Alela Viktorija Belopolta

Iz LARP Slovenija
Skoči na: navigacija, iskanje
Kraljica Belesije
Polno ime: Alela Viktorija Belopolta
Živela: 271 - , (26 let)
Vladavina: 292 -

Opis

Novoizvoljena 23. kraljica Belesijskega kraljestva, Alela Viktorija – Belopolta, je v svoji kratki vladavini storila nekaj, kar generacije kraljev in kraljic pred njo niso uspele. Ponovno je odprla meje Belega mesta in ponudila roko grofijam k ponovni združitvi in vzpostavitvi spečega kraljestva. Aktivno se trudi vzpostaviti politični red med grofijami in odpraviti nesoglasja tako med različnimi rasami kot starimi sovražniki. Še vedno pa drži močno obrambno politiko do orkov in ostalih predstavnikov grdinov. Njeni najmočnejši zavezniki in zapriseženi podporniki so pripadniki Jarilovega viteškega reda, ki so jo spoznali za pravo krono, grof Harald Korvin, ki je njen najmočnejši zaveznik, grof Gallus, ki je bil od nekdaj njen finančni podpornik, ter grofiji Jelenje in Barjansko, ki sta ji obljubili zvestobo.

Osebnost

Povprečni dvorjan, meščan ali kmet o kraljici ne ve veliko. Znano je, da je ljubiteljica zgodovine, predvsem del in načel Ivane Orelije, ki se je borila za združitev skoraj razpadlega kraljestva; tako kot plemičem se posveti tudi meščanom in kmetom; dnevno sprejema diplomate različnih dežel in govori mnogo jezikov; je razgledana, pametna in politično podkovana ter nobene odločitve ne sprejme brez premisleka.

Zgodovina

Alela Viktorija Podlipa se je leta 271 rodila diplomatu Jermanu Podlipi in kraljevi skrbnici knjižnice Matildi Koseški, mrzli sestrični Roberta I. Poimenovana je po svoji babici Viktoriji, mlajši in manj znani bolehni sestrični Rozaje Modre, ki je zaradi svojega šibkega stanja odraščala zunaj vrveža dvora, na podeželju v graščini obdani s sadovnjaki. V graščini, ki je še vedno v njihovi lasti, je bila poleg nje rojena in tam odraščala tudi njena mama Matilda.

Pod vladavino Rozaje Modre

Dokler je bila babica Viktorija še živa, je nekajkrat celo prejela obisk kraljice Rozaje Modre in njenega sina, saj sta vendarle bili njuni sorodnici. Alela se je vedno zgledovala po kraljici in v njej videla veliko vzornico. Do dopolnjenega 9. leta je živela na podeželju, kjer so zanjo skrbele služabnice in ji privzgojile spodobnost, sočutnost, dvorne manire in preproste kmečke vrednote, potem pa se je po smrti babice, malo pred dopolnjenim 10. letom starosti preselila na dvor, da je bila bližje mami in očetu. Oče, nižji diplomat dvora, ki je bil pod vladavino Rozaje Modre veliko zdoma, onkraj meja Belega Mesta, jo je v prostem času navdihoval in ji pripovedoval o tujih krajih in grofijah, kjer se je potikal in o bitjih, kot so škratje, vilini, polovnjaki in grdini. Mama pa jo je poučevala o zgodovini, velikih plemiških rodbinah, učila brati, pisati in računati. Njuna izobražena starša sta skupaj znala tudi precej jezikov, ki se jih je željna Alela hitro priučila tudi sama.

Pod vladavino Roberta I.

Ko je leta 282 oblast prevzela Rozaja II., se je v obdobju nekaj let pokazalo, da se je politika dvora ponovno obrnila, saj se je več pozornosti namenjalo zadevam znotraj meja Belega mesta kot zunaj njega. Alelin oče je namesto diplomatskih not po združevanju počasi prenašal le še zahteve po davkih in denarni podpori dvoru. Ker so jih grofije začele zavračati, je bil vedno več doma in vedno bolj povzdvigoval glas proti napačni zunanji politiki dvora. Aleli je bilo všeč, da je bil oče več doma, hkrati pa je že takrat slutila, da temne vesti, ki jih prinaša, ne pomenijo nič dobrega. Mama Matilda je še vedno delala v knjižnici, a tudi ona je omenjala vedno slabše odnose med dvorjani in meščani. Alela si je želela, da bi se zgodovina bogatega kraljestva ponovila. O tem je večkrat govorila z očetom, ostalimi dvornimi diplomati in dvorjani, tistimi, ki so delili njene ideale. Robert jo je sicer poslušal, a zavrnil, saj je bil mnenja, da zadovoljno in bogato kraljestvo predstavlja zadovoljen in bogat dvor. Ker je kralj vso pozornost namenjal dvoru in plemičem ter gradnji novih palač zanje, so bili le redki, ki so opazili, da je manjša skupina dvorjanov, med katerimi sta bila tudi Alelina starša, podpihovala vedno bolj nezadovoljne množice Belega Mesta v upor proti kralju. Odraščajoča Alela za večino dela njunih staršev ni vedela, ker je o ideji odprtega kraljestva razpravljala le z besedami. Zavedala pa se je pomembnosti priljubljenosti na dvoru in je uporabila vse svoje moči in sposobnosti, da je vedno izkazala pozornost vsem in se prikazala le v najboljši luči, kljub svojim radikalnim idejam o prihodnosti v zunanji politiki in združenemu kraljestvu. Leta 290 je med počitnicami na starem posestvu prvič spoznala tudi očetova visoka gosta grofa Gallusa in grofa Haralda Korvinskega, za katera je šele veliko kasneje izvedela, da sta njenima staršema in nekaterim plemičem z dvora, denarno in politično pomagala pri sprožitvi upora ljudi proti Robertu I.

Upor, izgon in nov vladar

Ko so se zanetili prvi upori, je plemstvo še vztrajalo, a kmalu se je skoraj cel dvor obrnil proti kralju, ga izobčil ter izgnal. Med samim uporom je žal poškodbam podlegel tudi Alelin oče Jerman, vendar se v sami zmedi ni nikoli ugotovilo za čigavo stran je dal življenje. Oči dvora so se začele obračati in iskati novega vladarja in ko se je vse več glav obrnilo k Aleli, je spoznala, da je nastopil trenutek, ko morajo njene besede postati dejanja. Stopila je naprej in dvor prepričala, da je najboljša rešitev za mir, da jo oni soglasno potrdijo za kraljico, s čimer je uradno prevzela oblast. V svojem prvem ukazu je odprla meje Belega mesta. Kot prva sta jo priznala in ji namenila zvestobo prav grofa Gregorij Gallus in Harald Korvinski. Kmalu po prevzemu oblasti jo je obiskal tudi vrhovni poveljnik Jarilovega reda in ji kot prepoznani pravi kroni ponudil usluge svojega reda. kasneje pa še grofiji Jezerno in Barjansko, ki so danes tudi najmočnejši zavezniki krone.

Med raziskovanjem upora zoper Roberta I. in kaj je privedlo do njega je spoznala tudi grenko resnico o svojih starših in svojih najtesnejših zaveznikih. Ker pa jo dvor in množice, zaradi njenih dejanj podpirajo tako ali drugače, se je odločila, da svojima grofoma kazen za njuna dejanja izreče na skrivaj. Obe bogati grofiji sta morali plačati visok davek v zlatu in prostovoljno prispevati del svojih diplomatov in obrtnikov za hitrejšo obnovo kraljestva.

Omembe

Oseba je omenjena v naslednjih straneh: