Barjansko

Iz LARP Slovenija
Skoči na: navigacija, iskanje
Barjansko
Barjansko.jpg
Barjansko grb.jpg
Grb Barjanskega
Vladar: grof Ulrik Barjanski
Sedež: Močvarnik
Lokacija: Južna Belesija
Meje: Sever – Korvin
Severozahod - Jezerno
Zahod – Jezerno
Vzhod – Pelinovo
Jug – Dežela vilinov
Politični odnosi Zavezništvo:
Korvin, Belo Mesto
Sovražno:

Grofija Barjansko leži na jugu Belesije, kjer je pokrajina večinoma zamočvirjena in neprijetna za življenje. Prebivalci Barjanskega so preprosti, tihi in umirjeni ljudje in so zaradi bližine vilinov ter polovnjakov navajeni mnogih nenavadnih bitij in običajev. Grofiji že od svojega nastanka vlada rodbina Barjanskih.

Plemiči Barjanskega

Gašper Barjanski

Stari grof, oče Ulrika Barjanskega.

Ulrik Barjanski

Sin Gašperja Barjanskega in Anabele Vodnikove, plemkinje iz Belega mesta. Sedanji grof.

Zgodovina

Barjansko je večinoma pokrito z barji in močvirji ter manjšimi jezerci. Večina prebivalstva zato živi težka življenja, saj je plodno rudo zelo težko najti. Redijo predvsem race, gosi, posebno vrsto rjavih ovac ter nizke močvirske konje in gojijo redke vrste rastlinja, ki uspevajo v neugodnih razmerah. Edini viri zaslužka, ki lahko zagotovijo več kot le golo preživetje, so kopanje šote. Tisti nekaj sreče in obilico znanja nabirajo tudi izredno redke močvirske rastline, ki ne rastejo nikjer drugje v Belesiji ter katran, ki ga izvažajo predvsem v ladjarske delavnice na primorskem.

Poleg težav z pridobivanjem hrane je velik problem tudi potovanje po takšnem terenu, kar pa je prebivalcem mnogokrat tudi v prid. Močvirsko področje je redko naseljeno, vasi so majhne in razkropljene ter veliko je osamljenih hiš. Mest in gradov skoraj ni, vojska pa ima po celi grofiji postavljene le manjše postojanke.

Vedno so bili v dokaj dobrem odnosu z Belo kraljico, vendar do pred kratkim niso imeli z njo nobenega posebnega zavezništva. Z grofijo Korvin imajo sklenjeno zavezniško pogodbo. Trgovske stike ohranjajo z vsemi sosednjimi grofijami ter polovnjaškimi naselji, do nastopa Ulrika Barjanskega pa so imeli dobre odnose tudi z vilini.

Kult Bele gospe

Ulrik Barjanski se je rodil z neznano boleznijo, ki ga je iznakazila in mu ponoči ni dala spati. Po običaju so poklicali svečenike, ki so molili tako k Velesu kot k Perunu. Na skrivaj so pripeljali tudi zmajevega svečenika, a stanje se ni izboljšalo. Ulrik je mirno spal le, kadar mu je mati pela in pripovedovala zgodbe o Beli gospe v malem templju, ki ga je kot poročno darilo zanjo dal zgraditi Gašper. Tako so prišli do odločitve, da Anabela odpelje Ulrika v Belo mesto v svetišče Bele gospe. Tam se mu je stanje počasi izboljševalo in z Anabelo sta v Belem mestu prebila kar tri leta. V tem času se je Ulrik tudi učil in spoznaval navade ter nove ljudi. Ulrikovo zdravje se je izboljšalo, prav tako je tudi mirno spal, vendar je še vedno težko uporabljal levo roko ter šepal na levo nogo.

Po njuni vrnitvi se je Gašper odločil, da bo v zahvalo Beli gospe zgradil svetišče, ter da se ji morajo vsi podložniki pokloniti in jo častiti. Sklical je vse kneze in lokalne veljake, da jim je oznanil novo vero in on njih zahteval darila za izgradnjo svetišča. Stroški izgradnje so bili seveda izredno visoki, saj dežela nima kamnolomov je bilo potrebno večino materiala uvoziti. Ker je lokalno plemstvo na Barjanskem mnogokrat le malo premožnejše od kmetov, je zahteva sprožila negodovanje. V napadu jeze je Gašper sredi pogovorov pred vsemi navzočimi umoril kneza Zelenotrava in zapovedal poloviti vso njegovo rodbino in zavzel njih posest in premoženje.

Umor je imel sicer tudi globlje ozadje, saj je imel Zelenotrav v posesti veičino ozemlja, ki ni bilo močvirnato, njegovo premoženje pa je presegalo premoženje ne samo grofa, temveč skoraj vseh ostalih v grofiji skupaj.

To okrutno dejanje je seveda takoj utišalo vsa negodovanja, ne le zaradi krutosti dejanja, ampak tudi, ker so izgubili edinega kneza, ki bi imel dovolj moči za odprt upor proti grofu.

Na splošno presenečenje se Gašper ne preseli v večji in bolje zgrajeni Zelenotravov grad, ampak le-tega spremeni v svetišče. Z denarjem iz Zelenotravove zakladnice najame vojsko, ki naj brani svetišče, a v vojsko lahko vstopijo samo tisti, ki so pripravljeni častiti Belo gospo, kar ne povzroči večjih problemov, saj je plačano službo težko dobiti.

