Browsed by
Avtor: kcotar

Verižnina – chainmail

Verižnina – chainmail

Če ste LARP navdušenci grem stavit, da ste že pomislili kako lepo bi bilo imeti verižno srajco, kapucu ipd. No, tukaj vam bom predstavil cel potek izdelovanja.

Naj vam že na začetku povem, da izdelovanje (po spodnjih navodilih) sploh ni tako zelo zahtevno opravilo, vendar pa od vas zahteva kar nekaj potrpljenja ter obilico ur pletenja kovinskih obročkov. Tudi finančno “home-made” verižnina ni velik zalogaj. V primerjavi s cenami v trgovinah boste dali za eno verižno kapucu več kot pol manj denarja. Če pa ste neučakani in verižnino potrebujete čim prej, časa pa nimate veliko, vam priporočam, da žrtvujete kakšnih 50€ (za kapuco iz verižnine) oziroma 100-250€ (za verižno srajco).

Malo o verižnini
Verižnino naj biprvi uporabljali Kelti v 4. stoletju pr.n.št. Od takrat naprej so jo uporabljali povsod po Evropi in drugje. Ime za to vrsto oklepa verjetno izhaja iz stare francoščine, ki se je kasneje razvil v besedo maille. Iz tukaj potem angleška beseda mail. Beseda “chainmail” se je začela uporabljati kasneje in je pravzaprav povsem napačna, ker si veriga (ang. chain) in verižnina nista nikakor podobni.

Verižnina je svojo zlato obdobje doživljala do približno 13. stoletja, ko je v uporabo začel počasi prihajati oklep iz plošč (= plate armor). Uporabljali so jo praktično po celi Evropi, od tu pa se je uporaba razširila še drugam.

Ker je bila izdelava verižnine zelo zamudno ter natančno delo, so bile verižne srajce v srednjem veku zelo dragocena stvar in so si jo lahko privoščili samo bogatejši. V srednjem veku so namreč verižnino pletli iz ploščatih kovinskih obročkov, vsakega posebej pa so sproti speli z zakovico. A nikar se ne bojte, spodnji način je veliko preprostejši!

IZDELAVA
Potreben material

  • x metrov jeklene žice, ta je najdostopnejša in poceni (x dolžina -> za predstavo: za verižno kapuco, kakršno lahko vidiš nad naslovom, bi potreboval cca. 150m žice)
  • naprava, s katero oblikuješ na tisoče jeklenih obročkov (navodila za to so v drugem članku)
  • dvoje klešče

Izbira verižnine
Prvo, kar morate izbrati pred izdelovanjem verižnine, je, kateri kos oblačila/oklepa želite izdelati. To je lahko kapuca, srajca, krilo, … kar koli pač želite. V spodnjih navodilih bom prikazal 3 načine pletenja verižnine. To so nekako osnovni načini ter hkrati načini, ki so jih uporabljali v srednjem veku (kot pa sem že prej omenil, se sami obročki malce razlikujejo, a več o tem pozneje), poleg tega pa imam tudi sam z njimi že nekaj izkušenj. Načine pletenja bom poimenoval takole: prvi je “tip 4 v 1”, drugi “tip 6 v 1” in tretji je “krožni tip”. Vsak ta tip (=način, vzorec) pletenja verižnine bom posebej opisal ter predstavil njegovo uporabo.

Pletenje verižnine
Pletenje obročkov je pri tipu 4 v 1 in 6 v 1 enako, razlika je samo število obročkov, ki jih zataknemo v en nov obroček. Krožni tip je nekoliko bolj zapleten, vendar gre v osnovi za enak princip kot pri prejšnih dveh tipih. Izgled verižnine pri uporabi različnih tipov pletenja pa se razlikuje. Če enostavno povem: več obročkov, ko vstavimo v en obroček, gostejša bo verižnina. Torej – tip 6 v 1 je gostejši kot tip 4 v 1.
Za vsak tip bodo zraven še slike, ki bodo natančno prikazovale potek pletenja.

Kar še morate vedeti je, da poznamo dve vrsti obročkov – odprte in zaprte. Že po zdravi pameti veste, da v zaprt obroček ne morate zatikati novih obročkov, zato rabite odprt obroček, v katerega zatikate nove zaprte obročke. Ob poteku bo vse skupaj popolnoma jasno.

