Črni bratje

Iz LARP Slovenija
Skoči na: navigacija, iskanje
Črni bratje
Roka Črnih bratov.png
Simbol - roka črnih bratov
Lokacija Kisovo, Jezerno,
Mornija, Mišjedol
Družine 1.Samaelovi
2. Galovi
3.Zoranovi
4.Vidovi
5. Sarmini
O frakciji
Črni bratje so frakcija, ki sledi združeni skupini plačancev, odpadnikov in dezerterjev. Udinjajo se predvsem kot najemni vojaki, družijo pa jih tesne družinske vezi. Manj zahtevna frakcija za igranje, saj od igralcev pričakujemo zgolj primeren kostum (oblačila temnejših barv, morebitno orožje), osnovno znanje o rokovanju z orožjem, poznavanje navad in zgodovine frakcije ter veselje do igre. Črni bratje načeloma delujejo na območju Mornije, Kisovega, Jezernega in Mišjedola. Če se odločiš za to frakcijo, ti z veseljem pomagamo in odgovorimo na karkšnakoli vprašanja.

Najrazličnejši robustni plačanci, najemniki, dezerterji, odpadniki in izobčenci, ki so se združili v skupino in si nadeli ime Črni bratje. Med njimi je moč najti predstavnike skoraj vseh ras, kot tudi čarovnike, alkimiste in bojevnike.

Skupaj smo več

Opis

Črni bratje je skupno ime večih skupin plačancev, odpadnikov, izgnancev in vseh ostalih, ki jih išče roka pravice ali pa se za njih zaradi njihove ohlapne morale ni našlo pravega prostora pod Soncem. Premnogim Črnim bratom poveljuje svet petih "Očetov", vsak Oče pa poveljuje svoji manjši družini, poimenovani po enem izmed ustanovnih članov, ki šteje od ducat do par ducat članov.

Skupine Črnih bratov obratujejo na področju Kisovega, Jezernega, Mornije in Mišjedola. Druži jih močna vez pripadnosti, nekateri so za dobrobit svojih bratov pripravljeni pogumno žrtvovati svojo varnost ali celo življenje. Želijo si namreč ustvariti dom, skupnost, znotraj katere bi se lahko ustalili in živeli karseda običajno življenje. Skupine večinoma delujejo neodvisno in gledajo na svojo dobrobit in dobiček, a so se za določeno vsoto pripravljene preleviti v najemnike in služiti ciljem najvišjega ponudnika.

Družine

  • Samaelova družina
  • Galova družina
  • Zoranova družina
  • Vidova družina
  • Vranova, danes Sarmina družina

Malo je znanega o Zoranovi, Vidovi in Samaelovi družini, saj so se večinoma ustalili v manjših skupnostih, ki so bile premajhne, da bi vzbujale pozornost. Samaelova družina se je prva popolnoma ustalila in se sedaj preživlja predvsem s poljedeljstvom in občasim razbojništvom stare šole - ustavljajo in ropajo kočije mimoidočih plemičev. Zoranova družina in njihovi podmladki nastopajo kot manjše enote najemnikov, ki se udinjajo kot vojaki v lokalnih plemiških sporih ter občasno sodelujejo v kaki ugrabitvi. Za Vidovo družino pa so nastopili težki čas, saj se med zimo pogosto borijo za preživetje, in štejejo izmed vseh največ otrok.

Galova družina

Leta 295 je Galova družina prisegla zvestobo svojemu dobrotniku, izobčenemu plemiču Slavenu Mornijskemu, potem ko je iz ujetništva odkupil dva njihova brata in z denarjem dodatno plačal njihovo zvestobo. Po Bitki za Mornijo, ko je bil Slaven poražen in ubit in je več bratov, vključno z Očetom pomrlo, se je preostalih 5 preživelih potuhnilo v bližnjih gozdovih in prisegli so maščevanje Doranu in njegovim zaveznikom.

