Čistka na Barjanskem 2

Čistka na Barjanskem 2

FB dogodek:	URL
Fotografije:	Galerija slik
Lokacija OT:	Gajniče
Datum:	27. 4. 2019
Lokacija IT:	Potočje, Barjansko

Čistka na Barjanskem 2 je drugi dogodek v seriji Čistka na Barjanskem.

Zgodba

Dva tedna nazaj so v krčmo Pr’ pijanem vilinu prišli nekateri preživeli iz vasice Hem, kjer je še nedolgo tega vladal kaos zaradi skrivnostne magične katastrofe in volkodlaka. Goste je v svojo krčmo povabil barjanski plemič Orban Kobyla, ki jih bo tokrat prijazno sprejel v svoje varstvo. Kakšni so razlogi za vsem tem, ve le redko kdo.

V tem času se po Belesiji zvrstijo številna praznovanja ob pomladnem enakonočju, kjer slavijo moč boginje Žive. Eno takšnih slavij bo potekalo tudi v grofiji Barjansko, kjer grof Ulrik prisilno goji kult Bele gospe in tudi na tokratnem slavju je bilo prebivalcem zapovedano, da je boginja Živa pravzaprav le pomladno obličje Bele gospe. Na ta dan bodo morali vsi gostje k bližnjemu svetišču Bele gospe opravit skupno molitev. To bo vodil sam plemič Kobyla s svojim vojaškim spremstvom. Bodite pripravljeni, saj ne bo trpel izgovorov tistih, ki se ne bodo želeli pridružiti!

Vredno je opozoriti še na govorice, da okolišu vedno pogosteje povzročajo težave Pijavke, odporniška skupina, ki grofu greni življenje na vsakem koraku. Naredil bo vse, kar je v njegovi moči, da mu ne pokvarijo načrtov letošnjega spomladanskega slavja, ki se ima zgoditi prav kmalu.

Razvoj dogodkov

Cenjeni baron Orban Kobyla z veliko zamudo le prispel v vas Potočje v spremstvu svečenice Bele gospe, Milene Gosposvetske. Po njunem slavnostnem in rahlo nadutem nagovoru sta se umaknila v baronove zasebne sobane v krčmi Pr' pijanem vilinu, njune besede pa lokalnega prebivalstva in obiskovalcev krčme očitno niso najbolj navdušile. Svečenica Bele gospe je med rajo namreč neutrudno širila besedo presvete Bele gospe in večkrat poudarila, da čaščenje drugih bogov na ozemlju Barjanskega nikakor ni dobrodošlo. Obenem pa je tudi poizvedovala, kaj se je zgodilo z lokalnim svetiščem Bele gospe, ki je bilo v zadnjem času dvakrat oskrunjeno: najprej ga je nek predrzen tuj svečenik posvetil Živi, nato pa je bilo še razdejano. Iz glavnega svetišča Bele gospe na Barjanskem so zato poslali svečenico Mileno, da poroča o tem, kako bo baron Kobyla opravil s krivci ter kako potekajo priprave na pomladno slavje. Baron Kobyla se je z vsemi sredstvi lotil iskanja krivcev in zasliševanja vseh sumljivih oseb, razpoloženje v krčmi pa je postajalo vse bolj uporniško in zlovoljno.

Na poti do prenovljenega svetišča je svečenica s spremstvom naletela na okrvavljeno oblačilo ter bodalo, zarito v zemljo, kar je nakazovalo prisotnost Pijavk v tem območju. Ko so želeli obiskati svetišče in izvesti molitev Beli gospe pa so zagledali Zmajevo svečenico, ki je svetišče ponovno razdejala in nad njim po pričevanju očividcev izvajala močan urok! Odprava se je z besno svečenico Bele gospe na čelu odpravila nazaj v vas, kjer pa so lokalni prebivalci ob pomoči Pijavk in tujih obiskovalcev pod vodstvom svečenika Starih bogov organizirali upor!

Med uporom je bila ubita svečenica Milena, zabodla jo je namreč zamaskirana pripadnica Pijavk, ki je tudi sama umrla, baron Kobyla pa je sicer preživel, vendar pa je trenutno prisilni gost odpornikov, ki že snujejo nove načrte, da bi za vekomaj odvrgli jarem Bele gospe. Dogodki tega dne so na Barjanskem postali znani pod imenom Potoški punt, podrobnosti pa pozna le malokdo.

Pripovedi in poročila

Dnevnik svečenika Starih bogov

Dnevnik svečenika Panoslava.

