Barjansko

Iz LARP Slovenija
Skoči na: navigacija, iskanje
Barjansko
Barjansko.jpg
Barjansko grb.jpg
Grb Barjanskega
Grof: Ulrik Barjanski
Sedež: Močvarnik
Lokacija: Južna Belesija
Meje: Sever – Korvin
Severozahod - Jezerno
Zahod – Jezerno
Vzhod – Pelinovo
Jug – Vilinji gozdovi
Politični odnosi Zavezništvo:
Korvin, Belo mesto
Sovražno:

Grofija Barjansko leži na jugu Belesije, kjer je pokrajina večinoma zamočvirjena in neprijetna za življenje. Prebivalci Barjanskega so preprosti, tihi in umirjeni ljudje, ki so zaradi bližine vilinov ter polovnjakov navajeni mnogih nenavadnih bitij in običajev. Grofiji že od svojega nastanka vlada rodbina Barjanskih.

Barjanski grofje

Naziv Starost ob prevzemu Prevzem oblasti Vladal Predaja oblasti Razlog
Marta Barjanska 28 200 29 229 Umrla v boju.
Gašper Barjanski 24 229 53 282 Umrl naravne smrti.
Ulrik Barjanski 22 282

Opis

Barjansko je večinoma pokrito z barji in močvirji ter manjšimi jezerci. Večina prebivalstva zato živi težka življenja, saj je plodno grudo zelo težko najti. Redijo predvsem race, gosi, posebno vrsto rjavih ovc ter nizke močvirske konje in gojijo redke vrste rastlinja, ki uspevajo v neugodnih razmerah. Edini vir zaslužka, ki lahko zagotovi več kot le golo preživetje, je kopanje šote. Tisti z nekaj sreče in obilico znanja nabirajo tudi izredno redke močvirske rastline, ki ne rastejo nikjer drugje v Belesiji, ter katran, ki ga izvažajo predvsem v ladjarske delavnice na Primorskem.

Poleg težav s pridobivanjem hrane je velik problem tudi potovanje po takšnem terenu, kar pa je prebivalcem mnogokrat tudi v prid. Močvirsko področje je redko naseljeno, vasi so majhne in razkropljene in veliko je osamljenih hiš. Mest in gradov skoraj ni, vojska pa ima po celi grofiji postavljene le manjše postojanke.

Na Barjanskem so bili vedno v dokaj dobrem odnosu z Belo kraljico, vendar do pred kratkim z njo niso imeli nobenega posebnega zavezništva. Z grofijo Korvin imajo sklenjeno zavezniško pogodbo. Trgovske stike ohranjajo z vsemi sosednjimi grofijami ter polovnjaškimi naselji, do nastopa Ulrika Barjanskega pa so imeli dobre odnose tudi z vilini.

Prejšnji grof Gašper Barjanski je uvedel prisilni kult Bele gospe in ji zgradil veliko svetišče, ki vključuje šolo, brezplačno bolnico ter hrano za reveže. Kljub temu, da so otroci prisiljeni obiskovati svetiško šolo, večina prebivalcev Barjanskega še vedno ni sprejela vere v Belo gospo.

Zgodovina

Ulrik Barjanski se je rodil z neznano boleznijo, ki ga je iznakazila in mu ponoči ni dala spati. Po običaju so poklicali svečenike, ki so molili tako k Velesu, kot k Perunu. Na skrivaj so pripeljali tudi zmajevega svečenika, a stanje se ni izboljšalo. Ulrik je mirno spal le, kadar mu je mati pela in pripovedovala zgodbe o Beli gospe v malem templju, ki ga je kot poročno darilo zanjo dal zgraditi Gašper. Tako so prišli do odločitve, da mati Anabela odpelje Ulrika v Belo mesto, v svetišče Bele gospe. Tam se mu je stanje počasi izboljševalo in z Anabelo sta v Belem mestu prebila kar tri leta. V tem času se je Ulrik tudi učil in spoznaval navade ter nove ljudi. Ulrikovo zdravje se je znatno izboljšalo, celo spal je mirno, vendar je še vedno težko uporabljal levo roko in šepal na levo nogo.

