Browsed by
Kategorija: Poročilo dogodka

Volčja kotanja 5 – fotografije in poročilo

Volčja kotanja 5 – fotografije in poročilo

Nekaj foto utrinkov s preteklega dogodka:

IT poročilo s strani enege od karakterjev (dostopen tudi na wiki strani dogodka – http://larpslo.si/wiki/index.php/Volčja_kotanja_5):

Po stresnih dogodkih v krčmi in mirnem sprehodu po gozdu sem naletel več karavan in poponikov, ki so hiteli nazaj proti Volčji kotanji, vendar se nisem kaj preveč oziral nanje in šel svojo pot dokler nisem srečal Ruperta. Ta me je s svojimi zelišči, pripravki in opremo le spravil nazaj, saj bi lahko bil v pomoč pri dogodkih, ki jih napovedujejo za to pokrajino.

Ko sva prišla do jase pred kotanjo, sem zagledal nekaj znanih obrazov. Heironim je bil zaposlen s svojimi čarovniškimi pripravami, tako da se z njim nisem mogel pomeniti kaj se dogaja tu. Zavil sem še k Zorji, vendar je bila tudi ona sredi intezivnega uvajanja novih pomočnikov in ni imela časa za naju. Ker nisva bila nikjer zares potrebna sva se lepo namestila v bližnji šotor in začela preučevati najine prinešene knjige, zeli in alkimistično opremo. Rupert mi je pokazal kako se zvarijo zelo preprosti napoji prve pomoči.

Ko tako lepo v miru raziskujeva svoje stvari, se iz kotanje slišijo vedno glasnejši kriki ljudi, ki so se nam tudi počasi približevali. Kmalu za tem je na jaso priletela skupina oboroženih ljudi, ki so se neumorno bojevali in obenem izgledali čisto podivjani. Morda pa so se v gozdu nalezli kake težke bolezni? Ker so kmalu prenehali s približevanjem sva se ponovno posvetila svojemu delu. Vendar ravno takrat izza šotora skoči eden od bojevnikov in naju, oba neoborožena, tudi močno rani. Še dobro da sva ravno prej zvarila napoj zdravljenja, saj bi drugače bile najine rane lahko usodne in bi bila odvisna od zdravilcev, ki so imeli že tako preveč pacientov.

Kot sem že prej omenil je izgledalo, da se Heironim pripravlja na nekaj velikega. In res, prišel je do naju z naročilom za izdelavo napoja iz rumenih in modrih sestavin (natančen recept je skriven), ki ga bo uporabil pri ekstrakciji blagoslova, ki ga je Zeleni avatar v Zmajevih deželah podelil meni in Menaji. Vendar naj bi za postopek bila primerna le ona, ker sam nimam magičnih moči in jih tudi ne želim imeti.

Postopek priprave napoja je zahteven in lahko traja kar nekaj časa, tako da je bil Heironim proti koncu že kar nestrpen ko se mu je mudilo rešiti kotanjo. Nato pa je čas reševanja podaljšal še sam. Ponesrečil se mu je prvi poskus izvedbe rituala, ukradli naj bi mu neke prstane in porabil je ves pridobljen blagoslov. Z izgubljenim Menajenim blagoslovom mu ni preostalo drugega, kot da ga poizkusi pridobiti še iz mene. Zvlekel me je na nek čuden ritalni prostor obdan s svečami in samimi magi in pričel z izvedbo. Zelo čuden občutek ko moraš preko tuje magije s svojimi močmi napolniti čašo z avatarjevim blagoslovom.

Na koncu se je vse upešno rešilo; zdravilci so ugotovili kako pozdraviti bolezen, Heironim je pozdravil potok s svojim ritualom, sam pa sem se sedaj zares lahko odpravil naprej v druge dežele.

Nandir

Makkon 2016

Makkon 2016

V soboto 17. decembra 2016 smo se udeležili dogodka Makkon, ki je potekal na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Na dogodku smo obiskovalcem predstavili naše udejstvovanje na področju razvoja LARP-a v Sloveniji in opremo ki jo uporabljamo. Poleg predstavitve smo priredili tudi delavnici v oblikovanju izdelkov iz usnja.