Tip 4 v 1  (ang. – “4 in 1 pattern”)
Kot že ime pove, gre tukaj za 4 obročke v enemu. Ta tip pletenja je dokaj enostaven, poleg tega pa porabi najmanj obročkov ter posledično tudi vašega časa. Ta tip je bil v Evropi najpogosteje v uporabi. Odvisno tudi od velikosti obročkov, je verižnina tipa 4 v 1 nekoliko redkeje pletena (če imaš manjše obročke se to niti ne opazi). Če torej potrebujete verižnino za orka, pogumnega bojevnika, škrata ali pa bi raje čim hitreje naredili verižnino, uporabite ta tip!

Kaj si morate torej zapomniti pri tipu 4 v 1? Najpomembnejše je to, da so v VSAK obroček vstavljeni ŠTIRJE drugi obročki.
Poleg tega morajo biti vsi obročki prav obrnjeni, da ležijo eden na drugem in so vsi obročki v posamezni vrsti enako obrnjeni. Doseči tega sicer ni tak problem, ker če obroček položiš narobe, boš takoj videl, da nekaj ni vredu. To se še lažje vidi pri tipu 6 v 1, ki pa je tudi naslednji tip, ki ga bom razložil.

Korak 1: Pričnite tako, da vzamete en odprt obroček in vanj vstavite 4 zaprte obročke. Nato odprt obroček zaprete. Korak 2: Ko vse skupaj položite na mizo in lepo razporedite obročke, izgleda nekako takole.  Korak 3: Sedaj vzemite nov odprt obroček in vanj vstavite 2 nova zaprta obročka. Ne zapirajte obročka! Korak 4: Zdaj pa zataknite odprt obroček za dva zaprta obročka (ki sta del Koraka 2). Dobite nekaj takega. Pazite, da so obročki prav obrnjeni!
Korak 5: Pri temu koraku bomo začeli z drugo vrsto, ki jo bomo kasneje dodali prvi. Začnite z vstavljanjem dveh zaprtih obročkov v en odprt obroček. Obročka ne zaprite! Korak 6: Odprt obroček nato zataknite za 2 zaprta obročka na desni/levi strani prve vrste. Ko zaprete odprt obroček, dobite to, kar je na sliki. Korak 7: Sedaj pa v en odprt obroček vstavite en zaprt obroček. Obročka ne zapirajte! Odprt obroček zataknete za 3 obročke. Prvi je desno-spodaj od modrega obročka, drugi je levo-spodaj od modrega/desno-zgoraj od rdečega, tretji pa desno-spodaj od rdečega. Korak 8: Zdaj samo nadaljujete drugo vrsto. Nato greste na tretjo, četrto, … dokler ne dobite tistega, kar ste si pač zamislili. Dokončana druga vrsta izgleda takole:

Tip 6 v 1   (ang. – “6 in 1 pattern”) 

Nekoliko bolj zapleten tip je 6 v 1, pri katerem gre v vsak obroček po 6 obročkov. Posledično so obročki veliko bolj skupaj kot pri prejšnjem tipu in zato je verižnina gostejša. Tak tip je bil verjetno tudi uporabljen v zgodovini, čeprav je bil nedvomno precej manj razširjen kot tip 4 v 1. Videz take verižnine je ponavadi lepši, ker je več obročkov in se vzorec pletenja lepše vidi. Cena za to pa je več obročkov, večja teža in več porabljenega časa.

Krožni tip    
Ta tip se uporablja predvsem za verižne kapuce (na sliki ob naslovu članka). Razlog za to je preprost. Kot ste verjetno opazili, se da iz tipa 4 v 1 in 6 v 1 narediti samo določene oblike (najboljše izpadeta kvadrat in pravokotnik – oblike, ki se uporabljajo pri verižni srajci). Iz krožnega tipa se da narediti še krog, ki je zato primeren za vašo glavo. In prav za to so ga uporabljali v srednjem veku.

Ta tip je malce zakompliciran, ker so med pletenjem potrebni še nekateri koraki.