Kult Bele gospe

Po njuni vrnitvi se je Gašper odločil, da bo v zahvalo Beli gospe zgradil svetišče tudi na Barjanskem in da se ji morajo vsi podložniki pokloniti ter jo častiti. Sklical je vse kneze in lokalne veljake, jim oznanil novo vero in od njih zahteval darila za izgradnjo svetišča. Stroški izgradnje so bili izredno visoki, saj grofija nima kamnolomov in je bilo potrebno večino materiala uvoziti. Ker je lokalno plemstvo na Barjanskem mnogokrat le malo premožnejše od kmetov, je zahteva sprožila negodovanje. V napadu jeze je Gašper sredi pogovorov pred vsemi navzočimi umoril kneza Zelenotrava in zapovedal pripor vse njegove rodbine ter zavzel njihovo posest in premoženje.

Umor je imel sicer globje ozadje, saj je imel Zelenotrav v posesti večino ozemlja, ki ni bilo močvirnato, njegovo premoženje pa je presegalo premoženje ne le grofa, temveč skoraj vseh ostalih v grofiji skupaj. To okrutno dejanje je takoj utišalo vsa negodovanja, ne le zaradi krutosti, temveč tudi, ker so izgubili edinega kneza z dovolj moči za odprt upor proti grofu.

Na splošno presenečenje vseh se Gašper ni preselil v večji in bolje zgrajeni Zelenotravov grad, ampak ga je spremenil v svetišče. Z denarjem iz Zelenotravove zakladnice je najel vojsko, ki brani svetišče, a v vojsko še danes lahko vstopijo samo tisti, ki so pripravljeni častiti Belo gospo. To ne predstavlja večjih težav, saj je plačano službo težko najti.

Iz Belega mesta je dal Gašper pripeljati nekaj svečenikov, ki sedaj skrbijo za učenje novih svečenikov, vojakov ter otrok, ki morajo tja priti iz celotne grofije. Med otroci sta tudi sinova Zelenotrava, ki verjameta, da ju je Bela gospa rešila pred očetovimi morilci, ne vesta pa kdo so bili. Ukazano jima je bilo, da nikoli ne smeta omeniti svojega očeta, ker bi ju to lahko postavilo v veliko nevarnost (njuna mati je medtem umrla v grajski ječi).

Gašperjev dekret je določal koliko otrok se bo izobrazilo vsako leto, kaj kmalu pa se je število povečalo, saj si je Barjanski želel na ta način zagotoviti vojsko, ki bila podložna le njemu. Otroci naj bi kasneje razširili vero v Belo gospo po celi grofiji. Otroci so bili vzgojeni v strogi disciplini in izučeni v boju ter fanatično verni. Vendar se je sčasoma izkazalo, da se je nova vera prijela le na področjih, ki so bila trdno pod nadzorom grofa Gašperja in tudi tam predvsem zaradi strahu pred njim. Na bolj oddaljenih področjih pa večina ljudi ni bila pripravljena častiti nove boginje. Tako so v novi veri vzgojeni otroci, sedaj že odrasli, ter grofovi vojaki pričneli širiti svojo vero na bolj nasilen način in tudi večkrat ugrabili otroke, ki so jih nato peljali v svetišče.

V svetišču so bili poleg prostorov za vojake in otroke tudi prostori za romarje, brezplačna bolnica ter prostor, kjer se beračem deli hrana. S slednjim so skušali ustvariti podobo Bele gospe, ki skrbi za vse, ki verjamejo vanjo. Gašper je skrbel tudi, da se je v Belo mesto redno pošiljalo enoto vojakov, ki je štela dva ducata mož, za stražo templja Bele gospe, ter z njimi tudi mnoga darila za kraljico.