Vranova družina

Ker so delovali pod miroljubnim, po krivem obtoženem gozdarju Vranu, se ta družina nikoli ni spuščala v direktno nevarnost ali zločine. Posledično so se mu pridružili manj krvoločni izobčenci. Vran je ljubil gozdove in je s svojo družimo rad potoval, predvsem pa si je želel biti čim dlje od prekletega Kisovega in ostalih grofij, iz katerih so prihajali novi člani, saj se je bal, da jih bo grofovska vojska prišla iskat. Družina je dolga leta delovala v Korvinu, kjer je v hladnejši polovici leta v zameno za prenočišče pomagal v lokalnih vaseh. Večina bratov se je poslužila neke obrti, tudi tisti, spretni z orožjem, ki so sicer še vedno opravljali svojo glavno vlogo, varovati očeta in ostale brate. Ker so se v vaseh dobro razumeli, hkrati pa so bili izven območja lova, je število bratov vedno nihalo. Nekateri so ostali in se ustalili v vaseh, ki so jih obiskali, drugi so se jim na poti pridružili.

Po dveh desetletjih poti, so se ustalili v Jezernem, v skoraj zapuščeni vasi, kjer je stari Vran podlegel bolezni. Vezi med brati so se že prej nekoliko krhale, saj jih je več odhajalo, kot jih je prihajalo, hkrati pa so se naveličali poti. Skoraj razpuščene brate je nekega dne po burni noči v lokalni taverni, kjer so orki v klet zaklenili krčmarja, obiskal Nord po imenu Sarma, ki so mu ponudili zanimiv predlog. Sarma je njihov predlog sprejel in, po dvoboju za vodstvo s trenutnim Očetom, je prevzel Vranove Črne brate, ki so se odslej imenovali Sarmini Črni bratje.

Poročilo gospodarja Sarme o prevzemu Vranovih Črnih bratov

Poročilo se začne po dogodku V taverni z orki.

Naslednje jutro sem se odpravil na zajtrk kjer sta me že čakala Črtomir in Vladja. Zaradi vsega kaosa prejšnega večera in, ker nismo vzeli dela od grdinov, nam ni preostalo drugega, kot da se podamo na pot in z nekaj sreče kmalu najdemo koga, ki bi mu prav prišel najeti meč. Prvih par dni je bili zelo mirnih, ampak pred vsako nevihto je milina.

Na četrto noč smo kmalu za tem, ko smo postavili tabor, slišali kako se nam približuje neka skupina. Ker je bilo že temno nismo videli kdo prihaja, ne koliko jih je, sploh pa ne s kakšnim namenom so prišli. Hitro smo se skrili med drevesa in čakali, če bodo šli mimo, ali pa jih bo radovednost privabila do našega tabornega ognja.

Ravno ko se nam je uspelo skriti, so se pojavili ob ognju. Bilo jih je pet in vsi so imeli plašče in kapuce, tako da nismo videli obrazov ali orožja, ki so ga imeli. Med tem ko so se posedli okrog ognja smo obkrožili tabor, ker bi bil lahko še kdo skrit v ozadju. Ker nismo videli nikogar, sem dal znak za premik. Jaz sem največjemu položil bodalo na vrat med tem ko je Črtomir z napetim lokom stopil v sij ognja, Vladja pa je iz tretjega konca dvignil roke in začel recitirati urok. Vsi so dvignili roke v znak predaje in ravno, ko sem hotel spregovoriti, sem začutil rezilo na lastnem vratu. Prepričan sem bil, da ni bilo nikogar v bližini, ampak zdaj je bilo, kar je bilo. "če želiš videti jutro, odvrzi orožje in prijateljem naroči naj storijo isto" mi je rekel glas, ki se mi je zdel preveč znan, a ga nisem mogel postaviti na pravo mesto. Spustil sem bodalo in nakazal Črtomiru in Vladji naj ubogata. Ko smo se premaknili k ognju in ko sem videl, kdo je stal za mano, si nisem mogel kaj, da ne bi planil v smeh veselja.

"Alistar, preklet bodi ti in tvoje skrivalnice!" Alistar, plačani morilec in moj brat v orožju katerega sem nazadnje videl na bojnem polju, ko nas je najel baron Merovinški. Ko so ostali dvignili kapuce smo hitro ugotovili, da smo bili v družbi prijateljev. Vsi so bili plačanci s katerimi smo bili skupaj že v neštetih bitkah. Tako smo v dobri družbi in bb malo slabši pijači delili zgodbe in dogodivšine pozno v noč. Ravno pred zoro smo že skoraj pospravili tabor, ko je Alistar pristopil k meni in me vprašal, kam smo namenjeni. Rekel sem mu, da gremo v naslednjo vas poiskat zaposlitev ter, da so dobrodošla družba, če želijo priti z nami, na kar so pristali.

