje in vojaški trening, 5 dni na teden. Dekleta in starejše žene: pomoč v bolnicah, pomoč ostarelim, 3 dni na mesec ali 1 mesec na leto. Moški: vojska, 1 mesec na leto. Ženske, ki so matere, opravljajo dvanajstino s tem, da skrbijo za družino.

Vse dvanajstine so enako plačane iz grofovske blagajne. Za čas opravljanja dvanajstine se posameznik dogovori glede na poklic, ki ga opravlja, obstajajo pa tudi pravila o največji razdalji od doma. Pravila so napisana tako, da skrbijo za posameznike, vendar pa se lahko na njihovo željo naredijo izjeme. Tako lahko npr. ženske služijo v vojski, lahko se vojsko služi dlje od doma… Seveda to pomeni, da predvsem zaradi sezonskih del v kmetijstvu in gozdarstvu število vojakov niha, kar pa zaradi namena vojske v Pelinovem ne predstavlja problema. Za potrebe obrambe grofije bi namreč zadostovala najeta vojska. Naborniška vojska zgolj zagotavlja, da so vsi moški v grofiji vojaško usposobljeni. Naloge naborniških enot so poleg urjenja še pomoč pri vzdrževanju grofijskih cest, poti, stavb, gozdov itd., straža, spremljanje popotnikov, trgovcev ter dodatno izobraževanje. V primeru vojne ali izrednih razmer se skliče nabornike, da se zglasijo v svojo enoto.

Plemiške družine Pelinovega

Baronska družina Schtein

Pojavili so se v težkih časih orkovsko - barbarskih vdorov, pred Veliko bitko. V spremstvu 10 zvestih vojakov sta prispela brata Karl in Anton ter njegova dvojčica Ana. Ker po zakonih niso smeli imeti vojaškega spremstva, so zaprosili za službo v vojski za čas trajanja vojne ter prost prehod po deželi po koncu vojne. V zelo kratkem času so zasloveli kot izredna ogledniška enota z izjemnimi uspehi v hitrih nočnih napadih na strateške pozicije. Zaradi njihovih dejanj med vojno, jim je knez dodelil prazno posestvo Stargrad, ki so ga po prevzemu preimenovali v Karlschtein. V zahvalo se je družina ponudila, da bo skrbela za izvidniške enote grofovske vojske. Celotna linija Schteinov je izrazito podobna svojim prednikom, tako po znanju kot tudi po zunanjem izgledu.

Baronska družina Podlipnik

Velika polovnjaška rodbina, ki je že od nekdaj znana po svoji izredni sposobnosti trgovanja. Poleg trgovanja aktivno sodelujejo v različnih cehih ter v grofovski zdravilski službi. Že skoraj navada pa je tudi, da grof Pelin kot upravitelja banke izbere nekoga iz družine Podlipnik, ta čast navadno doleti kar barona. Svojega gradu nimajo, imajo pa večjo posest znotraj Poddvora.

Baronska družina Hitronog

Človeška baronska družina, znana po lesarski obrti ter izdelavi in trgovanju z orožjem. Imajo dobre odnose s škrati, s katerimi pogosto trgujejo. Da so glavni oskrbniki grofovske vojske, verjetno ni treba posebej omeniti.

Baronska družina Rokavčnik

Polovnjaška baronska družina, ki skrbi za velik del pridelave žita v grofiji, poleg tega pa so tudi skrbniki grofijske žitnice. Njihova pomembnost izhaja predvsem iz njihovega sedeža, Gradu na jasi, ki se nahaja v središču grofije.

Baronska družina Krogar

Stara grofovska družina, ki ne bi bila posebno vredna omembe, če ne bi zaradi dolgov svojega naziva in gradu prodali Pelinovim. Okoli gradu se je nato razvilo mesto, ki je postalo prestolnica, Krogarji pa so obdržali zgolj manjšo posest in sedaj živijo v mestu.