Sušec - 299

Dragi učitelj, Perunoslav! Še vedno nisem dobil nobene sledi o tem kje bi utegnil biti… Bogovi so me ponovno preizkušali... še vedno me, zato potrebujem tvojo pomoč kot še nikoli..., Toda k sreči se mi je le nekaj Triglavove bukvarske modrosti po mnogih “literarnih udarcih” po betici vtisnilo tudi v manj dobesednem pomenu v mojo glavo… Ohranil sem svojo trdno vero v Stare bogove in mislim, da boš po koncu branja tega zapisa vseeno ponosen name, četudi sem še vedno naivno budalo. Po dogodkih od prejšnjič, sem se odločil, da bom le odšel skupaj s Svetlinom do Živinega svetišča. Ubogo siroto smo prepustili v skrb templju... Tam sem tudi spoznal kar nekaj Živinih svečenikov in svečenic. Bili so me veseli, saj je bilo dela ogromno… Ogromno bolnih ljudi iz Barjanskega redno obiskuje ta mejni tempelj… Močvirska bolezen tam hudo razsaja, zato sem večino časa porabil za zdravljenje. Svečeniki templja so mi bili v veliko pomoč, naučil sem se mnogo, kar se zdravljenja tiče, če pa se lahko pohvalim, so bili nad mojo magijo precej navdušeni. Zelo malo svečenikov zna priklicati božjo magijo... Svetlin je predvsem pomagal ljudem z raznimi alkimističnimi zvarki, jaz pa sem z rituali prosil Živo za njeno milino… Sprva ni kaj dosti zaleglo, toda kaj kmalu sem se naučil pravilno usmerjati tok božje magije. Svečeniki so mi bili v veliko pomoč… Ponosen bi bil name, Perunoslav… Toda bolnih ljudi je bilo preveč… takrat sem razumel zakaj si prišel sem, mentor in razumel sem kaj je potrebno storiti! Ta norijo z Belo gospo sem moral končati za vsako ceno, kajti le veliko Živino slavje in Zeleno Jurjevanje lahko prežene močvirsko bolezen in bedo iz teh dežel… Le z Živino vrnitvijo se bo zimsko obličje Morane vrnilo pod zemljo in se lahko beda in strah te dežele konča… Četudi mi ni všeč, se moram vrniti k baronu Orbanu Kobyli, četudi mi ni to njegovo slavje nič kaj malo všeč moram to narediti… Zbral sem še kar mi je ostalo poguma in se po dobrih dveh tednih odpravil nazaj, Svetlin je šel z menoj… Po poti do krčme Pr’ pijanem vilinu smo srečali Kristino… Povedala nam je, da prihaja iz Vetrnega pristana, kaj več pa nisem izvedel od nje. Izgledala je kot nekakšen mornar… Upam, da ne bo povzročala preveč težav… ljudje iz Vetrnega pristana imajo namreč določen sloves… Na vratih nas je spet pričakal Igor… nisem bil pretirano vesel, da ga spet vidim… toda ni nam povzročal pretiranih preglavic… Ravno ko sem vstopil v krčmo pa se je ulil dež… Kar nekaj sreče sem imel, sicer bi bil premočen… Ni čudnega, da so ljudje vedno bolni ob vsej tej vlagi, ki kar kliče Morano k sebi… Njene stopinje so povsod jasno vidne, vse je pregnito, vse umira… ta dežela je prepita s smrtjo… Morana se mora kasneje z Zelenim Jurijem umakniti pod zemljo… Strah me je pomisliti kaj se bo šele zgodilo, če ostane Morana sama na površju... Služiti Starim bogovom je precej težko na prazen želodec. K sreči so bile mize bogato obložene. Na moje presenečenje in olajšanje, je večina nebodigatrebi Severnjakov od zadnjič izginila, le en je ostal. Videl pa sem kar nekaj že znanih obrazov… Vuk in Lora sta prišla do mene in mi povedala strašno zgodbo. Sarka, tisti nepridiprav, naj bi jih skupaj s Tiris napotil bogvekam pa so jih zajeli orki. To, da je Sarka nebodigatreba, me ni presenetilo, tak vtis sem o njem dobil že prvič ko sem ga srečal, četudi je bil precej prijazen in sladek do mene. Navsezadnje je le še eden od tistih razuzdancev iz Vetrnega pristana… Presenetila me je pa novica o orkih, ki so očitno prodrli tako globoko v Belesijo. Jelena je bila blizu in novica je tudi njo močno zaskrbela. K sreči sta Vuk in Lora nekako zbežala… Tiris pa ni imela te sreče… Kaj je z njo ne vemo, toda ko končam s pisanjem, bom malo poprosil bogove, da ji prizanesejo najhujšega… To, da so orki prodrli globko v Belesijo, mi je potrdila tudi zgodba Samomirja. Samomir je orjaški vojak, iz Mišjedolskega naj bi bil doma. Govoril je kako naj bi se spopadal z orki globoko znotraj Belesije. Svetovidu se je res zmešalo, le zakaj bi tako podžigal svoje otroke… že v Hemu sem bil presenečen, da sem jih videl, nekaj čudnega je v zraku… Ker je očitno izgledal kot vojak, in ker ni bil iz teh koncev sem ga povprašal, ali je naklonjen Svetovidu. Moja intuicija je bila na pravem mestu, navdušeno je prejel blagoslov boga vojne. Vseeno pa mi na blagoslov ni odgovoril z običajnim vojaškim pozdravom, temveč je naznanil hvalo Kresniku…To ime pa mi je takrat zvenelo neizmerno znano... Nekaj o Kresniku imam namreč zapisano v moji stari molitveni knjigi, ki si mi jo predal, učitelj… Sredi krčme sem opazil kako kramljata tudi Kalina in Skala. Pristopil sem in Kalina mi je povedala, kako je na potovanju izgubila svojega spremljevalca, Joghuda Trdobradega. Malo je manjkalo pa bi se še sama izgubila v tistem zahrbtnem močvirju! Barjanska močvirja so namreč zelo znana po tem da so pojedla marsikaterega popotnika. Lokalci imajo celo legendo o nekem Blatnem možu,... sam zgodbam ne verjamem pretirano, vseeno pa bom kasneje bogove prosil, da popazijo malo tudi na Joghuda… V krčmi je bilo kar nekaj škratov. Sinka žal še vedno ni našla svojega sina, vendar me je temu navkljub pozdravila z nasmehom. Mislim, da je cenila blagoslov in v kolikor sem ji s tem vlil nazaj vsaj malo upanja, sem vesel tudi jaz. Videl sem še enega kosmatega pritlikavca, ki me je hitro rešil običajne zadrege s tem, da se mi je predstavil kot Greta, tako sem hitro lahko ugotovil, da ni moškega spola… Ponovno sem videl Krokuto in na moje presenečenje tudi Riho. Še vedno je imela tisto grdo rano o kateri nerada govori čez celo roko… Toda izgledala je boljše volje in zelo vesela da me vidi… Objela sva se in dotaknil sem se njene roke, ko se mi je nenadoma stemnilo pred očmi. Znašel sem se v ječi in čutil sem strah. Ječa je bila polna svečenikov, vsi so bili praznih pogledov, strmeli so v prazno, poraženi, brez upanja v očeh. Po temnici se je razlegel krik in prostore je napolnil vonj po zažganem mesu. Vrata ječe so se odprla in v sosednji sobi sem videl razčetverjeno in ožgano truplo Živine svečenice. Ječar s črno kapuco je stegnil roko proti mene in me poizkusil zvleči iz ječe… Zdramil sem se in zavrtelo se mi je… Riha je bila zmedena in prestrašena kot jaz… le kaj je pomenila ta strašna vizija? Spraševal sem se kako je mogoče, da so nam Sojenice ponovno prekrižale niti usode, s toliko ljudmi, ki sem jih prej že spoznal pod tisto pregrado… Mar so jo bogovi poslali k meni, da mi prinese to svarilo? Razgledal sem se po krčmi in opazil, da sta tu še vedno obe Zmajevi svečenici, tako Erinndis kot Luna… Prav tako sem opazil tudi čarovnico Lili. Nekje v kotu krčme sem opazil Hakana, poleg Severnjaka pa sem videl tudi Vedežnika Tyra. Vsi so se umikali, saj so tisti trenutek v krčmo vstopili tudi Igor, neka ženska in baron Kobyla. Pa sem le končno videl obraz Orbana Kobyle, obraz, ki je odgovoren za bedo in trpljenje ljudi v tej graščini… Ženska z njimi pa je bila oblečena v belo in na prsih pa je imela pripet nekakšen emblem. Igor jo je oznanil kot svečenico Bele gospe. Vzvišeno se je usedla za mizo k baronu in izgledalo je, kot da se je Orban nemara celo boji. Definitivno ji plemiški naziv Kobyle ni pomenil dosti, ta svečenica se ni čutila dolžna izkazati ponižnosti pred baronom. Kobyla je imel oblečene hlače, vendar takrat sem dobil občutek da bi mu dosti bolj pristalo ako bi jih zamenjal za svečeniško krilo svečenice, ki mu je sedela nasproti. Imel je nek krajši nagovor o slavju, ki sledi... Svečenica pa je po nagovoru ostro pokarala vse prisotne v krčmi, in dala v svojem dodatnem