Tukaj morate vedeti še, da se tudi ta tip da narediti v 4 v 1 ali pa 6 v 1. Spet gre za to, koliko obročkov je zataknjenih v vsak obroček. Tip sem poimenoval krožni, ker se plete v obliki kroga.

Korak 1: Začnite z enim odprtim obročkom, vendar naj bo ta nekoliko večji od drugih, vanj morate namreč zatakniti 14 obročkov. Obroček na sliki ima premer med. 2,5 – 3 cm. Korak 2: V tem koraku zataknite v večji sredinski obroček 14 novih zaprtih obročkov (normalne velikosti). Pomembno je, da lahko vsi obročki lepo ležijo en čez drugega in se ne smejo tlačiti skupaj. Korak 3: Zdaj bomo začeli z drugo vrsto obročkov. Kot pri navadnem tipu 4 v 1 tudi tukaj zataknite nov odprt obroček za dva zaprta obročka. Nato obroček zaprite (glej sliko).   Korak 4: V tem koraku enostavno nadaljujte z zatikanjem enega obročka za dva druga, glej sliko.
Korak 5: Ko končate z drugo vrsto obročkov dobite nekaj podobnega roži (glej sliko). V drugi vrsti bi moralo biti 14 obročkov. Korak 6: V šestem koraku je dodana še tretja vrsta obročkov. Potek je popolnoma enak kot pri prejšnjem koraku. Korak 7: Zataknite torej en odprt obroček za en obroček, vmes med dva obročka. Nato obroček zaprite. Razlog za te “razširitvene” obročke je, da vrsti dodamo več obročkov, kar pomeni, da se bo verižni krog lepo večal. Če teh obročkov ne bi dodali, bi se celotna verižnina začela gubati. Ponavadi se razširitvene obročke dodaja vsako drugo vrsto. Korak 8: Vzamete naslednji odprt obroček, vendar tega ne zataknete v naslednji vmesni prostor, vendar en tak prostor izpustite. Če pogledate sliko boste takoj vedeli o čem govorim. Na sliki je že dokončana razširitvena vrsta, dodani obročki so tisti, ki izstopajo malce ven iz svoje vrste.

Tukaj je še nekaj uporabnih linkov, ki vam bodo pomagali pri izdelavi verižnine:
http://artofchainmail.com/patterns/european/index.html

Usnjen ščitnik za roke

Usnjen ščitnik za roke

Pripomočki in materiali za izdelavo:

  • Papir in pisalo
  • Meter za šivanje
  • Ravnilo
  • Blago (usnje in zajčja koža)
  • Pisalo/kreda za po usnju
  • Vse za šivanje (bucike, škarje, nit v barvi usnja, šivanke, šila)
  • Obročki/galanterijske zakovice z luknjicami
  • Luknjač za pasove
  • Škarje za obročke/zakovice
  • Škarje za usnje/blago ali olfa nož
  • Vrv

Postopek:
1.Izmeri tri dele svoje roke:

  • obseg zapestja,
  • obseg najširšega dela podlahti (kjer želiš, da se ščitnik zaključi)
  • razdaljo med obema obsegoma (od zapestja do kjer želiš, da se ščitnik zaključi).

*Pri obsegih odštej kak cm ali dva za zavezovanje.

2. Na sredino papirja nariši črto v dolžini razdalje med obema obsegoma. Nato na en konec pravokotno nanjo nariši črto v dolžini obsega zapestja, tako, da bo polovica dolžine levo in druga polovica desno od prve črte. Enako nariši na drug konec črto v dolžini obsega podlahti. Poveži konce črt obsegov, da dobiš trapez. Izreži. To je osnutek.

3. Na osnutek izriši dizajn za svoj ščitnik. Pri tem upoštevaj, da za dva ščitnika potrebuješ zrcalno sliko (tu je po sredini enakomeren). Po potrebi si izriši več osnutkov za različne plasti. Ščitnik tukaj ima tri plasti: spodnjo usnjeno plast, plast zajčje kože in usnjeno plast za dekoracijo (in dodatno moč ščitu ;-)).

4. Na izbrano usnje s pomočjo osnutkov izrišeš in s pomočjo olfa noža ali primernih škarij izrežeš vse tri elemente obeh ščitnikov.
5. Na spodnjo plast usnja z luknjačem za pasove narediš enakomerne pare lukenj.
6. Luknje ojačaš z obročki/zakovicami.