Nekaj fotografij z dogodka:

Volčja kotanja 3 – poročilo

Volčja kotanja 3 – poročilo

Iz prehoda, ki nas je pripeljal iz Zmajevih dežel nazaj v Volčjo kotanjo je Heironim takoj želel izvedeti ali smo uspeli izvedeti kaj glede naših težav z gozdnim duhom v okoliških gozdovih. Predal sem mu svoje zbrane informacije in mu predlagal da lahko pomagam pri reševanju problemov, saj mi je zeleni avatar poklonil blagoslov za uspešno rešitev problema. To ga ni niti malo brigalo in me je s popotniškim kolegom Tugomirjem nagnal izven kotanje češ da ne premoreva mogičnih moči, ki so tam nujno potrebne.

Pa še res jih ne znam uporabljati, tako da sva se brez večjega upiranja podala proti najbližji krčmi v bljižini. Stanje gozdov na poti me je kar močno šokiralo. Povsod večje zaplate umirajočih ali že odmrlih in podrtih dreves. Izgleda da gozdni duh iz Kotanje že širi svoj vpliv naokrog. Upam da bodo Heironim in njegovi privrženci uspeli popraviti stanje in zajezili širjenje, drugače ne bom več nikjer mogel nabirat uporabnih rastlin ki rastejo le v teh koncih Belesije.

Ko sva prispela v krčmo se je tam nahajala množica raznoliko čudnih ljudi. Od nekega vaškega posebneža, ki vsakemu razlaga da je on prvi v vrsti da zasede vladavino te pokrajine, do zdravilcev in celo nekih misterioznih ljudi, ki sem se jih raje izogibal, saj se mi je zdelo da ne marajo preveč pripadnikov drugih ras. Tako sem tam malce postopal naokoli, dopolnil svoje zaloge zelišč in izvedel, da večina tukajšnih gostov želi ravno v nasprotno smer kot sva prišla sama. Seveda sej jim po svojih najboljših močeh razložil stanje v Kotanji, vendar se niso kaj preveč brigali za mojo razlago in vstrajali da oddejo tja pogledat kaj se dogaja in kateri magi so krivi za nastalo škodo. Pa naj gredo, sam sem itak končal tam in grem svojo pot naprej.

Kar naenkrat pa se je pred grajskimi vrati zaslišalo vpitje in grozenje z meči. Pa kaj se gredo spet ti ljudje na tako lep sončen dan. Tisti v čudnih opravah, trdijo da naj bi bili iz skupine Vedežnikov, so zavezano pripeljali na videz slabotno dekle in jo obtoževali dejanj čarovništva. S seboj so pripeljali še vajenca črne magije, ki naj bi razsodil o njenih delih in pričal pred Vedežniki. Ti mu tudi po dveh izvedenih ritualih, saj naj bi bil le vajenec, še vedno niso vejeli da naj bi bila nedolžna. Ah ljudje in njihovi čudni običaji. Grem raje kar naprej v gozd, kjer bom v miru lahko preučeval naravo,

Nandir

Drachenfest 2016 – poročilo

Drachenfest 2016 – poročilo

Prvi pogleg na drugi strani prehoda v Zmejeve dežele nam je prikazal nepregledno množico ljudi najrazličnejši ras iz različnih koncev sveta. Večina njihovih jezikov se nam je zdela tuja in smo jih le s težavo razumeli. Preden bi začeli z raziskovanjem pokrajine je bilo potrebno postaviti naše zatočišče za naslednjih nekaj dni, za kar smo si izbrali tabor zelenega zmaja.

Ne bom podrobno opisoval kaj vse se nam je dogodilo, saj bi potem bil ta moj zapis predolg. Tako bom raje povedal le zanimive dogodke, ki so se nam pripetili.