nagovoru jasno vedeti, da ne bo trpela nobenega čaščenja lažnih bogov. Če mi je Triglav prej pustil kak dvom, zaradi katerega sem mogoče še lahko mislil, da mogoče ta svečenica le ne bo najbolj neznosnega možnega značaja možno, mi je njen kričeč in ošaben glas odstranil vsak najmanjši pomislek o tem. K sreči me ni zagledala, saj me je Sarma poklical v eno izmed sob v krčmi, kjer sva se pogovorila, na štiri oči. Posedel me je za mizo in mi ponudil hrano in pijačo, potem pa mi je podal papir in zahteval od mene, naj napišem krajše besedilo po nareku. Slednje me je presenetilo, mar sam ne zna pisati in brati? Ali pa mogoče samo ne najde pisarniškega pribora…? Pa saj se mi zdi, da sem ga že videl brati, v Hemu… Narekoval mi je oglas, s katerim je verjetno želel novačiti ljudi v svoje vrste. Po nareku sem ga vprašal ali se bo podpisal ali ne… zanimalo me je namreč ali zna… Pa mi je rekel, naj samo njegovo runo narišem. Zabičal mi je, naj oglas obesim nekam na vidno mesto in se takoj zglasim nazaj k njemu, za kar mi je obljubil plačilo. Vzel sem oglas in hitro odšel iz sobe. Pristopil sem h krčmarju Otu in ga prosil, da oglas obesi na vidno mesto. Oto mi je zagotovil, da bo to storil, prišepnil pa mi je tudi, da se hoče sestati z menoj na samem. Skupaj sva stopila iz krčme. Pred krčmo sva srečala Hakana, kar je krčmarja sprva prestrašilo, zato sem mu poskusil razložiti, da ima Hakan srce na pravem mestu in je zaupanja vreden. To je Ota za silo pomirilo in namignil mi je, da načrtuje udar proti baronovi tiraniji. Pozval me je naj zberem nekaj zaupanja vrednih ljudi s katerimi bi se sestali in zmenili za podrobnosti udara. Ošvrknil je Hakana in opazil zapuščino njegove družine, verižno srajco in meč. Rekel mu je, da potrebuje ljudi, ki se znajo boriti… rekel mu je, da bi ga rad najel za mojo zaščito in za boj, ki bo sledil. Ponudil mu je zlatnik Hakan pa je bil naenkrat vidno v dvomih. Denarja ni hotel sprejeti, v očeh sem videl, da ima pomisleke… Ota sem takrat odslovil, rekel sem mu, da se kasneje dobimo v Živinem svetišču z vsemi, ki bi bili pripravljeni sodelovati v tem boju in jim ni vseeno. Nato pa sem poizkusil Hakana umiriti in mu velel, naj le vzame denar, saj si ga zasluži, pomiril sem ga, da bogovi razumejo. Hakana so moje besede zmedle in to popolnoma upravičeno... Nobeden od naju si namreč ni želel prelivanja krvi in nobeden od naju si ne želi denarja za takšen posel... začudilo me je da tega Oto ni razumel…sprva sem mislil, da se tudi on bori predvsem zaradi Starih bogov.. Toda sedaj sem pregloboko zabredel v to zadevo, da bi imel pomisleke glede česarkoli… Prosil sem Hakan,a da pojde in razširi vest o tem sestanku. Odšel je, mene pa je pustil samega s spoznanjem, da si bom danes verjetno vseeno moral umazati roke. Upam da bo drugim, kot je Hakan, to vseeno prizanešeno, toda sam sem vedel, da sem pripravljen storiti karkoli je potrebno! Odločen sem se vrnil v krčmo, kjer je Igor kaj kmalu oznanil, da je baron Kobyla na voljo za pogovor v svojih sobanah. Vsi trije, skupaj s svečenico, so se umaknili stran od mize in zapustili prizorišče. Nekaj časa kasneje sta v krčmo stopili dve pojavi, moški in ženska, ki sta bila oblečena v črna oblačila. Precej očitno je bilo, da se ne želita izpostavljati, toda postal sem radoveden in pristopil… Predstavila sta se mi kot Nikolaj in Marijana. Nikolaj me je prijateljsko opozoril, naj skrijem simbol svoje vere, ki ga razkazujem na prsih. Imel je prav in s kapuco sem se potrudil skriti simboliko. S tem mi je vseeno dal vedeti, da le pozna Stare bogove in začutil sem v srcu, da jim mora biti pokoren. Marijana mi je povedala, da je bila na poti skozi močvirje, ko jo je ujelo neurje. Pohitela je in zaradi nepazljivosti je v temi zašla s poti. Malo je manjkalo in bi jo pobral Blatni mož k sebi pod zemljo, toda k sreči jo je Nikolaj rešil. Izgledala je izmučena in blatna, in bala se je, da ji bo zdravje pobrala močvirska bolezen, kot se pogosto zgodi neprevidnim popotnikom. Pomiril sem jo in ji diskretno predal manjši blagoslov, prosil sem Živo, naj jo obvaruje bolezni, Nikolaja pa sem blagoslovil v Perunovem imenu. S tem sem potrdil, da imata srce na pravem mestu, prav tako pa sem si pridobil njuno zaupanje. Nikolaja sem povprašal, ali je mogoče poznal preminulega svečenika, ki je bil oče siroti, katero sva prej s Svetlinom odpeljala v Živino svetišče… Žal mi ni vedel več povedati o njem, povedal pa mi je mnogo zgodb za katere bi bil bolj vesel, če jih ne bi slišal. Povedal mi je, kako beži iz svoje vasi, kjer so v ječe pometali vse svečenike Starih bogov in kogarkoli, ki bi utegnil čez to imeti kakršnekoli pomisleke. Večino njegove vasi je tako končalo zažganih in razčetverjenih… tako kot v tisti čudni viziji, ki sem jo dobil v bližini škratinje Rihe… Zagotovil sem jima, da sem tukaj zato, da pomagam in da bom storil vse kar je v moji moči, da se to konča… Zagotovil sem jima, da so bogovi še vedno z njimi in niso pozabili… Takšni blagoslovi so najtežji, učitelj, Perunoslav… Kako za Velesove roge zagotoviš nekaj takega nekomu, ko pa sam veš, kako znajo biti včasih bogovi gluhi za naše težave?? Moje deljenje blagoslovov pa je prekinil Oto. Rahlo prestrašeno mi je povedal, da me Sarma še vedno čaka v sobi. Ponovno sem se odpravil k njemu. Prej je bil precej dobre volje, toda sedaj me ni pričakal s prijaznim pogledom. Povedal mi je, da sem ga razočaral. Ponudil mi je mesto za mizo, pijače, jedače, in iztegnil roko prijateljstva… Potem pa zahteva nazaj le eno majhno stvar za katero je bil celo pripravljen plačati, pa ga izneverim. Kri mi je zaledenela. Sarma ni bil zadovoljen, saj sem ga pustil čakati, in jecljaje sem se mu trudil opravičiti. Definitivno si nisem želel spoznati njegove manj prijetne plati. Obenem je poudaril, kako mu ni všeč, da se Črne Brate povezuje z vsem tem verskim agitiranjem, ki ga počnem, saj ga to ne zanima in tega ne potrebuje. Sklepam, da nad mojim poročilom ni bil pretirano navdušen… Ponovno sem ga prosil odpuščanja, in prosil za še eno priložnost. Zagotovil sem mu, da sem mu vseeno hvaležen, saj me je sprejel kot prijatelja in me s tem ščiti pred Vrhovnim templjem belesijskega mnogoboštva iz katerega sem bil izgnan. Zagotovil sem mu, da mu bom vedno na voljo… Grozeče je vzdignil roko in mi nakazal, naj utihnem. Ukazal mi je naj se usedem in ponovno narekoval novo pismo: naslovljeno je bilo na barona Kobylo, v njem pa ga je povabil na nek sestanek, kjer bi se nekaj zmenila. Glede česa je bil v sporočilu precej skrivnosten. Tokrat je pismo nekako podpisal, tako, da če je nepismen, se vseeno očitno zna podpisati. Pismo mi je zvil in mi ga podal v roko, v drugo roko pa je prislonil bakrenec. Vseeno ti bom plačal za tvojo uslugo, je rekel, toda z ostrim pogledom mi je tudi zabičal, da v kolikor ga ponovno izneverim, bo ta bakrenec krvav. Še enkrat sem se mu jecljaje opravičil in hitro odnesel pismo. Odhitel sem do soban, kjer me je pričakal Igor. Zbadal me je in poizkusil malo kramljati z menoj. Verjetno je zavohal moj strah in se je malo poigraval, ampak na koncu me je le spustil pred barona. Stopil sem predenj in tam k sreči nisem srečal svečenice Bele gospe. Predal sem mu pismo v imenu Sarme in trudil sem se biti karseda odrezav. Baron se mi je zahvalil za pismo, moje svečeniške oprave pa ni nič komentiral… Mar ni prepoznal simbolov Starih bogov na mojih prsih? Mu je bilo za to v resnici vseeno? Mogoče pa je le eden izmed tistih plemičev, ki jim je vseeno za karkoli, ako le imajo žepe polne zlata… O tem vseeno nisem kaj dosti časa razmišljal… v glavi sem se samo zahvalil