7. Na kosmato stran zajčje kože našiješ zgornjo (dekorativno) plast usnja (šivi so na koncu skriti).


8. Na zajčjo kožo s spodnje strani našiješ plast usnja z obročki, tako, da pustiš luknje proste.
9. Napelješ vrv in najdeš zaveznika, da ti pomaga zavezati ščitnik pred bitko.

Makkon 2016

Makkon 2016

V soboto 17. decembra 2016 smo se udeležili dogodka Makkon, ki je potekal na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Na dogodku smo obiskovalcem predstavili naše udejstvovanje na področju razvoja LARP-a v Sloveniji in opremo ki jo uporabljamo. Poleg predstavitve smo priredili tudi delavnici v oblikovanju izdelkov iz usnja.

Nekaj fotografij z dogodka:

LARP spletne strani

LARP spletne strani

Na tej strani bomo redno posodabljali seznam zanimivih domačih in tujih spletnih strani, ki so v kakršni koli meri povezane z našimi aktivnostmi:

Spletne trgovine:

Slovenske aktivnosti:

Društva in spletne strani na Hrvaškem in v Srbiji:

Kovinska zapestnica – moosgumi

Kovinska zapestnica – moosgumi

Za kovinsko zapestnico najprej ponovimo prve tri korake, le da je za kovino najbolje izbrati čim temnejši siv Moosgumi. Takšna metoda izdelave je lahko uporabna tudi za izdelavo penastih oklepov, čelad…

1. Če želimo narediti predmet, ki bo vsaj približno obdržal svojo obliko, bo najbolje, da na zadnjo stran Moosgumija z duct tapom (ali drugim zelo vzdržljivim lepilom ali selotejpom oz izolirnim trakom) prilepimo okvir iz žice. Jaz sem uporabila aluminijasto žico, ki je precej debela in vseeno dovolj mehka, da se jo da večkrat upogniti brez poškodb (kupila sem jo v eni od hobi trgovin in stala je približno 2 evra za 2 metra).  Če želite bolj trdno obliko, delajte z zelo močno žico, sicer boste morali oklep ali čelado velikokrat popravljati. Delate lahko tudi tako, da najprej naredite model iz kartona in potem lepite Moosgumi čez njega.

2. Lepilni trak lahko tudi upognemo na sprednji del Moosgumija – tako bo bolje držal zadnji del. Če to storimo, potem moramo dopolniti naš vzorec tam, kjer smo ga s trakom prekrili. Potem vzamemo silikonsko pištolo ali pa 3D barvo ali konturo (za svilo ali keramiko), ter sledimo našemu vzorcu. Jaz sem uporabila kar silikonsko pištolo. Počakamo, da se naša 3D barva povsem posuši!

3. Posprejamo celotno zapestnico z akrilnim kovinskim sprejem. Počakamo, da se barva povsem posuši. Potem vzamemo črno barvo, čopič in papirnato brisačo, ter dodajamo črno barvo na vseh mestih, kjer bi bila kovina lahko potemnela od starosti (v kotih, okoli vzorcev…). S papirnato brisačo temno barvo razmažemo, da ni nikjer preveč skoncentrirana in jo obrišemo stran, kjer smo je nanesli preveč, dokler ne dobimo občutka, da zapestnica izgleda kot staro srebro. Napakice lahko kasneje popravimo s srebrnim flomastrom ali podobno barvo. Za okras sem potem s črno barvo napolnila še manjše vzorčke na obrobju zapestnice.

4. Zapestnico zvijemo v želeno obliko ter jo pomerimo. Če se nam po nekaj premikanja zdi, da zapestnica drsi po roki na neželen način ali pa izgublja obliko, lahko z duct tapom na spodnjo stran prilepimo elastiko, ki je dovolj dolga, da nas ne veže, vendar pa bo preprečila zapestnici pretirano premikanje.

Seveda se da s Moosgumi peno narediti še zelo veliko stvari, zato naj se tvoja domišljija nikar ne ustavi pri tem tutorialu. Vso srečo pri delu!