V enem od taboru prebivajo samo orki, njih se je treba pa res paziti. Naš tabor so napadli že kar prvo noč, vendar smo napad uspešno obranili. Za moje kratko orožje so to čisto preveliki stvori zato sem med napadom raje ostal kar v z obzidjem zaščitenem delu taora. Smo pa imeli še nekaj bližnjih srečanj z njimi, najbližje v mestu Aldarach, kjer je mimo nas korakala cela njihova armada (več kot sto glav) skupaj z ujetniki. Njihovi bobni ti naženejo strah v kosti.

Ko smo že pri mestu Aldarach, tu si popotnik lahko najde kar si poželi. Od najrazličnejšega orožja in obleke, hrane pa do različnih ustanov kjer se lahko uriš v najrazličnejših spretnostih kot so kovaštvo, alkimija in lov.

Velik del svojega bivanja tam se preživel v bljižnjih gozdovih, kjer sem si lahko nabral rastlinje drugačno od našega. V zelenem taboru smo imeli tudi zelo obširen vrt zelišč, ki so ga urejali zelo uspoboljeni alkimisti. Z njimi sem izmenjal nekaj rastlin in nasvetov, če pa še kdaj pridem sem se bom sigurno še bolj posvetil tem znanjem.

Za poptnike, ki se nadejajo velik bitk je tu pravi kraj da poskusijo svoje sposobnosti. Največja je bila bitka na zadnji dan, ko so se na osrednji jasi zbrale vojske vseh taborov. Tu smo se borili proti rdečemu taboru, ki ima najbolj oklepljene vojščake. Z našimi lokostrelci in kratkimi orožji nismo mogli doseči kaj veliko in bili poraženi.

In še to za konec, vedno pazite kaj pijete in jeste v Zmajevih deželah, saj nikoli ne veste zares ali vam je sovražnik nastavil past ali pa se je sopotnik le želel pozabavati iz vas in vam nastavil uročene piškote.

Nandir

Volčja kotanja 2 – poročilo

Volčja kotanja 2 – poročilo

Že nekaj zadnjih dni hoda po tem gozdu sem imel nek čuden občutek, da se tu dogajajo stvari, ki jih ne razumem. Med rednim ogledovanjem in nabiranjem rastlin sem prišel na jaso, kjer so bili postavljeni šotori in okrog njih se je sprehajalo večje število ljudi. Kolikor sem lahko zvedel od njih naj bi šlo za neko vsakoletno srečanje vrhovnih magov tega območja.

Poleg tega so vsi imeli veliko za povedati tudi glede stanja vode v tem koncu. Tolmun pri izviru potoka naj bi bil zastrupljen in pitje iz njega prepovedano s strani maga Heironima. Prav tako naj bi bil onesnažen in nevaren za pitje manjši del potoka za bližjimi šotori, kar se mi zdi zelo nenavadno, vendar sem se ga kljub temu raje izogibal. Radovednost me je vodila do tega misteričnega tolmuna, ki naj bil strupen, voda, ki izvira iz njega pa čisto čista. Tako sem izvedel poskus s katerim bi določil smer odtekanja vode iz tolmuna. In glej to površinska voda res ne teče proti potočku ampak stoji na miru ali počasi teče v drugo smer.

Ko sem se vrnil nazaj na jaso je Heironim ves zmeden tekal naokoli in spraševal ljudi, če je v zadnjem času kdo imel kake čudne vizije o zmajih in nekih jajcih. Ker so se mi v zadnjih dnevih v sanjah res prikazovala neka čudna zelena bitja, sem se mu je javil tudi sam. Vsega skupaj nas je zbral štiri popotnike. Vsakemu je zadal posebno nalogo ali mu naročil naj mu posreduje informacije iz Zmajevih dežel. Tja pa nas je poslal kar skozi prehod, ki se nahaja v soteski nad tolmunom in naj bi bil odprt le te dni.