bogovom, da se je vse lepo izšlo in urno odhitel nazaj k Sarmi. Povedal sem mu da sem pismo oddal, Sarma pa se je namenil oditi. Preden je odšel pa me je le navdihnil Perun z malo poguma in prosil sem Sarmo za besedo. Rotil sem ga, da mi vseeno pusti, da se potegujem za bogove. Razložiti sem mu moral, da je to zame in za ljudi tukaj zelo pomembno. Zagotovil sem mu, da ne bom vpletal Črnih bratov v to zadevo… Naše prijateljstvo je lahko vedno bolj diskretne narave... Vedno jim bom na voljo, toda ostati moram zvest bogovom… V kolikor me bogovi zapustijo, sem le navaden človek s palico, še bolj nemočen kot sicer… Sarma mi je takrat povedal, da ga bogovi ne zanimajo, zanima ga le, da opravim, ko kaj zahteva od mene, brez da ga izneverim. Za ostalo pa mu je vseeno kaj počnem, a le v kolikor ne bom s tem nakopal Črnim bratom več težav, kot sem jih vreden. S tem je zapustil sobo. Sarma je mogoče ustvarjen pod znamenjem boga vojne, Svetovida… Toda priznati mu moram, da nekaj Triglavovega čuta za pravičnost vseeno ima v sebi… Na koncu mi je za opravljeno navsezadnje vseeno plačal in svoje besede se, kot sem kasneje izvedel, zelo močno in predvsem dobesedno drži. Zahvalil sem se bogovom in zapustil krčmo, saj me je čakalo še ogromno dela. Zbrati sem moral ljudi, da se sestanemo v Živinem svetišču. Pred seboj sem ugledal kako Samomir kramlja skupaj s Sinko in Skalo. Namignil sem jima za sestanek v Živinem svetišču in ju prosil, naj razširijo vest. Sinek in Skala sta obe že izkusili nestrpnost Bele gospe in sta razumeli namig, Samomir pa je bil malo zmeden. Takrat mi je k sreči sam Triglav vdahnil modrosti in spomnil sem se na knjigo urokov, katero si mi predal, Perunoslav! Sicer mi tisti del knjige, ki omenja Kresnika ni toliko jasen, tistega dela knjige ne vsebuje noben pravoslavni molitvenik Starim bogovom… Vseeno sem Samomirju dejal, da mogoče danes napoči čas, ko se bo moral izkazati glede zelo težkih odločitev, toda verjamem, da ga bo Kresnikov ogenj v njegovem srcu vodil v pravo smer. Izraz na Samomirjevem obrazu se je spremenil in videl sem da so imele te besede, ki sem jih pobral iz tistih molitvic, zelo velik vpliv. Izgleda, da v Mišjedolskem častijo Kresnika kot nekakšnega svetnika… Mar si vedel za to? Si mi zato zapustil prav to starinsko molitveno knjigo? Naslednjič, ko te srečam, mi boš moral te stvari razložiti in upam, da se to ne bo zgodilo v Velesovih dvoranah… Tako Vuk kot Lora, h katerim sem pristopil kasneje, sta bila navdušena nad sestankom. Poleg tega, da sta predana Starim bogovom in Živi sta mi omenila, da bi močno rada, da bi poklicali Zelenega Jurija! Seveda sem bil nad tem navdušen, toda ne iz istega razloga kot onadva… Na velikem Živinem slavju, ki bi pomirilo Morano in ponovno prineslo med nas Zelenega Jurija in obudilo moč narave, bi namreč lahko končali razsajanje grozne močvirske bolezni… Vuk in Lora pa sta si želela priklicati Jago Babo… Seveda sem že slišal legende o tej čarovnici, vsak otrok ki kaj ušpiči, je verjetno že slišal kako ga bo Jaga Baba odnesla… Nisem jima ugovarjal, četudi se mi je zdelo to naravnost smešno, in jima nisem nič rekel. Ko sem prišel do svetišča nisem mogel verjeti svojim očem in krčmar Oto verjetno tudi ne. Svetišče je bilo nabito polno. Velika večina krčme se je zbrala tam, veseli so prepevali slavo Beli Gospe, vendar to ne na spoštljiv način, kot to počno svečeniki, ampak zbadljivo in nesramno, kot to počnejo Nordi kot je Thorvald po nekaj vrčkih medice v krčmah. Na obrazu se mi je narisal nasmešek, izgleda, da je le ogromno ljudi tukaj, ki imajo dovolj te tiranije… Sporočilo se je verjetno razširilo in izgleda, da Bela gospa le ni toliko priljubljena, kot bi utegnil kdo na prvo žogo misliti...Toda Otu se to ni zdelo tako lepo kot meni… Prebledel je, vseeno je pričakoval manjšo skupino ljudi in imel je prav, kar nekaj pozornosti smo pričeli dvigovati… Vseeno se je na koncu le opogumil in na hitro smo se zmenili… Oto naj bi uredil vse potrebno in ko bo imel Kobyla naslednji nagovor, naj bi se mu ob znaku, “Za Stare bogove” vsi uprli. Skrivno besedo in to sporočilo sem razširil med ljudmi in jim povedal naj novico predajo, nato pa smo se urno razšli, da ne bi zašli v težave… Pritegnili smo namreč kar nekaj pozornosti… Tik pred Živinem svetiščem sem srečal tudi Erinndis in Luno. Razumel sem, da kot Zmajevi svečenici nista toliko navdušeni nad Starimi bogovi kot bi utegnil biti jaz, vendar navsezadnje vsi vemo, da je tudi Zmaje ustvarila Živa. V vsakem primeru sem jima nekako poizkusil orisati, da le imamo skupni interes. Občutek sem imel, da smo se nekako strinjali, zato sem tudi njima zaupal, kaj se pripravlja in ju seznanil z znakom, ki bo vse začel. Zapustil sem svetišče in se odpravil proti oglasni deski, kjer sem srečal Tyra. Tega nordijskega Vedežnika sem poznal še od prej, ko sem bil z njim ujet pod magično pregrado in se bal za svoje življenje, ko je na nas prežal pravi pravcati volkodlak. Malo sem ga povprašal, kaj počne tukaj. Povedal mi je, da se je prišel sestati s Severnjakom, ki je ostal tukaj še od zadnjič, saj naj bi bil njegov mentor… Tega sem bil vesel, Tyr je k sreči precej bolj omikan od tiste vulgarne pijandure… kako se je že klical? Thorvald ali nekaj takega? Povedal pa mi je tudi, da bi tudi on rad priklical Zelenega Jurija, saj naj bi v bližini nekje bila Jaga Baba in to naj bi jo odgnalo. Vprašal je barona, toda ta temu ni bil naklonjen, saj je za to potrebno slaviti boginjo Živo in ne Bele gospe. Spraševal sem se, ali se je tudi on udeležil našega sestanka, mogoče sta ga povabila Vuk in Lora…Še pred nedavnim sem mislil, da so volkodlaki izmišljotina s katero strašijo otroke... vse do dogodkov v mestu Hem… kjer je Tyr tudi bil prisoten… zato je njemu težje ne verjeti… Mar se mogoče motim tudi glede Jage Babe? Najin pogovor je prekinil Igor… okoli je hodil in novačil ljudi, ki naj bi pospremili svečenico in jo zaščitili na pot do bližnjega svetišča Beli gospe, uro hoda stran od krčme… Žal s tem ni mislil našega svetišča boginji Živi... Tyr je njegovo ponudbo sprejel… Potem pa se je Igor obrnil k meni in me začel spraševati, ali si jaz tudi želim iti… Seveda me je bilo strah, a nisem se mu upal reči ne…. Poizkusil sem se izmazati, mu razložiti da nisem kaj prida v boju, da kvečjemu zdravim ljudi…. Pa je rekel da točno take tudi utegnejo potrebovati, in me skupaj s Tyrom odvedel pred svečenico Bele gospe… Svečenica nas je poravnala v vrsto. Razložila nam je, da nas potrebuje za zaščito, ko se bo odpravila proti nekemu večjemu svetišču Bele gospe, uro hoda oddaljenim od krčme, zato je bila pripravljena plačati. Potem pa je v vrsti opazila mene. Vprašala me je, kaj počnem v svečeniški opravi… seveda je prepoznala simbole mojih bogov… Ponovil sem laž s katero sem pretental Igorja, da me je Vrhovno svetišče poslalo, da pomagam ljudem in pa da se izšolam za svečenika Beli gospe. Toda to svečenico ni popolnoma pretentalo… še vedno je bila sumničava… vprašala me je, zakaj se potem nisem preoblekel, pa sem se ji hitro zlagal, da je to edina uniforma, ki jo imam… Na koncu sem ji moral priseči, da bom pred njo v templju izvedel obred v slavo Beli gospe… Seveda sem ji pritrdil, da bom to naredil, le kaj drugega pa bi lahko storil. Toda v glavi sem le razmišljal, kako bi se temu izognil… Obreda ne bi znal in ne bi zmogel izvesti, razkrinkala bi me… Odpravili smo se na pot...,Svečenica, še vedno izredno sumničava, nas je poravnala v vrsto in vztrajala, da grem prvi. Čutil sem njene oči na svojem tilniku. Njen sum je bil seveda upravičen, srce mi je norelo, a um je razmišljal