Ko je po Gašperjevi smrti oblast prevzel Ulrik, se stvari niso spremenile kaj dosti. Edina večja sprememba je pomoč, ki jo prejema od kraljice, ki jo je še kot mladenko spoznal v Belem mestu. Kraljica mu pošilja hrano, zdravilce za svetišče ter denar za vojsko, v zameno pa je Ulrik zamrznil večino odnosov z vilini, ki se nikakor nočejo vmešavati v politično dogajanje. Svojo povezanost z Belim mestom je dokončno zapečatil tudi s poroko z dvorno damo Zarjo Mlarek, s katero imata štiri otroke.

Odziv prebivalstva

Ljudje so se že dolgo časa nazaj naučili skrivanja v močvirju pred grofovimi pobiralci davkov, močvirje pa jim je nudilo tudi zavetje pred vsemi vpadi v pokrajino. Po močvirskih poteh trgujejo s skromnimi pridelki, kar jih ne poberejo davkarji. Seveda se v močvirju skrivajo tudi vsi, ki jih, bolj ali manj upravičeno, išče roka pravice. Poleg razbojnikov se tu skriva tudi kak plemič v izgnanstvu, ki je pobegnil hitri jezi Barjanskih. Občasno se je celo organizirala kakšna skupina, ki je poskušala izboljšati življenje z ropanjem vojaških postojank, kar se zaradi moči vojske po navadi ni dobro izšlo. Tudi če jim je uspel kakšen manjši podvig, se take skupine niso ravno obnesle.

Šele z razcvetom kraje otrok so se pojavile bolje organizirane skupine, ki skrbijo za skrivanje otrok in so se v ta namen povezale tudi z izobčenci, živečimi na zelo nedostopnih predelih. Tako je nastalo v močvirju novo protigrofovsko gibanje, ki se je poimenovalo Pijavke. Vojakom se je včasih zdelo nesmiselno bresti v močvirje, vendar so sedaj podžgani z verskimi motivi ter se pod nenehnim nadzorom fanatičnih mladeničev podajo tudi globlje. Njihovi pohodi sicer le redko zares obrodijo sadove, zgodi pa se tudi, da padejo v zasede ali pasti, ki jih pripravijo Pijavke.

Pijavke

Pijavke trgujejo preko meja grofije s katranom in blagom, ki ga dobijo od kmetov in naropajo pri grofu. Predvsem trgujejo za hrano, zdravila in orožje, kadar je plen bogat, pa kupijo tudi sol. Najbolj se zanašajo na trgovanje z vilini, za katere vedo, da nimajo dobrih odnosov z grofom in jih ne bodo izdali.

Zanimivosti grofije

Blatni mož

Zgodbe pravijo, da v zemlji pod močvirjem živi Blatni mož, ki po močvirju nastavlja pasti iz blata in vanje lovi nepazljive postopače. Kdor se ujame v takšno past, mu je edina pomoč le pravi prijatelj, ki mu poda roko in se z Blatnim možem v moči pomeri, ko ta svojo žrtev grabi za noge in jo vleče v podzemlje. Če prijateljstvo ni dovolj trdno ali pa je žrtev sama, jo v globine potegne in o njej nikoli več ni ne duha ne sluha.

Vendar pa Blatnega moža ni sama zloba. Kdor po starih šegah s palico počasi čez barje gre, nikoli ne pade v past, čeprav ga zna pohecati in ga za palico cuknat. Zna pa tudi marsikdo povedati kako so ga grofovski »psi« lovili, a jim je Blatni mož nastavil pasti, da pokaže kdo je gospodar močvirskih lovišč. Se pa tudi kdaj zgodi, da kaka uboga duša voljo do življenja zgubi in sama poišče past. Do takih je baje usmiljen in jim v svojem blatnem podzemlju dušo pomiri in vzame vse bolečine.