Orki

Iz LARP Slovenija
Skoči na: navigacija, iskanje
Orki
Orki2.jpg
OSNOVNE INFORMACIJE
Drugo poimemovanje Žaljivke - grdin
Glavni bogovi Zmaji, Svetovid
Prebivališče Divjina grdinov, Dolina orkov
Podrasa orki, goblini
FIZIČNE INFORMACIJE
Starost Polnoletnost: 8
Odraslost: 15
Srednja leta: 40
Starost: 80
Častitljiva leta: 120+
Značilnosti temna umazana polt, visoka močna postava

Orki so močna, trdoživa in zelo bojevita rasa. Kljub krvoločni naravi med njimi ne vlada splošna anarhija, temveč se združujejo v plemena s poglavarjem na čelu, v bitki pa nastopijo kot urejena vojska.

Opis

Orkovska rasa se po videzu precej razlikuje od vseh ostalih. Imajo temno rjavkasto ali zelenkasto polt, nekateri med njimi pa tudi povsem črno ali nekoliko svetlejših odtenkov. So visoke in močne postave, na glavi pa jim pogosto rastejo grobi temni lasje. Le malokdo ve, da orkovska ljudstva v resnici sestavljajo tako večji, bojeviti orki, kot manjši in zviti goblini. Nihče ne ve zakaj, a med njihovo raso sta že od nekdaj obstajali ti dve vrsti, medtem ko ostala ljudstva gobline pogosto zamenjajo kar za manjše orke. Prav tako tujec pogosto težko loči orka od orkinje, ker so si po videzu precej podobni.

Običaji

Orki se združujejo v klane, ki jim načeluje poglavar. Tega orki izvolijo na podlagi dvobojev in podpore preostalih članov klana. Ko je poglavar izbran, ta obrži svoj položaj vse do smrti, odstopa ali dokler se ne pojavi nov tekmec, ki si je uspel izboriti dovolj svoje podpore. Pomembno vlogo v klanih imajo tudi šamani, ki so izbrani iz vrst modrih starešin. Skrbijo za opravljanje ritualov, prerokovanje in razlaganje vseh znamenj, ki bi lahko vplivala na njihova življenja. Posebnega pomena za orke je Mesec ali Beli obraz, kot ga imenujejo sami. Če želite načeti pogovor z orkom, če bo ta seveda pri volji, ni boljšega načina kot omemba svetleče, bele krogle na nebu.

Grdini obicaji 1.jpg

Življenje orkovskih klanov po navadi poteka v manjših vasicah ali taborih, medtem ko si večje lesene utrdbe gradijo le v notranjosti svojih dežel. Vedno se bodo nahajali v bližini gozdov, kjer lovijo živali, postavljajo zasede skupinam popotnikov in ko je nuja, jim gozd nudi zavetje pred nevarnostjo. Njihova bivališča so lesene kolibe in šotori iz živalskih kož, v katerih preživijo velik del dneva. Njihovo življenje se zares začne šele ponoči, ko se na nebu pojavi Beli obraz. To pa ne pomeni, da se dnevne svetlobe bojijo! Le kako bi sicer komunicirali s preostalimi ljudstvi?

Poleg vsakdanjih aktivnosti kot so lov, kuhanje, tkanje, vojaška vadba in urejanje tabora, se orki radi zberejo ob ognju, kjer poslušajo najrazličnejše pripovedi. Najbolj zanimive so ponavadi tiste, ki jih pove šaman. Ker so orki ena izmed bolj krvoločnih ras, pogosto napadajo in ropajo bližnje naselbine. Njihovi napadi so hitri in nepričakovani in se navadno zgodijo ponoči. Prav to je eden izmed glavnih razlogov, zakaj ni pametno biti njihov sovražnik. Kljub temu na nekaterih odročnih delih Belesije ork bivajo v relativno dobrih odnosih s sosednjimi ljudstvi - predvsem bližina Vetrnega pristana ter grofija Pelinovo. Med seboj radi trgujejo in ob večerih celo skupaj spijejo vrček ali dva.