le, kako bi se znebil svečenice… Vodstvo v našem sprevodu je kmalu prevzel Samomir, saj sem se preveč obiral… Samomir se ni toliko bal, vseeno pa je bil previden, in je pozorno opazoval vsako drevo in skalo, vedno pripravljen na morebitno zasedo… To me je delalo še bolj živčnega… verjetno so Samomirju dobro plačali, in razumem, potrebuje denar, s tem se preživlja… toda ali bi mogoče lahko pomagal da se znebimo svečenice? Mogoče mu svečenica ni simpatična, toda videl sem, da svojo službo jemlje resno… Kaj pa Tyr… seveda imamo skupni interes, toda ne takšen, zaradi katerega bi prelival kri… Z nami je bila tudi Jelena… seveda se je zatiranje Žive dotaknilo tudi nje osebno, toda ona je pripadnica Jarilovega reda. Nisem se želel izpostavljati... V vrsti smo hodili, sam pa sem prosil bogove za znak, za neko priložnost… karkoli, le da ne pridemo do svetišča... ko smo v daljavi ugledali nekaj belega… Svečenica je poslala Samomirja naj to reč prinese sem, dobil je bodalo in okrvavljeno belo tuniko. Hvaljeni vsi bogovi, k sreči je to svečenico prestrašilo. Vseeno je bila malo paranoična, in to upravičeno, sam bi jo z veseljem pahnil v prvo živo blato po poti… ko bi le lahko… Četudi bi lahko dvignil roko nad drugega človeka in se svečenice nekako znebil, tega ne bi mogel narediti… Zaradi prekletstva, katerega sem prejel pod magično pregradu v vasi Hem, še vedno ne morem dvigniti roke nad drugim človekom, le branim se lahko… Zakaj me bogovi preizkušajo…Ko smo se vrnili k krčmi sta svečenica in Igor množico izprašala glede krvavega kosa oblačila, vendar nihče se ni oglasil… v vsej zmedi sem se potuhnil med množico… In k sreči so vsi pozabili name, spet sem se spustil v sence… Najverjetneje je svečenica posumila v moje namene, in očitno se zaveda, da ni tako priljubljena med ljudmi… a kasneje tistega dne, se je svečenica vseeno zopet opogumila in je zopet želela iti do svetišča… Vendar je namesto mene, poleg Tyr, Jelene in Samomirja raje najela še Kristino in Sarmo za zaščito. Skupinica s stražarji se je odpravila prva, jaz pa sem se pridružil še večji radovedni množici ljudi, ki ji je sledila takoj zadaj. Pot do svetišča je bila zahrbtna in nevarna… Seveda smo celo pot ponovno čakali na kakšno priložnost s strani bogov… Priložnost zaradi katere bi se lahko znebili svečenice Bele gospe… Toda Sarma je svojo službo jemal zelo resno in nobeden si mu ni drznil zoperstaviti… Kristino je neprestano pošiljal v izvidnico, ona pa je navdušeno skakljala pred skupinico in poročala nazaj… To se mi ni zdel modro iz njene strani… v kolikor bi bile težave, bi se znajdla v prvih bojnih vrstah… sam sem dovolj videl, da se raje držim zadaj... Ne glede na to, moram priznati, da če je svečenica prišla živa do njenega svetišča gre zasluga predvsem Sarmi… Toda ne zaradi nevidne grožnje, ki bi nanjo prežala v gozdu, ampak zaradi gneče ljudi, ki ji je sledila, vsem na očeh... Ko pa smo prišli do svetišča, so gozd napolnili kriki! V daljavi smo videli kako je Zmajeva svečenica Luna bežala stran od svetišča, Sarma in Samomir sta jo poskušala ujeti, toda bila je prehitra in ušla jim je. Svečenica Bele gospe je zgroženo kričala, naj jo ulovijo, Luna je namreč razdejala oltar Beli gospe… Izgledalo je kot, da se bo vse v redu izteklo in je Luna zbežala, ko je svečenica zahtevala, da primejo drugo zmajevo svečenico, ki je spremljala druščino, Erinndis… četudi ni nič naredila, so ji vseeno pobrali orožje in opremo… Tega ni nihče od stražarjev v resnici hotel in tako Tyr kot Samomir sta se močno obotavljala in ukaza nista želela izvršiti… V red jih je spravil šele Sarmin grozeč ton glasu... Če so prijeli njo, samo zaradi tega ker je Zmajeva svečenica pa bodo nedvomno lahko prijeli tudi mene, sem si mislil. Zato sem se od vsega dogajanja raje umaknil stran… Tako ali tako sem moral odtočiti, med iskanjem primernega kotička za opravilo pa sem nekako naletel na Nikolaja in Marijano. Sedaj se je že v drugo zgodilo da se mi je nekaj pomenljivega pripetilo, ko sem odtaval na malo potrebo... Skrivala sta se v grmovju in prežala nad vsemi. Nikolaj se je sprva prestrašil, toda kmalu sem ju pomiril, da ju ne bom izdal… zagotovil sem jima, da lahko računata name za pomoč in v kolikor bi se znašla v zagati, bom na njihovi strani. To pa je potrdilo moj sum... Menim, da onadva nista bila le navadna popotnika. Ugibal sem, da sta tudi onadva, tako kot krčmar Oto, najverjetneje člana uporniške skupine Pijavk… Po opravljeni potrebici sem se odpravil nazaj proti krčmi. Svečenica in njena straža so še kar nekaj časa ostali pri svetišču, verjetno so iskali namige, sam pa sem se pridružil množici radovednežev, ki so se prav tako vračali nazaj h krčmi… Po poti sem prosil bogove, naj pomagata Nikolaju in Marijani, pa tudi Luni in Erinndis… Kdo bi si mislil da bom kot predan sluga Starim bogovom kadarkoli v skrbeh za kultiste Zmajeve vere… Med mrmranjem pa smo opazili kuščarja… Ognjenga kuščarja, salamandra…. Iz nekega razloga je ujel pozornost vseh prisotnih… Strmeli smo kako se trudi splezati in skriti na varno, a mu nekako ni uspelo… izgledal je, kot da je v stiski in čutil sem da ima nekakšno magično avro… Mar je to bil znak bogov in je zato tale majhen boštjan pritegnil toliko pozornosti… Nekakšna prispodoba za Zmajevi svečenici? Razplet dogodkov, učitelj, mi da misliti, da ja, in da smo bili priča božjemu svarilu… Ko smo se vrnili k krčmi, smo videli, da nas je Luna prehitela… ležala je mrtva, v luži krvi pred krčmo… Poizkušala naj bi umoriti Kobylo pa so jo stražarji dobili… Vsi so se ogorčeno zbrali v krogu okoli nje, ko sem se hotel prebiti skozi množico pa me je ustavil Igor… Prosil me je, naj izvedem pogrebni ritual za Luno… Mar misli pogrebni ritual v imenu Bele gospe, sem ga vprašal? Odkimal je…Sumničavo sem ga vprašal, ali se mar dela norca iz mene, pa mi je s solzami v očeh povedal, da tega ne želi nobenemu, da tako gnije na tak način.. Da se njegova duša izgubi v temi, ko ne najde poti do Volčje kotanje… Prosil me je tudi, da v kolikor se najhujše zgodi njemu, naj vseeno izvedem zanj pogrebni ritual… Pogrebni ritual v imenu Starih bogov in ne v imenu Bele gospe… S tem me je prepričal… Igorju sem pogledal globoko v srce in videl obžalovanje, kesanje za svoja dejanja… ganil me je in nisem mu mogel odreči te prošnje… Zagotovil sem mu da bom tako storil in ga blagoslovil v imenu Peruna, sam pa sem se odpravil proti Luni. Odmaknil sem množico stran in prosil Svetlina, naj mi pomaga z obredom. Ljudje so mi priskrbeli bel prt, s katerim smo pokrili Lunin obraz in bakrene novce, katere položimo pokojnemu na oči kot plačilo Morani za njene usluge. Pričel sem recitirati Moranin spev in jo prosil, naj lepo poskrbi za to preminulo dušo. Okolica okoli mene je postala zabrisana in pred mano se je pojavila boginja smrti. Iztegnila je roko in vanjo sem položil bakren novec, s plačilom je bila zadovoljna. Pokimala mi je in pobrala Lunino dušo, odpeljala jo je do Volčje kotanje. Čas v drugem svetu gre hitreje in pred Velesovo obličje sta prispeli v trenutku… Zato sem nagovoril boga podzemlja: “Veles, vladar podzemlja! Katera je imel trpljenja, nesrečnik brez življenja?” Veles me je slišal, pokimal mi je in mi namenil eno vprašanje za Luno. Ponovil sem spev: “Veles, vladar podzemlja! Katera je imel trpljenja, nesrečnik brez življenja?” Tudi tokrat me je Veles slišal in mi namenil še eno vprašanje za Luno… Spev sem poskusil ponoviti v tretje: “Veles, vladar podzemlja! Katera je imel…” toda naenkrat sem začutil ostro bolečino v glavi. Za mimobežen trenutek sem se ponovno pojavil v našem svetu, uzrl sem zmedeno množico ljudi okoli sebe in potem, ponovno tema… Glava me je strašansko bolela, čutil sem da me je nekdo pobral iz tal in me vodil nekam. Zmeden sem stopical naprej, ko sem videl, da me naprej vodi Igor… Med obredom se mi je verjetno prikradel za hrbet in me zbil iz zavesti… Napol zavesten sem začel stokati in klicati na pomoč… Igor me je pretental, ni mu bilo mar do rituala…hotel je le, da se izpostavim… kaj kmalu me je spustil na tla in ponovno sem izgubil zavest. Ko sem se nazaj zavedel, Igorja ni bilo več. Okrog mene so bili samo še obrazi, katerih sem bil vesel, da jih vidim. Zaskrbljeno so me gledali in mi poskušali pomagati, Lili mi je večkrat poskušala zapreti rano, iz vseh smeri so mi ponujali vode. Bogovi me preizkušajo, toda ljudje okrog mene očitno pazijo name in jim ni vseeno... Sedaj ko pomislim, moram priznati, da sem mogoče vseeno bil malo preveč dramatičen… Poškodba ni bila tako zelo huda, vendar sem se močno ustrašil… Največ bolečine pa je predvsem utrpel moj ponos… toda nič ne de, močno upam da se bo ta modrica kaj kmalu spremenila v modrost… Zagotovo me bo kar en čas spominjala na ta dogodek... Pomagali so mi do krčme kjer sem se usedel in poizkusil zmedeni množici pojasniti kaj se je zgodilo… Igorja pa ni bilo več na spregled, verjetno so ga pregnali. Preveč sem naiven, preveč sem zaupljiv… Bedak, k sreči bogovi pazijo name, pa vsi ljudje okoli mene… poceni sem jo odnesel, to bi me lahko namreč precej več stalo kot me je… Spravil sem se k sebi in si pogladil glavo po buški… Še dobro da si utrdil mojo betico, Perunoslav, kot da bi vedel kaj me čaka… Kaj kmalu pa je mimo prišel Oto, povedal je da se čas bliža, da je vse pripravljeno… Iz gozda sta se pojavila Marijana in Nikolaj, vesel sem bil, da sta le uspela priti nazaj v enem kosu... Srce se mi je napolnilo z odločnostjo in vedel sem kaj moram storiti… Storiti moram vse kar bo potrebno! Namignil sem vsem prisotnim naj bodo pozorni na znak… Toda nato smo v daljavi videli, kako so se iz svetišča Bele gospe že vračali Bela svečenica in njena straža, vključno s Sarmo… Marijana se je pogumno javila, da bo poskrbela za svečenico! Svetovid jo blagoslovi, njeno pogumno dušo in Triglav naj ji sodi pravično… Seveda si nihče ni želel umazati rok, in sam bi z veseljem odrešil vseh te težke odločitve, toda od Hema dalje sem bil preklet… Takrat sem mislil le nase, ko sem to preklestvo prejel, in ironično, se mi ni zdelo kot hudo preklestvo, saj v boju tako ali tako nisem kaj prida… Toda sedaj se je šlo za Stare bogove, nekaj kar je dosti večjega in pomembnejšega kot jaz ne bom nikoli, pa najsi mine toliko časa, da sam Triglav umre od starosti…. Še vedno pa smo imeli en velikanski problem… in to tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu… Sarma je še vedno ščitil svečenico… Vsi so se zavedali tega in nihče si mu ni upal stopiti nasproti… Vsi so vedeli, da v kolikor ne bi pridobili Sarme na svojo stran, ali vsaj ob stran, bi se zadeva lahko precej krvavo končala… Seveda smo bili številčnejši, toda četudi bi se opogumili, bi verjetno pobral še vsaj nekaj pet ljudi s seboj do Volčje kotanje… Obenem vem, da ima manjše spremstvo Črnih bratov skrito za bližnjim hribom v gozdu. Sam se tudi nisem želel spopasti z njim… Četudi mi, še posebej po nedavnih dogodkih, ni več tako priljubljen, mi je vseeno nudil zatočišče, ko sem ga potreboval… Nikolaj je videl našo zagato pa se je ponudil, da ga bo poskusil zamotiti… Molil bom vsem bogovom, da mu uspe…. Vsi smo se odpravili pred baronove sobane. Sarma je s svečenico in ostalimi stražarji ravno stopil skozi vrata palisade. Nikolaj je urno odhitel k njemu, da ga prestreže, prosil ga je za besedo, začel mu je govoriti kako mu ima nekaj nujnega za povedati ali nekaj takega, Sarma pa mu je namignil s prstom naj utihne in se obrnil stran od njega in proti svečenici. Rekel ji je, da je njegovo delo opravljeno, da želi plačilo. Svečenica mu je verjetno plačala, Sarma pa se je z nasmeškom na obrazu, meni nič tebi nič obrnil in odšel proti krčmi. Mar se je morda zavedal kaj sledi? V vsakem primeru se je vsem nam kolektivno odvalil velik kamen od srca… Svečenica se je umaknila pred sobane barona, vsi pa smo se zbrali pred stopniščem nasproti vhoda. V množici sem opazil Tyra… Njega je svečenica prav tako najela, pogledal sem ga in takoj mu je bilo jasno, kaj ga prosim. Prišepnil mi je, da si ne bo mazal rok s krvjo, ampak da razume in nam ne bo v napoto. Vendar nas je opozoril, da karkoli norega že nameravamo, naj ne ubijemo barona… v kolikor bi to storili, bo grof Barjanski poslal svojo vojsko nad nas, in naša zgodba se bo žalostno končala na kolih ob glavni cesti do Belega mesta… Imel je prav... Iz kotička očesa sem ošvrknil Marijano in Nikolaja, ki sta stala v pripravljenosti. Množica je utihnila in napetost bi lahko na kruh namazal… Iz soban je stopil baron Kobyla in s svečenico sta imela manjši govor. Njunih besed nisem slišal, po glavi mi je drvelo miljon misli, glava pa je nekako bila obenem popolnoma prazna. Roke so se mi tresle, toda moral sem ostati odločen… Pred barona in svečenico je stopil krčmar Oto in pričel nagovarjati množico… moral sem se pomiriti, minute so mi minevale kot ure obenem pa sem z umom taval v meglicah. Umiril sem desno roko in odprl knjigo, s potnimi prsti sem komajda našel pravo stran, listi so se mečkali... Čutil sem oči množice, čutil sem pogled svečenice na sebi, mar sumi kaj imam za narediti. Slišal sem Ota, kako je omenil “Stare bogove”... S prstom sem počasi drsel čez verze v moji knjigi in si pridušeno mrmral besede Perunove molitve o pokori: “Blisk,... Besni Perun zagromi,... Bedni smrtnik urno zbeži, slava Perunu….” S prstom sem ponovno zdrsnil na začetek kitice in ponovno pričel recitirati … tokrat se je okolica stemnila, in nebo so zakrili temni oblaki. Ostal sem sam v temi s svojo knjigo: “Blisk,... Besni Perun zagromi,... Bedni smrtnik urno zbeži, slava Perunu….” Sedaj se mi je srce umirilo in pljuča mi je napolnila topla magična energija, takrat sem vedel, da v resnici nisem sam, četudi stojim v temi. Vedel sem, da okoli mene stojijo prijatelji, nad menoj pa bedijo vsi Stari bogovi. Manj sem se bal, zbral sem misli, prst mi je ponovno zdrsel na začetek kitice… magično energijo sem spustil iz pljuč in se glasno zavpil: “BLISK” ….nebo se med tem razjasnilo in vse okrog mene je razsvetlila svetloba… “BESNI PERUN ZAGROMI” … iza oblakov sem videl Perunovo podobo, v desni roki je imel orjaško sekiro, v drugi pa strelo, iz nebes je zarjul na množico, sedaj spet temno močvirje pa je napolnil zvok groma. “BEDNI SMRTNIK URNO ZBEŽI, SRCE NAPOLNI STRAH”, Roko sem usmeril proti Samomirju, ki je stal poleg barona in sunek tople magije je iz roke švignil naravnost v njega. Vzdignil sem palico, zbral ves pogum in se zapodil proti njemu. Stisnil se je v klobčič in prestrašeno pričel trepetati, ko sem stopil pred njega pa sem mu ostro zažugal, naj takoj zbeži. Pobral se je in jo ucvrl stran kakor so mu dovolile noge. Ozrl sem se okrog sebe, množica ljudi je norela, vse se je dogajalo tako hitro… Baron je zbežal nazaj v svoje sobane, tako Nikolaj kot Oto pa sta takoj šla za njim… Ozrl sem se po množici, in opazil Severnjaka… njega so tudi najeli kot stražarja, toda ob vsem kravalu se mu je na obrazu precej jasno videlo, da je mnenja, da njegovo plačilo ni niti približno dovolj primerno za to štalo. Četudi bi verjetno lahko pospravil kakšnega izgrednika ali dva, se je raje diskretno umaknil in ni nam nasprotoval. Hvaljen Triglav, ki mu je dal modrosti, res si ne bi želel da se prelije več krvi kot je potrebno… Marijana in cel kup ljudi se je zakadilo v svečenico, sam pa sem stekel v sobane za baronom. Sredi dvorane so se Nikolaj in Oto ravsali z baronom, zadrl sem se jim, naj mu prizanesejo… Ostati mora živ! Samo upal sem lahko, da me slišijo... Stopil sem levo od vrat, ko je skozi vrata stopil mimo mene Igor z bodalom v roki. Ni me opazil, šel je mimo mene in se napotil proti Ottu in Nikolaju, z namenom da pomaga Kobyli… “Heh, čas za maščevanje,...” sem si misilil… hotel sem ga kresniti s palico po glavi, ko mi je roka zamrznila… PRESNETO PREKLESTVO! ZAKAJ SEDAJ… Nekaj sem moral storiti, nisem vedel kaj,... Stopil sem za Igorja in ga objel od zadaj. Z levo roko sem ga stisnil čez pas, z desno pa sem prijel roko v katerem je držal bodalo… Igor je bil precej močan in silovito se je upiral… malo je manjkalo in bi se me otresel, toda k sreči naju je opazil Nikolaj. Stopil je pred naju in mi namenil zmeden pogled… Za trenutek se je rahlo nasmehnil, verjetno ga je zabaval moj “ljubeč” objem od zadaj… Toda kmalu se je zresnil in zaril svoj nož Igorju naravnost v drobovje… Spustil sem ga in Igor se je zgrudil na tla… mrtev… Komaj sem prišel do sape, ko sem zaslišal krike izpred sobane… Množica je klicala na pomoč, prerinil sem se skoznjo in ugledal kako Bela svečenica in Marijana ležita v mlaki krvi na vhodu… Urno sem odprl molitvenik in nervozno listal po straneh, dokler nisem prišel do Moraninih spevov… V roke sem prijel kosti, in pričel recitirati verze: “Poškodba grozovita življenje jemlje, kri zaliva podzemlje… zato moledujem Morano…” Okrog mene se je ponovno stemnilo, zrak se je ohladil. Čutil sem Moranin pogled na sebi… Ponovil sem verz, roko, s katero sem se držal kosti pa je prevzela magična energija... “Poškodba grozovita življenje jemlje, kri zaliva podzemlje… zato moledujem Morano…” Tedaj je zrak postal še hladnejši, in temna Moranina silhueta se je obrnila stran od Marijane, proti meni… Pogledala me je s koščenim obrazom, s kožo tako tanko in sivo, da se je skoznjo videlo lobanjo in me nagovorila: “Kaj želiš, svečenik?” Opogumil sem se in ponovno prebral verz: “Poškodba grozovita življenje jemlje, kri zaliva podzemlje… zato moledujem Morano…zapri rano” Morana je obstala in nejeverno strmela vame… nič ni rekla in se je hotela obrniti, ko sem jo prekinil in ponovil konec verza: “zato moledujem Morano…zapri rano”. Ustavila se je in mi s svojim strašnim glasom dejala:” Marijana je bila zabodena v srce… njen čas je prišel, Sojenice so že pretrgale njeno nit... z menoj gre, rana pa bo ostala odprta, svečenik….” Ponovno se je hotela obrniti in začela vleči Marijanino dušo iz telesa, ko sem ponovno ponovil verz: “zato moledujem Morano…zapri rano”. To je načelo potrpljenje boginje. Obrnila se je in ostro dejala:” Sedaj pa si že predrzen, a se zavedaš s kom sploh govoriš?...Kar tako nadaljuj, pa te še tebe popeljem do Volčje kotanje…” stegnila je koščeno roko proti meni, prestrašeno sem se ji umaknil, zgubil ravnotežje in padel na rit. Tema se je razblinila, in pred menoj se je zopet pojavila množica zaskrbljenih ljudi… Spodletelo mi je… opravičil sem se vsem prisotnim in si šel raztegniti noge… Moral sem si zbistriti misli… Že po nekaj korakih pa sem opazil Samomirja, kako sopiha nazaj k množici. Izgledalo je, da je precej pretekel… Ko me je videl pa ni bil jezen… opravičil sem se mu, in mu poskušal razložiti, da si nisem želel tvegati… Name je naredil vtis, kot da je pošten vojak, svečenica ga je najela in svojo dolžnost bi utegnil jemati resno… nisem si želil prelivanja krvi… Samomir je razumel, celo hvaležen mi je bil, saj sem ga s tem spravil iz zagate… Spomnil sem se na obred posvetitve vojakov v Perunove bojevnike. Pri tem obredu, se na vojake, ki so se pripravljeni biti za Perunovo ime in braniti čast Starih bogov prav tako začara urok strahu. V kolikor pa so naziva vredni, morajo obstati na mestu in strah premagati… seveda mu pri tem pomaga kak tovariš ali dva… Samomirju sem dejal: “Vrlina bojevnika se ne kaže v odsotnosti strahu, temveč v tem kako se strahom sooči!”. Skupaj sva stopila nazaj do baronovih soban… Ljudje so še vedno ostali spredaj, iz soban pa so se slišali kriki Kobyle. In s tem mislim barona, za žival bi mi bilo namreč žal... Iz zaskrbljene množice se je nekdo oglasil pa plaho vprašal, kaj počno… Nikolaj je za trenutek pokukal skozi vrata in radovedneža pomiril, naj ne skrbi, barona naj bi sam malo zasliševali… No, po “rezgetih” sodeč je vsaj še vedno živ... Še nekaj trenutkov je minilo, ko se je skotalil na tla pred vrata. Samomir je nanj položil svoj ogromen ščit, Nikolaj pa je vprašal množico… kaj naj naredimo z baronom? Večina mu je hotela prizanesti in to je bilo baronu očitno pogodu. Ogromno ljudi se je zavedalo, tako kot Tyr, kako se utegne končati izgred, če se bomo preprosto znebili barona… Mar ga spustimo? Samomir je postal zaskrbljen… povedal je, da plemičem ne bi zaupal, saj prepogosto lomijo besedo… verjetno je moral to že karnekajkrat izkusiti, kot vojak se je prebil že zavidljivo število zim… Na koncu smo se zmenili, da mu prizaneseno, toda nadzorovali ga bomo in ga imeli vedno na očeh, da se prepričamo, da res počne to, kar je nam pogodu… Sam sem se hotel javiti, da bi bil njegova senca, vendar kot svečenik bi bilo preveč očitno, da tukaj nekaj ni vredu--- Še vedno bi bilo pametno ohranjati pretvezo čaščenja Bele gospe v tej deželi… Verjetno bom moral ostati v senci… Presenetila me je Lili, ki se je javila za to nalogo… Pod neko pretvezo bo v javnosti morala vedno slediti baronu in ga nadzorovati… Seveda ga bomo imeli tudi mi vedno na očeh… Nagovoril sem množico… Poudaril sem kako smo ravnali prav, saj smo, različni ljudje vseeno našli skupno izhodišče in stopili skupaj v boju proti tiraniji! Toda ta boj ni bil zastonj, zato sem pozval vse, naj se naslednji dan udeležijo pogrebnega slovesa, ko se bomo poslovili od pravih junakov tega boja… Toda množica se ni razšla… še vedno so bili prestrašeni… nekdo je vprašal kaj bomo storili glede Bele svečenice, kako bomo razložili njeno izginotje? Kako bomo razložili to, kar se je zgodilo tukaj… Pogledal sem nazaj v množico in jih vprašal…: Kaj pa se je zgodilo tukaj, a kdo to ve? Razumeli so me… Ozrl sem se proti Jeleni in jo vprašal, kaj ona meni… Rekla je da je seveda podložna kraljici, toda kaj se je zgodilo tukaj točno ne ve… Ozrl sem se proti Tyru ki je prav tako zatrdil nekaj podobnega… “Torej smo si vsi na jasnem?”, sem vprašal. Ne vemo točno, kaj se je zgodilo… se bomo pa dobili jutri pred pogrebom na sestanku, da to razčistimo in skupaj ugotovimo, a ne… To je ljudi deloma pomirilo in razšli so se.. pričelo se je večeriti in obetala se je nevihta… Nikolaja, Otta in Lili sem prosil, da se mi pridružijo, skupaj smo se s Kobylo zaprli v njegove dvorane. Še vedno sem jih potreboval zato, da bi držali barona na svojem mestu… Poskrbeti moramo, da bo “Kobyla” vedno nosila svoje “plašnice”.. Večina jih sedaj spi, z baronom vred… Sam pa bedim ob trhlem plamenu te sveče, pišem ta dnevniški zapis in si poskušam zbistriti misli… kaj nam je storiti sedaj..? Jutri bom verjetno namreč moral voditi pogrebno slavje, še prej pa se bomo morali zmeniti in koordinirati glede naših naslednjih korakov… V kolikor ne bomo previdni, se lahko to zelo slabo konča za vse nas, igra katero igramo je zelo nevarna…Sam sem si želel le pomagati ljudem, končati to bedo z Živinim ritualom, spustil pa sem se v igro za oblast... Zdi se mi da je prav Bela kraljica enkrat med svojim vladanjem izrekla slavne besede: “Ko enkrat vstopiš v igro za oblast, lahko le še zmagaš ali umreš. Srednje poti ni.”...