Nandir

Drachenfest 2015

Drachenfest 2015

Pohod v Zmajove dežele (in čega se probejte tam izognat)

U kup zbrala in na papir vrgla Chebulo Vaninja

Ko sem tega leta po zemli vandrala in dostkrat o zmajih slišala sm se za te zadeve kr zainteresirala. Pa sm tak slišla, da se tele vitezi od Srebrnga ščita paše eni drugi na pot u zmajove dežele spraulajo.
Tak mi ni tešk se mal skrit pa posluhnat pa se hiter človk govoric nabere, da zve kok se bojo čez neke hoste spraul do nekega magičnga prehoda, ko se sam ko se zmaji zbudijo ofne.
Tak da sm uzela par frišnih čebul si jih u mauho zatlačla zram glavnih potovalnih potrebšn in še prau ceit skoz prehod skočla.

Ludje moji vi men nebote verjel kak se velik naroda zbere da zmaje počastijo. Kmečke raje je res dost mal ko majo na poljih dela dost, je pa vsega druzga dost pršlo. Ko sm tko mal se okol sprehodla sm vidla, da so pršl vitezi in njih oprode pa tud pirati pa najemniki pa lovci pa kdo bi vedo kakih poklicov še vse je naroda blo. Pa vilinskih špicuhlov je blo dost tud takih čist črnih, ko se jih pr nas ne vid, tud polovnjakov je neki blo videt, pa škrati so svoje brade ispod gor prvlekl. Pa so se tud druge vrste sprehajale med narodom pa me lahk kokla brcne ko ne vem kake sorte so bli.

Pa tud orki so se prkolovratl in ne morš verjet da je teh vragov blo različnih baru od črnih sivih rjavih celo zelenih ,pa neke mejše majo sabo ko jim goblini rečejo, pa tud niso bli usi orki hudobn, so eni kr med drugim narodom žvel. Tud je pa treba povedat, da tačrn so se bol za sebe držal na enem hribu pa so si visok zid postaul pa dost našpičenih kolov zabil da neb kdo bliz hodo in se je od tam skoz dretje čul pa cele noči je ogn goro. Ka pa se je not za ograjo dogajal pa nism upala it pogledat.

Taktud nism upala it pogledat ka se kuha za vratim ko je blo gor velik jeznih znakov pa kože od člveških ksihtov so ble na podboje nabite. So rekl da tam žvijo uni ko Kaos častijo pa, da od tam nikol nč doberga ne more pridet.

Si je pa ves narod pol postavo bivališča okol tega mesta ko se kliče Aldradach, al neki tazga, pa so trgovci iz vseh zeml prodajal not robo blo je vsega sploh raj ne bom naštevala…
Je pa blo tak da ko sm js ven z mesta pršla pa sm mal bolš pogledla, da so si tud drug hit zgradil zide pa svoje zastave dvignal pa sm prec pogruntala da tu neki ni tak ko sm js misla. Ko js sm skoz študirala da bojo vsi pršl pozdravt zmaje pa pit pa se radostit pa sm vidla da so si u resnici pršl moč kazat pa se usak za svojga zmaja toučit.
Pa se je ze mal tud tema delala pa morm prznat, da sm jo kr hit nazaj ucvrla tm ko so tile belesijski ščitniki si kamp postaul u kampu ko je meu zeleno zastavo pa pa gor je biu drevo narisan. Pa sm pomoj glih prav pršla, ko se je tam na polju že ču nek kraval ko se mejhne skupine začele med sabo toučt.

Pol sm js bla bol tam pr ojgnu ceu cajt ko dauč res nism mogla hodit, ko bi me lahk zapazl pa u tej zmedi bi jih lahk še ki po piskru dobla. Sm pa od pogovorov zvedla par zanimivih zadev, sploh ka sej naj neb delal ,pa jih bom kuj zle tle vam na papir dala.