Ko smo bili že nekaj časa na poti, sem poklical Črtomirja k sebi. Vprašal sem ga, če je tudi on opazil, da nam nekdo sledi. Potrdil je moje sume in rekel, da že par dni. Alistar, ki je spremljal najin pogovor je potreboval le pogled, da je vedel, kaj želim in že ga ni bilo več. Kmalu smo se umaknili s ceste in začeli postavljati tabor. Ravno, ko smo prižgali ogenj, nam je pred noge padel nekdo v popolnoma črnih oblačilih , ki ga skozi vso blato in kri ne bi mogel prepoznati, pa če bi bil moj lastni sin. Kot ponavadi je šel Alistar malo predaleč, ampak vsaj ubil ga ni. Ko smo ga preiskali, smo našli preprost meč, mošnjič s parimi bakrenci in srebrnikom ter kos papirja, na katerem so bila napisana tri imena:

Sarma Črtomir Vladja

Na srečo Vladja pozna par zdravilnih urokov in ga je do večerje uspel spraviti nazaj k zavesti. Ko smo pojedli, smo obrnili pozornost k jetniku. Ko sem ga vprašal, zakaj nam je sledil, je odgovoril, da so ga poslali Črni Bratje. Pravi da so "družina" plačancev, ki jih povezuje dom, ki ga sami prej niso imeli, medsebojno spoštovanje in moto "Skupaj smo več!". Rekel je, da so slišali za našo zmago nad grofico Trovidsko in o tem, kako nas niso plačali. Želeli so nas povabiti medse, kjer bi imeli streho nad glavo, hrano, pijačo, plačano delo in družino, če bi jo želeli. Pozanimal sem se, če lahko pride celotna skupina, a je odvrnil, da je vabilo le za nas tri. Povedal sem mu, da bo iz varnostnih razlogov ostal zvezan ter, da ga naslednji dan osvobodimo in mu povemo svoj odgovor.

Pustili smo ga zvezanega in se umaknili stran, kjer smo se lahko pogovorili na samem. Vladja, ki ima kar obširno znanje o tej deželi, nam je povedal še nekaj o Črnih bratih, o njihovi "družini", zgodovini in trenutnem stanju, ki naj ne bi bil nič kaj obetavno. Vsak od nas je imel svoje misli glede tega, kar bi morali storiti, a na koncu me je radovednost premamila in sem se odločil, da sprejmemo ponudbo. Za vsak slučaj sem Alistarju naročil, naj nam sledijo in če bi presodil, da smo v kakršnikoli nevarnosti, lahko vse pobijejo.

Tako smo se naslednjega jutra navidezno poslovili od prijateljev in pustili, da nas je vodil Črni Brat. Po poti ni bil preveč zgovoren, na kar smo ga vprašali je bolj bežno odgovoril in tako smo hodili, dokler nismo prišli do jase, sredi katere so stali trije popolnoma v črno oblečeni moški. Pozdravili so se s svojim motom in nato pozdravili še nas. Izrazili so zadovoljstvo, da smo sprejeli njihovo vabilo in nam obrazložili, da moramo pot do njihove skrivne utrdbe nadaljevati s prevezami čez oči. Brez premisleka smo se strinjali s pogoji, saj smo vedeli, da imamo še šest parov oči, ki so pozorne na kakršnokoli nevarnost.

Nekaj časa smo še hodili, na vsake toliko smo morali splezati čez kako padlo drevo, dokler se nismo začeli spuščati po kamnitih stopnicah. Bilo je hladno in smrdelo je po vlagi in plesni. Kdaj pa kdaj smo slišali kakšno podgano, ki je bežala pred nami, vse dokler ni začelo postajati vedno topleje, a smrad vseeno ni popustil. Nenadoma smo se ustavili in slišati je bilo trkanje po vratih in nato glas, ki je zahteval geslo, ki so ga (nam neslišno) zašepetali. Vrata so se odprla in, ko smo vstopili, so nam sneli preveze. Znašli smo se v ječi podobni sobi s slabo osvetljavo. Moški, ki je bil očitno stražar, nam je namenil nevtralen pogled, ko smo šli mimo. Črni brat, ki nas je pripeljal do jase, se je poslovil in hitro stekel po stopnicah pred nami, mi pa smo počasi sledili drugim trem. Dvigali smo se po kamnitem stopnišču, ki je izgledalo, kot da je izkopano v hrib, osvetljenim le s poredko prižganimi baklami, vse dokler nismo prišli do večje ovalne sobe. Ko smo pogledali skozi okno smo šele videli, da se nahajamo sredi skalnate stene s padcem nekaj sto metrov do tal. Ko smo pogled odvrnili od oken, smo videli, da sta se nam poleg treh Črnih bratov pridružila še dva. Eden je bil oblečen v preprosta črna oblačila tako kot vsi ostali, drugi pa je imel na sebi še črn oklep s črnim odtisom dlani sredi prsi in ob boku opazno bolj kvaliteten meč s srebrnim dekorativnim ročajem.

Drugi je spregovoril prvi. Predstavil se je kot Arne Črnoroki in nas pozdravil v imenu Črnih Bratov. Nato nas je povabil v naslednjo sobo, ki je bila podobna malo večji taverni in nam ponudil skromen obrok in nekaj pijače. Med obedom je vsakega posebej vprašal po imenu in nekaj o njem in prav tako tudi mi njega. Ugotovili smo, da so za Črne brate težki časi. Več jih je padlo v bitkah ali pa so bili ujeti in usmrčeni in očitno so bili to, kar smo do sedaj videli, še edini preživeli člani te "družine". Zaradi majhnega števila in slabe opreme jih nihče ni želel več najeti in tako so prišli do stanja, v katerem so bili sedaj. Povedal pa nam je, da so začeli ponovno nabirati nove člane ter da čutijo dobre dni pred seboj.

Po pogovoru smo rekli, da potrebujemo čas zase, da se pogovorimo ali bomo sprejeli njihovo ponudbo. Pospremili so nas do sobe, v kateri naj bi prenočili, nam zaželeli dober spanec in nas pustili, da nadaljujemo pogovor naslednji dan. Ko so nas zapustili in smo se prepričali, da smo sami, smo se razgledali po sobi, ki ni bila pretirano dobro opremljena. Par ležišč, zraven njih skrinje za opremo in okno, ki je gledalo na dolino. Ravno, ko smo se razkomotili in pričeli z debato o plusih in minusih, je skozi okno priplezal Alistar. Na naše veliko presenečenie je našel skrivno pot ob steni, po kateri je lahko priplezal z ostalimi do nas. Ko smo ga vprašali, kje so ostali, nam je povedal, da so malo nižje in čakajo na navodila. Tako smo skupaj govorili o ponudbi, ki je bila pred nami. Po eni strani smo imeli zelo oslabljene Črne Brate, ki so sicer delovali optimistični in zagnani, a so imeli očitno slabo vodstvo, po drugi strani pa bi lahko potovali naprej in si sami našli delo, kot smo si ga vedno do sedaj.

Vsi smo bili že več kot naveličani nomadskega življenja, iskanja dela, nejasnih in nepredvidljivih pogojev, predvsem pa neplačnikov. Odločili smo se.

Sredi noči me je zbudil eden izmed Črnih bratov in mi dal kos papirja, na katerem je pisalo, naj pridem v skupno sobo. Soba je bila skoraj v popolni temi. Gorela je le ena sveča na zadnji mizi, za katero je sedel Arne. Ko sem stopil bližje, ga skoraj nebi prepoznal. Pred mano je bil moški brez iskre v očeh, kot da ga je zapustila volja do življenja. Prisedel sem v tišini in čakal. Ko je le spregovoril, mi je rekel, da je izgubljen. Pravil je, da je ves njegov optimizem in dobra volja le predstava za druge. Ni vedel več, kaj storiti. Črni bratje so padli v bedo iz katere ni videl izhoda. Rekel je, da je utrujen od boja, tako za preživetje kot za slavo. Povedal mi je o svoji družini, o ženi in otrocih, ki jim je obljubil, da se bo nekega dne vrnil k njim in pustil duhove preteklosti za sabo.

Malo sem bil zbegan nad vsem tem, ampak sem vedel da je bil to le predgovor za nekaj večjega, zato sem mirno sedel in poslušal o vseh njegovih tegobah. Ko je končal, sva nekaj časa sedela v popolni tišini. Ko je le spregovoril, mi je dal ponudbo. Jutri, ko bomo zbrani v skupni sobi, naj bi ga izzval na dvoboj za vodstvo Črnih bratov, ki ga on namerno izgubil in tako lahko odšel ter ohranil svojo čast. Vzel sem si trenutek in mu odgovoril, da če si to res želi, mu bom ustregel, ampak samo pod pogojem, da ne izgubi namerno. Če želi ohraniti svojo čast, naj se bojuje z menoj kot moški. V primeru, da izgubim, se bo snidenje z njegovo družino malce odložilo, ampak samo do takrat, ko bom pridobil zaupanje preostalih Bratov in me bo nato lahko nominiral za naslednika. Strinjal se je z mojim predlogom in s tem sva zaključila najino nočno srečanje.

Naslednji dan smo se zbrali v njihovi skupni sobi. Ko smo vstopili, smo videli, da so Bratje že vsi zbrani. Arne nas je ogovoril. Veseli me, da ni ovinkaril in da smo šli takoj k bistvu, ko nas je vprašal, če se jim nameravamo pridružiti. Odgovoril sem mu, da se ne nameravamo pridružiti Črnim bratom. Vsaj takšnim, kot so zdaj ne. Hotel je začeti govoriti naprej, ampak sem ga prekinil. Rekel sem, da je to kar pravi njihov moto, "Skupaj smo več!", čista resnica, ampak oni z nami in ne mi z njimi. Obrazložil sem jim da smo edini up za prihodnost te družine mi in novi Črni bratje z menoj na čelu. Povedal sem jim o svojem pogledu na svet, moji filozofiji, da so Bratje še zmeraj lahko prebežališče za vse, ki nimajo kam iti, vendar smo lahko več in tudi bomo več. Vsi so dobrodošli, da ostanejo in nikomur ne bomo preprečili odhoda.

Arne je vstal in šel proti meni. S tem so Bratje poprijeli za svoja orožja. Istočasno so se za nami odprla vrata, skozi katera so vstopili Alistar in ostali plačanci z dvignjenimi meči. Tako smo za trenutek obstali, dokler ni Arne spregovoril. Rekel je, da prizna mojo moč, in me sprejme kot potencialnega naslednika. Kot je zapisano v kodeksu Črnih bratov ima kdorkoli pravico izzvati Očeta na dvoboj za vodstvo, a izzvana oseba izbere način in pogoje dvoboja, ki je lahko intelektualni ali fizični (boj na blizu, ali s poljubnim orožjem). Arne je izbral boj na blizu. Bratje in plačanci so se postavili okrog naju in na njegov znak sva se spopadla. Takoj, ko sva začela, me je presenetil s svojo hitrostjo. Razdaljo med nama je pokril hitreje kot človek pomežikne, a za vso to hitrostjo ni bilo nobene moči. Udarci so prihajali iz vseh smeri, a sem jih vse prenesel in potrpežljivo čakal, da mu napad spodleti. Dobil sem priložnost, ko sem ubranil njegov udarec in ga prijel za roko, ga naložil čez hrbet in vrgel po tleh.

Nisem mu dal dovolj časa, da bi pršel k sebi. Skočil sem nanj in ga s čelom zabil sredi nosu, iz katerega se mu je ulila kri. Temu je sledilo še par močnih udarcev v glavo, dokler ni omedlel. Bil sem pozoren ga nisem pretepel do smrti, ampak je vseeno potreboval par ur, da je prišel k sebi. Ko je odprl oči se je začel smejati. Vstal je in me objel. Obrnil se je proti ostalim in me proglasil za zmagovalca in vse navzoče vprašal, če je kdo proti, da postanem vodja. Arne in še štirje so bili za, dva sta bila proti. Kot obljubljeno jima nismo preprečili odhoda, rekel pa sem jima, da sta dobrodošla nazaj, če si premislita. Vsi, ki so ostali, so pokleknili pred menoj in izrekli prisego Črnih bratov, da so pripravljeni slediti novemu Očetu.

Arne je ostal še nekaj dni, da mi je razkazal vse kotičke utrdbe. Ko je nabral vse svoje stvari, smo mu priredili poslovilno zabavo po kateri nam je zaželel vso srečo in odšel. Tako so Vranovi Črni bratje postali moji, Sarmini Črni bratje.

Sarmina družina

Gospodar Sarma

Kmalu po tem, ko je Sarma prevzel vodstvo nad ostanki Vranove družine, se je začela obnova njihove stare utrdbe, premeteni Sarma pa je želel svojo družino tudi legalizirati. S plemiško družino Bistriških je sklenil sporazum, da so mu, v zameno za varovanje severozahodne meje grofije Jezerno z Dolino orkov, dali v zakup manjšo, zapuščeno vas, ki jo je Sarma preimenoval v Hem. Kmalu po začetku obnove je v vasi priredil sejem, da bi pritegnil pozornost okoliških prebivalcev in privabil trgovce. S tem je želel pospešiti razvoj svoje nove vasi, kajti posvetilo se mu je, da Hem leži prikladno blizu trgovske poti z Vetrnim pristanom, česar grofija Jezerno zaradi bližine orkov do tedaj ni nikoli izkoristila.

Vendar pa je vasico Hem že prvi dan sejma zaznamovala magična katastrofa - zelenkasta, lesketajoča pregrada se je spustila nad Hem in obiskovalce sejma za nekaj dni odrezala od sveta. Rešili so se šele s pomočjo zahtevnih magičnih ritualov in reševanja ugank, Sarma pa je nato organiziral gostijo, da bi obiskovalci iz njegove vasi vseeno odšli z lepimi spomini. (dogodki iz serije Nenavadna zavezništva na tromeji)

Hem2.JPG

Vasica Hem se je tako v dobrem ali slabem z velikimi črkami vpisala na zemljevid Belesije, gospodar Sarma pa že snuje nove načrte.

Zgodovina

Črni bratje ne obstajajo prav dolgo časa. Prva skupina, od koder izhajajo korenine dveh trenutnih očetov, je nastala ob tromeji Mišjedola, Mornije in Kisovega pred 37 leti in je štela 5 pripadnikov. To so bili Gal, oboroženi morilec iz Mornije, Samael in Vid: dva pobegla vojaka iz Mišjedola, Zoran, Kisovški najemnik in Vran, izobčeni lokalni gozdar. Poimenovali so se Črni bratje, saj so vsi prekršili zakone in bi viseli, če bi jih našle lokalne oblasti. Sprva niso imeli želje po skupnosti, saj so z ropanjem okoliških skednjev in kašč le želeli preživeti. Toda pred zimo naslednjega leta je skupina začela hitro rasti in je ob začetku pomladi štela že dober ducat članov. To so bili večinoma klateži, odpadniki ali izobčenci, pa tudi obtoženci, ki so jih sovaščani ali lokalne oblasti prepodile zaradi takšnih in drugačnih zločinov. Prvotni pripadniki, peterica, so postali vodje družine, ali očetje kot so poimenovali skupino in same sebe. Preostale Črne brate so poimenovali sinovi, čeprav je bila skoraj polovica novih članov žensk. Par let so še vedno bivali in taborili v gozdu ali v zapuščenih ruševinah. Družina je počasi dosegla število treh ducatov, ropanje in plenjenje pa je postalo vse težje, saj so si okoliške vasi priskrbele boljšo obrambo in nadzor. Kar nekaj bratov so izgubili v nepričakovanih spopadih ali so bili ujeti in obešeni.

Nekega dne, proti koncu poletja je pet očetov sklicalo svet. Družina je sedaj že imela prvi naraščaj, saj so se bratje zbližali z ženskami v družini in si ustvarili svoje družine znotraj skupnosti. Življenje v gozdu je bilo pozimi težko in ruševine so ponujale le malo zavetja pred oblastniki. Očetje so sklenili, da je kljub črni preteklosti vsakega brata le čas za nov začetek. Zbrali so vse, ki so bili dovolj močni, da poprimejo orožje in se s pomočjo tistih, ki so bili že vajeni rokovanja z njim, celo prvo polovico jeseni urili v bojevanju. Ženske in ostali so medtem iz črnih tkanin, ki so jih nakradli, sešili črne plašče s kapucami in črne tunike, ki so postale njihov zaščitni znak. Tako opravljeni in pripravljeni so pred zimo zapustili gozd in se odpravili proti Korvinu, kjer do sedaj še niso plenili, da se lokalnim vaškim skupnostim v zameno za bivališča in hrano med zimo ponudijo kot najemniška straža ali pomoč pri ostalih opravilih.

Tekom naslednjega desetletja so Črni bratje uspeli potrojiti svoje število in vsakič, ko je družina presegla 5 ducatov, so očetje sklicali svet in eden izmed njih je zbral svojo družino dveh ducat sinov vključno z njihovimi ženskami in naraščajem ter se odpravil svojo pot.

Kraj, kjer je prvih 5 bratov preživelo noč, kjer so ustanovili družino in postali očetje, je postal kraj posebne vrednosti in vsako leto se v mesecih pred zimo pet očetov zbere na istem mestu ter si izmenja novice in nasvete.