Iz Belega mesta da Gašper pripeljati nekaj svečenikov, ki skrbijo za učenje novih svečenikov, vojakov ter otrok, ki jih ukaže pripeljati iz cele grofije. Med otroci sta tudi sinova Zelenotrava, ki verjameta, da ju je Bela gospa rešila pred očetovimi morilci, ne vesta pa kdo so bili. Ukažejo jima tudi, da nikoli ne smeta omeniti svojega očeta, ker bi bila lahko v veliki nevarnosti (njuna mati medtem umre v grajski ječi). Dekret določa koliko otrok se bo izobrazilo vsako leto, kaj kmalu pa se število poveča, saj želi Barjanski na ta način zagotoviti vojsko, ki bila podložna le njemu. Otroci naj bi kasneje razširili vero celi grofiji. Otroci so vzgojeni v strogi disciplini in izučeni v boju ter fanatično verujejo v Belo gospo. Vendar se sčasoma izkaže, da se nova vera prime le na področjih, ki so trdno pod nadzorom grofa in tudi tam predvsem zaradi strahu pred njim. Na bolj oddaljenih področjih pa večina ljudi ni pripravljena častiti nove boginje. Tako v veri vzgojeni otroci, sedaj že odrasli, ter grofovi vojaki pričnejo širiti svojo vero na bolj nasilen način in tudi večkrat ugrabijo otroke, ki jih nato peljejo v svetišče.

V svetišču so poleg prostorov za vojake in otroke tudi prostori za romarje, brezplačna bolnica ter prostor, kjer se beračem deli hrana. S slednjim skušajo ustvariti podobo Bele gospe, ki skrbi za vse, ki verjamejo vanjo.

Grof skrbi tudi, da se v Belo mesto redno pošilja enoto vojakov, ki šteje dva ducata mož, za stražo templja Bele gospe ter z njimi tudi mnoga darila za kraljico.

Ko po Gašperjevi smrti oblast prevzame Ulrik, se stvari ne spremenijo kaj dosti. Edina večja sprememba je pomoč, ki jo prejema od kraljice, ki jo je še kot mladenko spoznal v Belem mestu. Kraljica mu pošilja hrano, zdravilce za svetišče ter denar za vojsko, v zameno pa je Ulrik zamrznil vse odnose z vilini. Svojo povezanost z Belim mestom dokončno zapečati tudi s poroko z dvorno damo Zarjo Mlarek.

Prebivalstvo

Ljudje so se že dolgo časa nazaj naučili skrivanja v močvirju pred grofovimi pobiralci davkov, močvirje pa jim je nudilo tudi zavetje pred vsemi vpadi v pokrajino. Po močvirskih poteh trgujejo s skromnimi pridelki, ki jih ne poberejo davkarji. Seveda se v močvirju skrivajo tudi vsi, ki jih, bolj ali manj upravičeno, išče roka pravice. Poleg razbojnikov se tu skriva tudi kak plemič v izgnanstvu, ki je pobegnil hitri jezi Barjanskih. Občasno se je celo organizirala kakšna skupina, ki je poskušala izboljšati življenje z ropanjem vojaških postojank, kar se zaradi moči vojske po navadi ni dobro izšlo. Tudi če jim je uspel kakšen manjši podvig, se take skupine niso ravno obnesle.

Šele z razcvetom kraje otrok so se pojavile bolje organizirane skupine, ki skrbijo za skrivanje otrok in so se v ta namen povezale tudi z izobčenci, živečimi na zelo nedostopnih predelih. Tako je nastalo v močvirju novo protigrofovsko gibanje, ki se je poimenovalo Pijavke. Vojakom se je včasih zdelo nesmiselno bresti v močvirje, vendar so sedaj podžgani z verskimi motivi ter se pod nenehnim nadzorom fanatičnih mladeničev podajo tudi globlje. Njihovi pohodi sicer le redko zares obrodijo sadove, zgodi pa se tudi, da padejo v zasede ali pasti, ki jih pripravijo Pijavke.

Pijavke

Pijavke trgujejo preko meja grofije s katranom in blagom, ki ga dobijo od kmetov in naropajo pri grofu. Predvsem trgujejo za hrano, zdravila in orožje, kadar je plen bogat, pa kupijo tudi sol. Najbolj se zanašajo na trgovanje z vilini, za katere vedo, da nimajo dobrih odnosov z grofom in jih ne bodo izdali.

Zanimivosti grofije

Blatni mož

Zgodbe pravijo, da v zemlji pod močvirjem živi Blatni mož, ki po močvirju nastavlja pasti iz blata in vanje lovi nepazljive postopače. Kdor se ujame v takšno past, mu je edina pomoč le pravi prijatelj, ki mu poda roko in se z Blatnim možem v moči pomeri, ko ta svojo žrtev grabi za noge in jo vleče v podzemlje. Če prijateljstvo ni dovolj trdno ali pa je žrtev sama, jo v globine potegne in o njej nikoli več ni ne duha ne sluha. Vendar pa Blatnega moža ni sama zloba. Kdor po starih šegah s palico počasi čez barje gre, nikoli ne pade v past, čeprav ga zna pohecati in ga za palico cuknat. Zna pa tudi marsikdo povedati kako so ga grofovski »psi« lovili, a jim je Blatni mož nastavil pasti, da pokaže kdo je gospodar močvirskih lovišč. Se pa tudi kdaj zgodi, da kaka uboga duša voljo do življenja zgubi in sama poišče past. Do takih je baje usmiljen in jim v svojem blatnem podzemlju dušo pomiri in vzame vse bolečine.