Princese sz brado ni nujn da so princese….(tud če je brada fajn mehka pa princesa zlo lepo pleše)
Škrati u svoje Bum palce dajo neki ko se mu reče Tehnologija.
Nikol ne od trgoucou ko sabo netopirje nosjo kupvat sladkarij pa gob.
Če ste ze tolk butast da ste to nardil pa gobe tud pojedl je najbolš it takoj spat…..
Ne stavt na miši če pa bote staul na miši pa vedet morte da grejo na sir.
Če ste na miših bakrence zgubl pojamrite u gostilni da vam da vsaj mal popusta lastnik.
Če si bote u gostilni roke lamal morte tole vedet:
pru uprašite kok se to dela ne pa nekomu 5 minut roke pr mir drzat pa pol uprašat ka nardit…
ne si z velikanim rok lamat….
ne si z čudnim mašinim rok lamat…..
pa tud zs škatom pa orkom si jih je bolš ne lamat
Krvauga orka lahk za prjatla dobiš če mu daš za pit predn pomisl da bi se za tabo zapodiu.
Če narodu stole delaš lahk od tega dober žviš, pa tud če jim po bitki oklep poprauš al pa jim kako mošno prodaš….
Kaosu ne zaupat… sploh pa ne pstit, da u njih kamp te odvlečejo…
Če u gostiln nasprotnka srečaš pa se skup fajn zapijeta se zmen da ko se na bojišču vidta da bota vsak po svoj šla.

Ja tak sm js pol bol pr ojgnu se drzala pa tele zgodbe poslušala pa svoj del delala dokler ni naenkra bil vik in krik in prau grozn je donel in odmeval. Pa sm mal pogledla okol na hit pa sm vidla, da se je ves narod na kup zbrau pa so mel govore, pa so se drl, pa sm na hit ven pošpegala pa sm vidla, da so od drugih taborov vojske se tud ukup zbrale in da se vse to na bojišču zbira pa tud bojne mašine so skup vlačl.
Tedi sm si rekla, draga moja tole pa ni hec vec. Pa sm kuj začela pakirat predn bi mi kej po nesreč u murko prletel.

Sej zdej mi je kr zau da sm tak hit šla ko ziher se je po tak vlki bitki rajal pa pil do jutra. Pa sej koker sm čula pravt je vsak let.

Pripoved Karoline Zelenborovske

Pripoved Karoline Zelenborovske

20. dne Velikega travna

Že odkar je preminil spoštovani grof, moj oče, je v deželi čutiti vse večje nemire. Nemara bo krivda tudi moja, saj sem brez moža in brez naslednika, kar mi očetovi svetovalci očitajo znova in znova. Pred kratkim smo prejeli novico o zbiranju karakterjev res najslabše sorte, katerih nameni so nam po poročilih vohunov hitro postali očitni. Pa vendar sem si tega sončnega dne privoščila sprehod. Šesterico stražarjev, ki me je spremljala, sem hitro odslovila, saj jih nisem potrebovala, z mano je ostal le Dimitrij, ki me spremlja skoraj vsakokrat in je poleg tega, da je izjemen bojevnik, tudi čudovit sogovorec.

Namestila sva se v senci ter počakala skupino popotnikov, o kateri sva bila obveščena, da potuje skozi moje dežele. Šlo je za pisano druščino, ki se je kljub vljudnosti mojega stražarja zelo težko ločila od svojega orožja. Posebno mi je v oči skočil mlad fantič zdravega in inteligentnega obraza, ki je potoval z njimi. Takega mladeniča bi si želela za sina. Popotnikom sem ponudila, da sedejo, ter jih skušala bolje spoznati. Povprašala sem jih o tem, od kod so prišli, ter jim zastavila nekaj ugank, ki so popestrile pogovor, meni pa povedale nekaj več o načinu, kako so popotniki razmišljali.

Ena izmed ugank je bila posebno zanimiva. Izmed sedmih stekleničk so morali izbrati eno, tisto, v kateri se ni skrivala ne voda, ne strup in ne medica, pač pa nekaj veliko več vrednega. Uganka je šla takole:

“Pred vami je sedem napojev: Dva sta bistra voda, dva opojna medica. V dveh se skriva smrtni strup, a v sedmem najdete nagrado. Strup je pretkan, vedno se skriva na robu ali pa čepi ob nagradi. Tri pisane sestre, v vsaki je druge vrste napoj. Te igre so nevarne, a ne skrbi – niti v najmanjši, niti v najdaljši se ne skriva smrt. Če v majhni steklenički zmanjka me, še v kvadratni najdeš me.”