Orkovska družba

Orki so v primerjavi z drugimi rasami izredno agresivni, označujejo pa jih predvsem kot umazane in neumne. Že res, da njihova modrost ne prekaša učenjakov velikih mest, vendar so orki v resnici inteligentna bitja kot vsi ostali, čeprav se to v njihovi kulturi in običajih morda ne kaže vedno. So tudi zelo ponosna, arogantna in trmasta rasa, ki ne trpi žalitev in je vdana svojemu klanu. Ne uživjao v brezsmiselnem pobijanju, požiganju in uničevanju, temveč za dejanji vedno stojijo njihove ambicije. To je predvsem očitno pri pripadnikih vodilnih klanov, katerim načelujejo sposobni poglavarji, ki so si skozi zgodovino tako ali drugače podredili preostale bolj agresivne in nespametne klane.

Napadalnost orkov je nekaj, kar sami potrebujejo za svoj obstoj pa naj gre za orkovske mladiče, ki želijo preživeti svoja mlada leta ali močne izkušene bojevnike, ki ves čas iščejo izzive, da bi se dokazali in se s tem povzpeli po orkovski družbeni lestvici. Za orke je namreč pravilo močnejšega glavno vodilo v življenju znotraj vsakega klana. Za dokazovanje svoje moči in ugleda iščejo dvoboje, lokalne in tuje bitke, udeležujejo se pohodov, lovov na gozdne živali, zbirajo trofeje, tekmujejo v vseh mogočih aktivnostih itd. Ne gre pa samo za bojevanje in agresivnost, temveč tudi za dokazovanje kdo trguje z boljšim blagom, nosi lepši nakit, pripravlja okusnejše pojedine, izvaja veličastnejše rituale, ima več otrok ter nenazadnje tudi kdo bo bolj poznan med preostalimi rasami in ljudstvi v Belesiji. Vse to pomeni za orke »moč« in do močnejših orkov znotraj klana čutijo orki neverjetno spoštovanje, tako da je hierarhija izredno pomembna.

Nekoliko drugače pa je ob srečanju s sovražnim klanom ali drugimi ljudstvi, kjer pravilo močnejšega ne velja vedno, zato bo skoraj vsak ork že ob manjši žalitvi pomislil na orožje in boj. Med klani še posebej vidijo vse kot tekmovanje za izboritev spoštovanja do sebe in svojega klana, kateremu so globoko vdani. Do tujcev so navadno bolj agresivni kot do orkov, kar je tudi en izmed razlogov za njihov slab sloves. Če nekega dne vidite skupino orkov, ki se približuje vašemu naselju, bodite pripravljeni! Povsem mogoče je, da so samo na lovu za merjascem ali iščejo miroljubno trgovanje, a dobro premislite, če ste jih kdaj prej užalili, saj vas v tem primeru ne čaka nič dobrega. Orki obožujejo svoje trofeje.

Grdini obicaji 2.jpg

Starost in razvoj

Orki hitro preidejo v dobo polnoletnosti, saj morajo biti vajeni trdega dela in grobega življenja. Dočakajo tudi do 150 let in več, vendar takih ni veliko, ker jih mnogo že dolgo pred tem umre v bitkah.

Zgodovina

Orki prihajajo iz daljnih dežel na severu in vzhodu, kjer še danes prebivajo v zelo velikem številu in od koder so se v manjših ali večjih skupinah razširili vse naokoli. Staro Belesijsko kraljestvo so dosegli že dolgo nazaj, a prvi resni stik je bila prav Velika vojna. Gaargwe, slavni orkovski poglavar, je v tistem času vodil množice klanov, ki so pustošile po skoraj celotni deželi Belesiji, dokler jih ni ustavila združena vojska pod poveljnico Ivano Orelijo. Po hudem porazu orkov so se te razbežali. Večina se je umaknila na Vzhod, nekaj manjših skupin pa se je zateklo v bolj skrite kotičke Belesije, kjer še danes poseljujejo Dolino orkov.

Dolina orkov

Orki so se po Veliki vojni razbežali na vse strani Belesije, kjer so bili večinoma pobiti ali pa jim je uspelo zbežati nazaj v vzhodne dežele, ki so jih ljudje poimenovali kar Divjina grdinov. Kljub hudemu porazu orkovske vojske pa je skupini štirih klanov uspelo pribežati v Plodno dolino, ki je bila takrat poseljena z Obmorskimi polovnjaki in ljudmi. Kaj točno se je zgodilo z njimi, ko so tja vdrli orki, zna povedati le redko kdo, saj nihče ne pozna ali govori o preživelih iz Plodne doline. Vsi pa vedo, da se od tistega trenutka dalje Plodna dolina imenuje Dolina orkov.