Zgodovina

Družina Pelin je bila v sprva, v času orkovskih vpadov, le baronska družina, njihov dom pa je bila utrdba v vasi blizu Preklarja. Njihov glavni vir dohodka je predstavljalo trgovanje, predvsem s hrano, zelišči in začimbami iz bližnjih gozdov in travnikov. Vedno so imeli tudi dobre trgovske odnose z bližnjimi vilini. Po Veliki bitki so zaradi slabih razmer v kraljestvu velik del trgovanja usmerili v druge grofije. Odnosi med vilini in kraljestvom so se po vojni močno ohladili, kar je vplivalo tudi na trgovanje vseh belesijskih grofij. Vendar pa so Pelinovi zaradi predhodnih dobrih odnosov z vilini uspeli vzpostaviti rečno trgovsko pot skozi gozd, ki jih je povezala z morjem in Vetrnim pristanom, ki se je v tistem času močno razvijal. V navezi s Hitronogi in Podlipniki, ki jih so povabili k sodelovanju, so organizirali prvi svet starešin, kjer so se dogovorili tudi o zbiranju sredstev za odkup grofije, takrat znane kot Krogarjevo, ter njeno nadaljnjo ureditev.

Po koncu Velike vojne se je večina orkov sicer umaknila nazaj na grdinsko območje, vendar je ravno v Pelinovem ostalo pleme, ki ni imelo priložnosti za umik. V povojnem času je pleme pogosto vpadalo in ropalo bližnja naselja, zato so na njihovo območje poslali močnejšo vojaško enoto, kar pa vpadov vseeno ni ustavilo, temveč jih samo omejilo in delno ublažilo njihove posledice.

Šele s prevzemom oblasti, preimenovanjem grofije v Pelinovo in uvedbo dvanajstine je grofu Pelinu uspelo zbrati ogromno vojsko, s katero je odkorakal do grdinskega plemena. Zahteval je pogovor s poglavarjem plemena in ga postavil pred izbiro: ali se bodo napadi končali, ali pa bo grofova vojska prestopila meje in se ne bo ustavila, dokler ne uniči vseh orkov, do zadnjega člana plemena. Grof je sicer vedel, da bi tak napad skoraj zagotovo privedel do združitve plemen in še večjih vpadov, prav tako pa je se je zavedal, da poglavar ne more sprejeti njegovih zahtev, ne da bi izgubil ugled v očeh plemena. Zato je predlagal, da vsak izbere 10 bojevnikov, ki bodo zastopali posamezno stran. S seboj je pripeljal poln voz dobrin, ki bi jih ponudil v primeru grdinske zmage. Poglavar je pristal, a je želel eno luno časa, da izbere svoje bojevnike, dogovorila pa sta se tudi o vseh pravilih boja. Po pravilih je bilo dovoljeno, da vsaka stran izbere največ 1 čarodeja, ostali pa morajo biti bojevniki, ki lahko uporabljajo katerokoli orožje.

Na dan dogodka sta obe strani z velikim pompom pripeljali svoje izbrance, na začudenje grofa pa so tudi grdini pripeljali svoj voz dobrot. Grof Pelin se je v zadnjem trenutku odločil, da bo spremenil taktiko in opustil idejo, da bi orke pokosili s salvami iz škratovskih grmečih palic ter je izbral bolj pošten boj.

Grdini so bitko sicer izgubili, a so bili takoj pripravljeni na ponovnen boj - takoj so se našli bojevniki, prepričani, da bi oni opravili bolje. Tako so se dogovorili, da bo boj za voz dobrin potekal enkrat letno, dan pa bodo nadaljevali z manjšimi boji za nižje dobitke. Tako so spopadi postali tradicionalni in obe strani se celo leto pripravljata na veliki turnir, ki sicer ne poteka več v tolikšnem obsegu, deset proti deset bojevnikov, temveč gre za manjše spopade, ki jih vedno spremljajo tudi stave (dogodek Rajsko praznovanje).

Zanimivosti grofije

Borovničev velikan

Borovničje je polovnjaško naselje, nedaleč od Gradu na jasi. Prav v tem naselju se je zgodila nenavadna stvar. Rumplek in Hertrudica Lišajnik sta se veselila svojega prvega potomca, ki sta ga poimenovala Grahek, vendar je mali Grahek rasel in rasel in je po velikosti prekosil vse svoje vrstnike. Dosegel je kar neverjetnih 173,7cm in bil je znamenitost cele vasi.

Smrad iz Grdih gor

V Grdih gorah, ki so eden izmed redkih nenaseljenih predelov Pelinovega, živi mnogo živali, pogoste pa so govorice tudi o drugih bolj nenavadnih bitjih. Tako se je nekoč iz gozda priklatilo ogromno bitje človeške oblike, z izredno dolgimi rokami, njegova koža pa je bila polna bul in turov. Na mnogih mestih je celo izgledalo, kot da na njej raste mah, vendar njegov izgled ni bil pol tako zastrašujoč, kot smrad, ki je vel od njega.