Podpisani

svečenik Panoslav, prvi svojega imena

Potoška puntarska

Pesnitev škratinje Gren.

Bila kobila je, lepo rejena,

znala žrebcem ugajati je kot nobena.

Kopita zlata, griva čudovita,

vsak očividec ve, to res rit je plemenita.

Glasno je hrzala in rezgetala,

kar je pojedla, to tudi je posrala.

In pojedla res ni malo,

kar pa pod gobcem drobtin ji je ostalo,

to dar nam milostno je bil poklonjen;

vsak se zahvali, hrbet uklonjen,

saj ni pomembno, da sama vse poje,

podarjenemu konju, se ne gleda v zobe.

Nekoč pa osedlati se je dala,

vsa ponosna v Potočje prikrevsala,

na hrbtu nosila belo svečenico

(v rokah cvet, na glavi ima plenico)

in pomladno slavje naznanila,

prebivalce krepko poživila.

Vsak povabljen je na veselico,

kjer manjka ne klobas, pijače, ne jedi na žlico,

a kdor obedoval je na račun kobile

in komur morda le sline so se pocedile,

ta moral roke bi skleniti,

k veri beli pomoliti.

Kajti Potočje, čuden kraj,

tukaj vlada direndaj!

Svetišče gospe bele dvakrat že omadeževano,

oskrunjeno, ogoljufano,

čeprav možnost ni tja-v-dan,

da kak popotnik ni imel ga za it' na stran.

Ko se odprava v gozd povzpne,

grozota prava se šele začne.

Obleka vsa krvava in bodalo

na poti belosrajčnikov je že ležalo.

Presvetla zboji se za svoj beli vrat,

v krčmo o pijavkah gre poizvedovat.

Mila, nežna kakor je, uporabi res zvijače vse;

truplo – prerezan vrat upornice,

nihče ne izogne se prizoru,

zmajska svečenica vklenjena je v priporu.

A svobodoverniki v bogove stare

dovolj imajo te prevare.

Vsak poprime za orožje, magijo ali le vero,

nihče ne dvomi, da jim bo uspelo!

Ko svečana druščina nagovor ima pred svojim pragom,

na znak kot eden opravijo s sovragom.

Tako zgodi se preobrat

ki pomnil ga bo še beli spletkarjat.

In kaj med tem kobila je počela?

Pasla se, vedno bolj sočnih informacij si želela.

A pred pijavkami se je usrala,

kmalu z obrazom v lastnih figah je ležala,

poražena glasno zarezgetala:

"vse vere spet vam bom priznala".

Tako je sklenjena pesnitev naša,

vsem tekne naj ovsena kaša,

čeprav najslajše po grlu nam bo zdrsela

sveža konjska mortadela.