Po Veliki vojni so bile vojaške sile vseh strani hudo prizadete in tako so leta in leta orki ter okoliška ljudstva živela v miru ter se poskušala postaviti nazaj na noge. Med orki, ljudmi in polovnjaki je celo potekala trgovina in kar nekaj orkov je bilo takih, ki so šli po različnih opravkih po svetu, predvsem v Vetrni pristan, kjer so do tujcev izjemno odprti, dokler ti ne delajo nereda.

Sosednji grofiji Gallesija in Jezerno sta z orki iz Doline sklenili tudi nekakšen pakt o nenapadanju, hkrati pa so grofje na meje postavili postojanke, ki nadzorujejo, če se orki držijo dogovora. Na dvoru Gallesije so sicer že večkrat razmišljali o vdoru in poboju orkov, vendar ni veliko tistih, ki bi si upali v Dolino, tudi če imajo za seboj vojsko. Dolina orkov se namreč šteje za enega izmed najbolj umazanih, nevarnih in skrivnostnih krajev v celi deželi Belesiji. Že ob črnih oblakih in bliskih mnogoterih barv bo srh spreletel vsakega, ki kaj takega vidi ali sliši v pripovedih.

V zadnjem času so se orkovski vpadi okoli njihove Doline zgostili in se zgodijo večkrat na leto. Kljub temu, da gre za majhne skupine pa to ne odvrne skrbi grofov, ki imajo že tako veliko problemov. Vojaške postojanke ne uspejo vedno zaustaviti orkov in tako se zgodi, da vaščani poročajo o kraji surovin, živine, včasih pa tudi o požganih domovih ali celo ubojih.

Orki v Belesiji

Kljub temu, da orkov v Belesiji ni veliko, se ves čas slišijo govorice o njihovih pohodih, miroljubnih ali vojaških. Kaj imajo v načrtu vedo le oni sami, vendar je lahko vsak prepričan, da se ne bodo zadovoljili z eno Dolino. Ali zopet pripravljajo večji vojaški pohod? Tukaj pa so še njihovi vzhodni bratje, ki vse pogosteje vdirajo z Divjine grdinov. Tisti redki orki, ki se sprehajajo po Vetrnem pristanu, pa so spet nekaj tretjega in vredno je biti pazljiv.

Zelo redko, a vseeno se zgodi, da se orkovske enote pridružijo grofovskim vojskam, kjer sodelujejo kot posebne enote. Zaradi preteklih izkušenj z orki jim zaenkrat še nihče popolnoma ne zaupa, sicer pa takšna sodelovanja med ostalimi rasami veljajo za pravo grozodejstvo. Orki so pri sklepanju takih pogodb previdni, saj se zavedajo, da niso preveč priljubljeni, kljub temu pa so deležni dobrega zaslužka.

Novice o obnovi kraljestva so brez dvoma prišle do njih, prav tako pa tudi tiste o vseh težavah, ki jih ima Bela kraljica. Se bodo zopet odločili za svojo vladavino v Belesiji?

Štirje klani v Dolini orkov

Ob vdoru v Plodno dolino (danes znana kot Dolina orkov) so tam obstajali štirje klani – klan Vzhajajoče črne zarje, klan Zobate gorjače, klan Krvavega hrasta in klan Pobesnelega prašiča. Kot vsi orki so bili tudi oni agresivna bitja, vendar ni bil nihče tako podivjan ter tako brezglavo sprejemal odločitev kot pripadniki klana Pobesnelega prašiča. Njihova usoda je znana v eni izmed pripovedi.

Vodilni klan.

  • Klan Krvavega hrasta

Hud tekmec vodilnega klana.

  • Klan Zobate gorjače

Manjši klan, ki si le počasi pridobiva ugled.

  • Klan Pobesnelega prašiča

Izumrli in onečaščeni klan.

Religija

V skladu z mitologijo naj bi orke ustvaril Svetovid, ki jim je vcepil nenasitno slo po bojevanju in dokazovanju svoje moči. V njegovo stvaritev pa se je malce vmešala tudi boginja Živa. Zaradi nje orki niso zgolj brezumni bojevniki, temveč njihova kultura cveti. Vendar pa bo Živino vlogo priznaval le redek ork, saj bi bilo to lahko videno kot znak šibkosti.

Navadni orki najpogosteje častijo zmaje, ki jih vidijo kot mogočna, modra bitja. Predvsem pa so zmaji v njihovih očeh simbol neskončne bojne moči kot najmočnejša bitja na svetu, saj jih v boju ni mogel poraziti nihče razen drugega zmaja. Kljub temu, da jih častijo, orki zmajem ne puščajo nobenih daritev, kot tudi ne pričakujejo njihove vrnitve, saj se večina orkov v svojem vsakdanjiku ne ubada s tako nepomembnimi rečmi kot je čaščenje in oboževanje česarkoli. Veliko bolj so jim pomembni njihovi osebni boji in ambicije, moč zmajev pa jim predstavlja neke vrste nedosegljiv cilj. Verjamejo, da se z napredovanjem v klanu in z dokazovanjem svoje moči bližajo izjemni moči zmajev ter jim na ta način izkazujejo svojo predanost.

Mnogi orki poleg zmajev verjamejo tudi v mnogotere duhove, moč Lune in naravne sile, katerim na čast pogosto izvajajo rituale in jim puščajo žgalne daritve.

Pravi religiozni vodje klanov so šamani, ki se ukvarjajo z magijo ter s klicanjem različnih duhov in naravnih sil. Nekateri verjamejo, da njihova moč izvira od Svetovida, drugi njen izvor vidijo v blagoslovu zmajev, spet tretji pa se z izvorom svoje moči sploh ne ubadajo ter jo raje pripisujejo zasužnjenim duhovom, ki jih ujamejo s svojimi uroki. Šamani svoje izbrane idole pogosto počastijo z žrtvovanjem, saj verjamejo, da jim bodo s tem naklonili še večjo moč.

Tempelj mračnega ognja

Elitna skupina orkovskih šamanov, v katero so izbrani zgolj najmočnejši šamani iz vsakega klana. O njihovem delovanju je znano dokaj malo, saj se v njihove posle ne želijo vmešavati niti najsilnejši klanski poglavarji. Znano pa je, da zaradi njih del Doline, kjer stoji njihov tempelj, zakrivajo črni oblaki, ki jih občasno presekajo mnogobarvni bliski. Šepeta se, da skušajo nekateri s krvavim ritualom oživiti slavnega orkovskega poveljnika Gaargweja.