Lovci so najprej opazili, da je v gozdu nekaj nenavadnega, ko so našli ostanke razmrcvarjenih in požrtih živali ter ogromne sledi, ki jih niso prepoznali. Tako so se začeli izogibati področjem, kjer je lovil Smrad. Kmalu so se tem področjem pričele izogibati tudi živali in Smrad je zato zamenjal svoja lovišča. Kar hitro so se pozno jeseni začeli prvi napadi na osamljene koče. Zaradi napadov je posredoval Branik, ki je pozval lovce na dvanajstino, saj so le ti najbolje poznali področje. Ni dolgo trajalo, da so našli sledi, ki so vodile do ene izmed jam v gorovju. Vendar si v jamo niso upali vstopiti, ne samo zaradi tega, ker niso vedeli kaj pričakovati, temveč tudi zaradi groznega smradu. Tako so pred jamo postavili straže in začeli kopati veliko luknjo, v katero so nameravali namestiti ogromne ošpičene kole, vendar jih je prehitel hrup, ki je naznanil, da se je Smrad zbudil. Hitro so se postavili na drugo stran luknje in pripravili orožje. Smrad jih je očitno zavohal in pridivjal iz jame ter padel naravnost v luknjo. V trenutku ga je prebodla obilica puščic in kopij, Smrad pa je obležal na dnu luknje.

Veseli hitre zmage so lovci zmagoslavno vzklikali in si čestitali. Ravno ko so hoteli odpreti sodček žganja, da nazdravijo, se je iz jame zaslišalo rjovenje in v istem trenutku je ogromna roka prijela nekega lovca, ki je stal na robu. Ko so se zavedli, kaj se dogaja, je Smrad nesrečnika že tlačil v usta. Obnemeli so opazili, da na njem skoraj ni več vidnih ran, ki so mu jih zadali, vendar jih to ni ustavilo, da ne bi začeli spet zbadati, streljati in udrihati po njem. Smrad se je z vojakom v ustih skušal obraniti udarcev in pri tem je kar nekaj orožja odletelo iz rok napadalcev ter polomilo se je mnogo kopij in kosti, vendar je Smrad kljub svojim naporom ponovno obležal. Tokrat so ga previdno opazovali in ko so videli, da se mu rame ponovno celijo, so pričeli ponovno udrihati, da ne bi mogel vstati, nato pa se je nekdo spomnil, da bi ga lahko zažgali. Kaj hitro so prinesli bakle in sodček žganja. Polili so ga, ne da bi prenehali občasno udrihati po njem, ter vanj zalučali baklo. Kljub temu, da je Smrad še trenutek pred tem ležal na tleh kot mrtev, se je poskusil dvigniti, ko je zagorel, pri tem pa je tako kričal, da so vsi otrpnili od strahu. Končno je omahnil in obležal. Iz previdnosti so še nekaj časa stali nad truplom in opazovali, če se bo morda pričel ponovno celiti. V dokaz zmage so mu nato odrobili glavo, nad trupom pa zakurili še en ogenj. Prav tako so pred odhodom, zaradi smradu zelo hitro, pregledali njegov brlog, da se notri morda ne bi skrivalo celo leglo teh nadlog.

Usnjar

Zgodba o usnjarju je danes le še zgodba za strašenje otrok, izvira pa iz časa, ko so ljudje izginjali, a vzroka ni bilo mogoče najti. Šele ko so vilini ponudili pomoč pri iskanju, ker je izginila njihova odposlanka, so končno, z nemalo truda, izsledili storilca, ki je bil prav tako vilin, po poklicu usnjar. V kleti njegove gozdne hišice so poleg živalskih kož našli tudi ustrojene kože nekaterih izginulih. Njegova pomočnika sta bila polovnjaška brata, lovca. Govorilo se je, da so svoje žrtve pojedli. Drugi so znali povedati, da so jih žrtvovali temnim silam, a za to ni bilo dokazov. Vsekakor pa vseh kož žrtev niso nikoli našli, našli pa so pravo malo premoženje v denarju in opremi, kar bi lahko pomenilo, da so zlikovci imeli kupce, ki so drago plačevali za »unikatne izdelke«. Morda te kupci še danes iščejo nove dobavitelje?