Ni treba posebej poudarjati, da so s skupnimi močmi izvrstno rešili uganko. Nekaj časa so vodili pogovor tudi oni, sploh nek očarljiv in zgovoren podjetnik po imenu Adonis, za katerega se je kasneje žal izkazalo, da plemstva nima ravno v čislih. Še dobro, da sem svoj status večino časa raje obdržala v tišini, saj bi sicer najbrž uničila vzdušje v skupini. Govoril je o daljnih deželah, kjer poznajo vrtljiva vrata in ognjene palice, ter nam eno od le teh celo pokazal, čeprav je ni uporabil. Razdelili smo si obrok, potem pa se mi je zahotelo malo zabave, zato sem vse prisotne pozvala, da se preizkusijo v prijateljskem boju.

Najprej sta se spoprijela moj pogumni stražar ter mojster škrat Yibor, ki je pripotoval s skupino. Še nikdar nisem bila priča takemu boju. Škrat je bil kakor skala, ki jo je skoraj nemogoče obiti in še težje streti. Čeprav se je moj stražar boril z zanosom in premeteno gibčnostjo, je škrat uspel prevladati in je v dvoboju zmagal.

Bila sem resnično vesela, ko je mojemu poškodovanemu stražarju na pomoč priskočila vilinska zdravilka Lorwyn, ki je potovala z druščino, saj mu je škrat uspel poškodovati roko. Bila je videti zanesljiva in poštena, zato sem se med zdravljenjem raje posvetila preostali druščini. Adonis ter – do takrat bolj tih – mlad plemič Črnel, ki sta v prejšnjem boju stavila, sta poravnala račune, potem pa se še sama odločila, da se spoprimeta. To me je tako navdušilo, da sem se odločila zmagovalcu ponuditi nagrado.

Spopadla sta se brez orožja in Črnel je imel stil boja, ki mi je bil precej znan, saj se podobnega lotevajo tudi v moji deželi. Adonisa, ki se je zanašal bolj na udarce in izmikanje, je uspel spraviti na tla in zato je šla tokrat zmaga njemu. Za nagrado je dobil nekaj draguljev ter poljub na lice. Morda je bilo krivo to, da je bil čeden plemič, ki je ravno zmagal v boju, jaz pa precej nujno potrebujem moža, toda po tistem sem želela, da je sedel ob meni. Kljub vsemu ga je očitno pestila neke vrste nadloga, ki mi je ni želel zaupati, zaradi česar sem bila nekoliko potrta.

Ko je uspel mladi Archelaus opraviti nalogo, ki sem mu jo zadala ob začetku našega srečanja – osvoboditi metulja iz s kraguljčki okrašenega mošnjička, brez da bi jaz to opazila – se mi je zdelo, da so pokazali dovolj spretnosti in pameti, da jim zadam nekoliko težjo nalogo. Nalogo, ki za njih lahko pomeni življenje v izobilju ali pa bolečo smrt

Črnelov dnevnik, III. del

Črnelov dnevnik, III. del

15. dan Malega travna, krčma

Dež je ravno začel močno padati, ko sem daleč ob cesti zagledal kočo. Pohitel sem, da ne bi bil povsem premočen in vstopil skozi vrata. Rekli so mi, da bo tukaj, vendar je sprva nisem zagledal. Po nekaj trenutkih pa sem jo le videl sedeti v kotu in debatirati z drugimi za tisto mizo. Da bi se prepričal, da je to res tista vilinska zdravilka, ki jo iščem, sem se usedel za sosednjo mizo. Zdaj je bilo očitno, da je to ona – špičasta ušesa, povoji, stekleničke z nekimi napoji… Kdo drug bi lahko bila?

Še nekaj časa sem sedel za mizo in čakal, kajti z njo sem moral govorit na samem. Da bi se lepo pomešal z množico sem hotel k nekomu prisesti. Neka ženska je igrala na flavto, škrat v kotu je bil pijan, drugi pa so vsi sedeli za isto mizo kot zdravilka. No, ostal mi je samo še škrat, ki je sedel tik ob kuhinji krčmarja. Izkazalo se je, da je prav prijazen škrat, sicer nezaupljiv kot vsi njegove sorte, vendar sva skupaj naročila nekaj hrane in pijače ter rekla kakšno o te in oni stvari. Iz neznanega razloga ga je zanimalo kaj iščem v teh krajih in nato sva se zmenila za eno “kupčijo”. Ker sem moral nujno govoriti z zdravilko jo je škrat poklical k mizi in ona je kmalu prav zares prišla! Vsa njena miza je čudno pogledala, tako da sem se obrnil vstran in se delal, da me je vse skupaj zelo presenetilo. No kakorkoli, zadeva o kateri sva se hotela z vilinko pogovoriti je morala počakati še kar nekaj časa, drugim ljudem v krčmi se je namreč trojica škrata, človeka in vilinke zdela očitno nadvse zanimiva. Tako so nas kar naprej ogovarjali ali brez povabila prisedli zraven.

Sledilo je kockanje za denar, vmes je bil celo kakšen napoj. Takih stvari mi res ni v čast početi, zato sem seveda imel nesrečo ter izgubil vse kar sem stavil. Ker se je na nebu ravno takrat zabliskalo, sem optimistično stavil s škratom še enkrat in si priigral več kot sem imel na začetku!

Nek zgovoren trgovec je ves čas govoril o nekih sumljivih poslih in kako je obogatel s prodajo. O sebi pa sicer ni hotel preveč povedati, zato se mi je zdel malce sumljiv. Medtem ko je govoril, sem sicer sedel ob vilinki, ampak so bili okoli še vsi drugi. Za omenjeno zadevo sva se zmenila zato nekoliko kasneje.

Nadvse zanimiv dogodek je bil, ko je prav zdravilka pokazala nek stari ključ, ki naj bi odklepal skrinjo draguljev. Vsi smo hoteli vedeti kje je ta skrinja in kako priti do nje. Po zdravilkinih besedah naj bi skrinja bila nekje v krčmi … problem je bil samo krčmar, ki je po domnevah vedel kje natančno skrinja je. Stvari so se nato hitro začele odvijat:  vilinska zdravilka je dala na mizo nekakšen napoj resnice, krčmarja smo povabili k mizi, da nazdravimo, jaz in še nek poba sva krčmarja zamotila in naslednji trenutek je napoj že bil v krčmarjevi čaši. Neke višje sile niso hotele, da krčmar vsebino čaše spije takoj, a ko jo je, smo po kratkem zaslišanju izvedeli kje skrinja je in jo šli iskat. Ker so zgodbe o zakladih velikokrat izmišljotine, je bilo v naši skrinji samo nekaj dragih kamnov. Sam sem vzel kar dva na skrivaj.

Ko smo se že vsi veselili našega uspeha je prišel krčmar ves jezen, ker smo ga tako grdo prevarali in nas vse nagnal iz krčme. Tole zato pišem na bližnjem seniku.. No tako, zdaj grem pa počasi spat, jutri me namreč čakajo pomembna opravila!

Črnel

Drachenfest 2014

Drachenfest 2014

Če še nikoli nisi bil na Drachenfestu in si skušaš predstavljati kako obsežen je, ga verjetno podcenjuješ. Ko si skušaš predstavljati kako veliko množico predstavlja 5000 ljudi, se ne zavedaš, da je to ogromno.

Sedaj pa si zamisli, množico srednjeveških šotorov, ljudi v kostumih, ki gradijo svoja bivališča, obzidja posameznih taborov in travnato planjavo na poti do trgovskega mesta, kjer veš, da bo prej ali slej potekala bitka. Tu pa je še tempelj, limbus in še kaj…

Letos nas je 5 udeležencev imelo dva popolnoma napolnjena avtomobila, razne opreme, šotorskih platen, posodja, LARP orožja in seveda kostumov. Pot do DF prizorišča znese kakih 1000 kilometrom preko Avstrije do severa Nemčije. Če se na poti uspeš ustaviti v kakem srednjeveškem mestu, je to še toliko bolje, kajti takoj začutiš neko popolnoma drugo vzdušje in ne rabiš veliko truda, da se vživiš ter si predstavljaš, kako se po tlakovanih ulicah sprehaja tvoj lik, na poti v lokalno pekarno ali orožarno.