Pripovedi in legende

Onečaščeni klan Pobesnelega prašiča

Po Veliki vojni so se v Dolini orkov znašli štirje klani, ki so se po spletu dogodkov tam tudi stalno naselili. Ker jih je Velika vojna oropala velikega števila bojevnikov, je med klani sprva veljalo previdno premirje, ki ga je lahko prekršilo že na napačno mesto odloženo orožje, sčasoma pa so se naučili izogibati neposrednim spopadom, vsaj dokler ne bo njihovih bojevnikov ponovno mnogo in njihova moč strašanska. Vsi klani so se praviloma držali svojih naselbin ter pridelovali svojo hrano, vendar nomadskega načina življenja, ki so ga bili vajeni na Vzhodu ni bilo tako lahko preseči. Na velikih planjavah Vzhoda si je močnejši klan vedno lahko zagotovil hrano z vpadi na ozemlje šibkejšega, manjvrednega klana in si s tem preživetje, v Dolini pa je že prva zima uveljavila drugačna pravila. Bojevniki klana Pobesnelega prašiča so prvi prekršili premirje in v svojem ponosu napadli vse tri ostale klane naenkrat, vendar so za priborjeno hrano plačali krvavo ceno. Niso imeli dovolj svoje hrane, saj se njihovi bojevniki niso želeli ponižati na raven pridelovalcev hrane, ki so jih vse preveč spominjali na ljudje in viline. Tovrstne bojevnike drugih klanov so pred zimo označili za smrdljive govnače in se jim hehetali za hrbtom, ko so rili po zemlji, da so vanjo zasejali pridelke. Vendar pa težko priborjene hrane ni bilo dovolj niti za preživele bojevnike Pobesnelega prašiča in kmalu so arogantno ponovno napadli. V nasprotju s Pobesnelimi prašiči, so bili bojevniki ostalih klanov dobro hranjeni, poleg ljubezni do boja pa jim je dajala moč tudi zavest, da je boj za hrano v Dolini tudi boj za preživetje. Na Vzhodu je namreč vsak klan vedno lahko našel še šibkejši klan ali vsaj druge, nevredne rase, kjer je bilo vedno na voljo dovolj hrane, na omejenem prostoru Doline pa to ni bilo mogoče. Vendar klan Pobesnelega prašiča ni bil znan po premišljenih dejanjih, saj so sodili med agresivnejše klane, ki so nečastno živeli predvsem od ustrahovanja manjvrednih in si niso izbirali vrednih nasprotnikov. Že po prvih spopadih za hrano so se jim ostali klani pričeli odkrito rogati in jih zmerjali z govedom, saj so bojevniki Prašičev uspeli nakrasti predvsem zelenjavne pridelke, živine in drobnice pa ne. Sramota njihovega brezmesnega življenja je še narasla po drugem poskusu vpadov, ko so napadli klan Zobate gorjače in bili močno poraženi. Kljub porazu pa so uspeli pobiti veliko bojevnikov Gorjače, ker sta njihovo agresijo gnala lakota in sram. Proti koncu zime so se Pobesneli prašiči pripravljali na zadnji, večji vpad, ki bi jim zagotovil preživetje do konca zime, vendar so jim v noči napada združeni bojevniki ostalih treh klanov postavili zasedo. Obkolili so jih in jih ob glasnem roganju zares segnali kot govedo, v veliko ogrado za živino, napolnjeno z gnojem, kjer so jih prisilili, da so z odsekanimi udi rili po gnoju kot pravi prašiči, preden so pobili vse do poslednjega orka iz klana Pobesnelega prašiča. Njihova sramota je bila brezmejna, kajti onečastili so se tako v boju kot v smrti, njihovo ime pa je postalo najhujša žalitev orkovske časti. Vest njihovega sramu je zaneslo celo na Vzhod in še dandanes pomeni orku zmerjanje s prašičem vsaj izziv na dvoboj, iz katerega se boste težko odkupili, če ne kar gotovo smrt.

Gorlag, najsilnejši klanski poglavar vseh časov

Če si orki želijo, da bi njihov zarod odrasel v bojevnike, jim že ob dnevu imenovanja povedo bojno povest silnega pradavnega poglavarja Gorlaga. Gorlagov čas je zavit v mit; ni več znano, kateremu klanu je pripadal, ali bolje rečeno, kateri klan si je lastil, koliko lun je doživel, niti kako je izgledal, vendar pa je bila njegova moč v boju tako silna, da je njegova slava brezmejna in njegov spomin nesmrten. Znano je, da se je njegova moč naznanila že ob dnevu njegovega imenovanja, ko je z otroško brco zlomil vrat mogočnega jelena, ob njegovem prvem kriku pa so nevredne ptice popadale z neba. Že v svojem prvem mesecu je zadavil zadnjega orjaškega pramerjasca, ki je bil trikrat večji od najmočnejšega orka v njegovem klanu, kri njegovih sovražnikov pa je kaj kmalu lila v potokih. V času Gorlaga je njegov klan štel nešteto bojevnikov in podredil skoraj vse živeče klane, na svojih bojnih volkovih pa so prejezdili vse kotičke Vzhoda. Gorlag ni nikoli izgubil dvoboja, njegove bojne rane so se zacelile z grozovitimi brazgotinami in bilo jih je nešteto, da so vsem jasno pričale o njegovem brezmejnem pogumu, kajti ni ga bilo izziva, ki ga Gorlag zavrnil. Pravijo, da je tudi sama Smrt izgubila dvoboj z Gorlagom in na vrhuncu svoje slave si je sam častno odrobil glavo s svojimi lastnimi črevi, saj na tem svetu ni bilo več nobenega izziva, vrednega njegove časti in slovesa, zato se je napotil v onstranstvo, v boj s pradavnimi sovražniki, ki jih ni izzval še nihče, ne prej ne potem. Njegova brezmejna slava se je ohranila skozi davnine časa, njegovi potomci pa so mnogotere generacije podedovali njegove zobe in niso bili nikoli poraženi, dokler se zobje niso spremenili v prah in njegova kri tako zamrla, da se le še redko izkaže v kakem slavnem bojevniku. Pravijo, da je bil zadnji ork, v katerem se je udejanila Gorlagova kri, prav veliki Gaargwe, ki je vodil mnogotere klane, ki so pustošili po Belesiji v času Velike vojne.

