Na bojnem polju

Iz LARP Slovenija
Skoči na: navigacija, iskanje
Na bojnem polju
FB dogodek: URL
Fotografije Galerija slik
Lokacija: Vodice
Datum: 4. 11. 2017
Lokacija IT: Trovid

Zgodba

V grofiji Trovid vre in tokrat se bodo strani srečale v boju. Diplomatska pogajanja med grofico Trovidško in baronom Merovinskim so bila vse prej kot miroljubna - izginotje trovidškega poveljnika, umor njegove straže, v taboru je skrivnostni starec, ves ovit v črno širil strah med ljudi...

V teh pogajanjih so Merovinški na svojo stran pridobili mnoge nove najemnike in mečevalske mojstre. Pridobil je tudi podporo grofije Kisovo in same Kraljice. Govori pa se celo, da je grofov izginuli sin, Bregor, zakoniti naslednik Trovida, še vedno živ.

Čaka nas odločilni boj za grofijo Trovid! Samo ta lahko pokaže kdo bo na koncu prevladal.

Pripovedi in dnevniki

Pripoved plačanca Sarma

Iz začetka nism najbol razumu belesijščine, ampak sm preko telesne govorice in splošnega dogajanja počasi začeu razumeti, kaj mi govorijo, čeprou sam še zmeraj lahko izgovorim le par besed. V prvem napadu smo pršli prepozno in je vojska utrpela blažje kot hujše poškodbe, ampak s pomočjo barbarke, ki se nam je pridružila na poti, smo jih uspeli pokrpati. Žal so nam ukradli zdravilce. Poslali smo izvidnike. Skovali smo načrt kako jih bomo dobil nazaj in šli v napad. Po več minutnem plazenju in skrivanju smo jih zagledal in se postavili na položaje. Jaz in par drugih smo jih obkolili in napadli iz druge strani, kjer mi je uspelo raniti ali hujše poškodovati čarovnico in škrata, a kmalu po tem me je nekdo udaril v hrbet s sekiro in sem padel po tleh. Zdravilec me je delno zacelil in je šel naprej, medtem ko sem se začel plaziti, kjer sem videl padlega soborca in sem se moral prepričati, če je preživel boj, ampak preden sem uspel priti do njega, je prišel zdravilec nazaj in me je onesvestil z topim udarcem v glavo, da me je lahko naprej zdravil.

Ko sem prišel k sebi sem bil omotičen, ampak zmožen samostojne hoje. Ugotovil sem, da smo bitko zmagali in da ni bil nihče huje poškodovan. Šel sem do poveljnika škratov in mi je govoril nekaj, kar nisem razumel, ampak sem si lahko predstavljal, da nekaj v smislu, da se bojujem na napačni strani in kako smo plačanci nič boljši od konjskega iztrebka. V svojem jeziku sem mu povedal, da je dober borec in ponudil sem mu pijačo. Potem je vsa pijača in boj prišla za mano in sem ponovno padel po tleh in zaspal, dokler me niso zbudili in sem s pomočjo barbarke uspel priti nazaj do tabora, kjer smo priklenili zapornike in jaz in nekaj drugih, ki so poznali moj jezik, smo se pogostili, popivali in in delili zgodbe preteklih dogodivščin. Ko je bilo veselja konec, sem še malo treniral bojevanje in po tem šel stražiti hrbet taboru, med tem ko so ostali govorili o našem naslednjem koraku. Na straži sem si uspel površno zakrpati obleke in obutev in nabrusiti meč. Po nekaj časa se slišal nekaj v gozdu in sem se splazil do točke večje preglednosti in tam sem opazil dva izvidnika grofičine vojske. Skočil sem iz grmovja in zarjovel, kar je bilo dovolj da so pobegnili.

Kmalu za tem smo šli na pot. Poveljnik grofove vojske je bil na čelu kolone in nas opominjal da naj hodimo v parih. Poveljnik plačancev je začel zaostajati in me je začelo skrbeti, da bo prišlo do zasede, ko smo raztegnili kolono. Še bolj zaskrbljujajoče je bilo, ko sem v gozdu videl nekaj orožju podobnega in sem šel preveriti, kaj je in odkril sovražnikov ščit, ki ga očitno nihče drug ni opazil. Takrat sem bil prepričan da bomo napadeni iz zasede. Do tega ni prišlo in smo brez incidenta prišli na izmenjavo zapornikov za varno prečkanje mlake. Ko dmo pričeli z premikom čez mlako, nam je sovražnikova vojska začela slediti, a ko smo prečkali, so ugotovili da je pot široka dovolj le za eno osebo in bi bilo samomorilsko nam slediti čez. Jaz in Črtomir sva bila zadolžena da jih tam zadrživa. Namesto, da bi probali napasti je poveljnik škratov (s čarovnico za sabo) pristopil k nama in se začel pogajati s Črtomirom. Večji delež tega kar sta se pogovarjala nisem razumel, ampak nekje sredi pogovora sta začela govoriti v mojem jeziku in sem dojel, da naju hoče pridobiti na svojo stran. Kmalu za tem je obtožil Črtomira, da ni pošten človem in da bi raje govoril z nekom, ki je (morda kak spor iz pogovara ki ga nisem razumel). Takrat sem rekel Črtomiru naj se umakne, da se jaz pogovorim z njim. Odvrgel sem orožje in stopil bližje, kjer sem zahteval da tudi on odvrže orožje, ščit in čelado in da se ne bom pogajal z njim dokler tega ne stori. Imel je ugovore, da ima moj partner napet lok in sem tudi njemu rekel, naj pospravi puščico in po tem mi je ugodil. Začel je govoriti o kraljici in grofih in groficah (prav nič me ni zanimala njihova politika) in ko je ponudil denar (in to enkrat več kot zaslužimo pri plačancih), da prestopiva k njim sem začel poslušati. Takrat sva slišala klice svojih soborcev, da se jim pridruživa, a jaz še nisem dosegel tistega kar sem želel. Ko pa je v isti sapi govoril o časti in o tem, da naj se jim pridruživa (in prelomiva že dano besedo plačancem) sem ga imel. Zarežal sem se mu v obraz mu povedal, da nimam interesa sodelovati z njim in ga poslal k vragu (obenem sem si pa mislil, da se morda naslednič njim pridružimo, ker očitno bolje plačajo). Takrat sva odšla in se vrnila k ostalim plačancem.

Sledila je velika bitka, kjer sem sicer uspel raniti enega ali dva nasprotnika, a ko sta šla nadme čarovnica in vojak v polnem oklepu, nisem imel drugega kot odlašati neizbežno. Bil sem premagan, ampak ni bil časten poraz, saj si vojak ni mogel prislužiti popolne zmage, saj me je z pričarano bolečino onesposobila čarovnica in šele potem mi je bil dodeljen končni udarec.