Na prizorišču Drachenfesta je dobro biti zgoden saj je pravi čar opazovati kako na nekem kosu travnika počasi raste ogromen tabor, ki je tako velik, da ima celo svoje ulice in križišča z smerokazi. Kar na enkrat ne vidiš več na drugo stran do mestnih vrat, temveč le zastavo tabora, ki v daljavi lahno plapola v vetru.
Ljudje in bitja so najrazličnejših ras, polti kože, barve dlak in izvora. Srečaš tako Vikinge kot amazonke, orke, škrate in viline, barbare in čarovnike, menihe in kmete, skratka karkoli in vse.
Ko se Drachenfest začne, spoznaš avatarje posameznih taborov, zelenega, rdečega, modrega, črnega, srebrnega, kaosnega, zlatega in še ostale. Nekateri so med seboj prijatelji, drugi se ne marajo, eni vsako leto sklenejo nova zavezništva, spet drugi se držijo že ustaljenih prijateljev, eni se kot vsako leto borijo za zmago, drugim je dovolj le sodelovanje, tretjim vnašanje razdora.
Ko se vzpostavi IT veš, da je resno. Si le lik v svetu, kjer ima vsak pri sebi orožje. Verjetno za obrambo, lahko pa tudi za napad, tako da paziš svoj hrbet in se ne pogovarjaš z vsakim tujcem, ki ga srečaš. V mesto je pametno iti v skupini, iz njega prav tako. V lastnem taboru se počutiš varnega, vsaj upaš na to, da vsi raje pobijajo nasprotnike kot zaveznike.
Odvisno od lika se lahko pridružiš rokodelcem, zdravilcem ali bojnim enotam. Lokostrelci, lahka pehota in težka pehota predstavljajo glavnino vojske, moto pa je vedno ščiti spredaj.
Vojna pomeni smrt in če se tvoj lik tega zaveda, ti začne srce hitreje biti že, ko vidiš nasprotnika na drugi strani travnika, še preden se oba spustita v tek eden proti drugemu. Še toliko bolje pa paziš nase, če si seveda del lahke slabo zaščitene pehote z najmanjšim ščitom v vrsti.
Potem pa se zasliši klic zelenega tabora: »Für das leben! Fur den grünen! Fur den grünen! Auf die jagt! In srce ti še bolj poskoči a tokrat to ni strah temveč čisti adrenalin, tvoja dlan stisne za ročaj meča, kladiva ali sekire druga pa dvigne ščit pred sabo in krvoločno se zaženeš v boj kajti kmalu bo nekdo obležal. To je lahko ti in tvoji rojaki ali oni in seveda raje vidiš da na tleh obležijo nasprotniki.

Vse pa le ni boj, tu je priprava ognjišča, kuhanje, druženje, pripovedovanje zgodb, spoznavanje likov v taboru, pranje posode, sušenje oblačil, odganjanje komarjev. Vsakodnevna pot v mesto po nakupih in obnovitvi zalog in čudenjem nad neverjetno dobro izdelanimi kostumi, liki in ambientu, ki te hočeš ali nočeš ponese iz tvojega sveta v srednjeveški svet LARPA.

Bolj, ko se približuje konec prekratkega in prekrasnega Drachenfesta, bolj se kažejo spletke taborov, več je bojev, več napetosti, bolj glasno vzklikaš klic tabora in večja je želja po zmagi.
Na koncu pa, ali je bil tvoj tabor uspešen ali ne, pride čas slovesa, podiranja tabora, pospravljanja šotorov in pakiranja avtomobilov, z obljubo in željo v srcu, da se naslednje leto vrneš in daš dvakrat več od sebe, da bo zmaga naša.

Za konec edino še nasvet: Pazi se DF orkov! 😉

Yibor