Mazoga

Medtem ko vsem mladim orkom ponosno zavre kri ob bojni povesti o silnem pradavnem poglavarju Gorlagu, se med mladimi orkinjami grleno šepeta o Mazogi, veliki šamanki, edini, ki ji je kdajkoli uspelo izstopiti iz reda Mračnega ognja. Njeno nečisto ime je štirikrat prekleto in šamani vseh klanov ostro zatirajo vse omembe ter jih nemalokrat hudo kaznujejo, vendar je njena zgodba globoko vrezana v skrite kotičke zavesti vseh orkinj. Nobena druga orkinja si namreč ni lastila tolikšne moči in toliko moških, sploh pa ne nečistih pripadnikov drugih ras, zaradi česar mnoge starejše orkinje pljunejo ob zvoku njenega imena. Mazoga je že v mladih letih brutalno izkazovala tolikšno magično moč, da so jo šamani Mračnega ognja na željo njenega klana odpeljali v svoj sveti tempelj že pri šestih letih. Do dopolnjene polnoletnosti si je Mazoga s svojo magijo lahko podredila kateregakoli orka, za kar pa velikokrat sploh ni potrebovala magije. Njena lepota je bila brez primere: dolgi črni lasje so ji segali do pasu, njene oči so bile barve mesečine, njena ušesa so se šibila pod težo kosti njenih sovražnikov, zgolj s svojimi rokami pa je lahko strla tudi lobanjo najbolj divjega merjasca. Tako jo je doletela pozornost glavnega šamana Mračnega ognja, vendar se Mazoga ni podrejala nikomur. Med bojevitim dvorjenjem se je dokopala do njegovih zvitkov in s pomočjo starodavne magije z Vzhoda kmalu postala najmočnejša šamanka vseh časov. Izstopila je iz reda Mračnega ognja in ni se ji bilo mogoče zoperstaviti, skupaj z njo pa je odšlo tudi mnogo njej nesmrtno predanih orkov. Vendar zgolj orki niso mogli zadovoljiti njene sle in skupaj s slovesom o njeni moči in lepoti je raslo tudi njeno poželenje po drugih rasah. V svojem haremu je kmalu imela tudi viline, škrate, ljudi in polovnjake, ki so bili ponoreli od njene silne lepote in moči ter so ji bili popolnoma predani. Njen silni sloves se je razširil po celi Belesiji in iz vseh koncev in krajev so prihajali bojevniki, iz uma od poželenja in ljubosumja, ki so si jo želeli podrediti in jo izzivali na dvoboje. Njena moč je bila brezmejna in vsi so klonili pred njo ter si s svojim pogumom in častnim bojem prislužili mesto v njenem haremu. Vendar na koncu tudi Mazoga, kljub vsej svoji magiji, ni mogla ubežati zobu časa in ob njeni smrti ji je v smrt sledil tudi cel njen harem. Pravijo, da so šamani Mračnega ognja zažgali njihova trupla in na mestu njihove smrti žrtvovali nešteto živali, da bi s sveta izbrisali vso njeno magijo, njeno ime pa so prekleli in prepovedali vsakršno omembo. Kljub temu se njen spomin prenaša iz roda v rod, živi pa celo med drugimi rasami, predvsem med ljudmi in vilini. Strahopetni pripadniki teh šibkih ras so njeno zgodbo sicer popačili, saj pripovedujejo, da so jo bojevniki izzivali na dvoboj, da bi moške njenega harema odrešili trpljenja njene krute volje, vendar strah pred njeno silno močjo in laži, rojene iz ljubosumja manjvrednih žensk, ki si jih moški nikoli ne bodo tako želeli, zgolj poveličujejo njen spomin in slavo.