Ščitnik za roke – moosgumi

Ščitnik za roke – moosgumi

1. Na papir narišemo kroj – v tem primeru kroj ščitnikov za roke. Sama sem se pri kroju zgledovala po ščitnikih, ki jih v filmu nosi Boromir, vendar sem jih med delom nekoliko spremenila. Kroj lahko skopiramo ali pa prerišemo v pravo velikost za posameznika, ki bo ščitnike nosil. Ščitniki morajo biti udobni tudi ko se roko pokrči v komolcu in zapestju, zato ne naredite prevelikih.

2. Čez papir prenesite vzorec na Moosgumi tako, da potiskamo po črtah s topim svinčnikom ali (nedelujočim) kulijem. Papir se bo ob tem uničil, zato je pametno imeti še eno ali dve kopiji za rezervo. Za imitacijo usnja je najbolje izbrati svetlo ali pa temno rjav Moosgumi. Ko je vzorec odtisnjen na Moosgumiju, ga še enkrat utrdimo, ne tako močno, da bi Moosgumi natrgali, a dovolj močno, da črte ne bodo zbledele.

3. Moosgumi zlikamo – tako bomo gumo utrdili, da se jo bo dalo barvati. To naredimo kar čez narisani vzorec, ki je dovolj globok, da bo tudi po likanju ostal na gumi. Če ste zelo mladi, lahko za pomoč prosite mamo/očeta/brata/sestro/babico/dedka/strica/teto/varuško…. Likalnik z močno roko vlečemo prek gume in pazimo, da se ne opečemo ter da likalnika ne zadržimo na enem koncu gume predolgo, sicer se bo na njej poznal likalnikov relief (kar pa mogoče ni slabo, če želite doseči neenakomerno površino). Najbrž boste morali na eni strani Moosgumi držati, da ne bo drsel okoli, ko ga boste likali. Pazite, da bo likalnik na nizki nastavitvi, sicer lahko Moosgumi stopite in zažgete!

4. Če želimo Moosgumi šivati ali pripenjati (kar z navadnim spenjačem), na drugo stran nalepimo tkanino. Moosgumi je mehek in se lahko strga, zato je nujno, da je spodaj blago, ki bo držalo nitko ali sponko. Uporabimo lahko uhu lepilo ali pa samolepilno blago (flizelin, uporablja se za podloge in medvloge pri šivanju in se ga da poceni kupiti v trgovini z blagom), ki se ga nalika na podlago. 

5. Ko se lepilo posuši, lahko nadaljujemo. Zaenkrat je videti naš material precej enakomeren, kar je malo nenavadno, če želimo usnjen videz. S črno ali temno rjavo polirno maso za čevlje premažemo Moosgumi, da dobimo neenakomerno, nekoliko starinsko teksturo. Po tem bodo ščitniki najbrž malo mastni, toda to naj vas ne skrbi. 

6. S konturo za svilo ali pa kovinskim flomastrom (ali katerokoli drugo barvo, ki se bo poznala na temni podlagi) gremo čez vzorec. Potem počakamo, da se barva popolnoma posuši. Če želimo, lahko še enkrat zelo previdno ponovimo 5. korak, da potemnimo še vzorec.

7. Našijemo ali pripnemo ježka ali pa kakšno drugačno zapiralo (gumbi, vrvice). Za dobro mero ga lahko še prilepimo preden ga pripnemo. Kljub temu, da je podložena tkanina, bomo morali biti previdni, da Moosgumija ne strgamo, ko ga bomo oblačili ali snemali.

8. Preizkusimo naš izdelek in si čestitamo. Za ekstra shiny efekt usnja lahko (v dobro zračenem prostoru ali pa zunaj) posprejamo ščitnike z gloss ali mat finish sprejem oziroma varnishem.

Moosgumi

Moosgumi

Kot svež LARP-er ali LAPR-erka potrebuješ (in si želiš) veliko stvari. Oklep, orožje, okraske… in še cel kup drugih totalno awesome pripomočkov. V LARP trgovinah lahko kupiš veliko odličnih stvari, toda ker so drage, se veliko LARPerjev odloči, da bodo svoje pripomočke naredili sami. Toda bolj malo je takih, ki znajo delati z usnjem ali pa se ukvarjajo s kovaštvom. Poleg tega so materiali lahko zelo dragi in tako se moraš nekako drugače znajti.

Moosgumi (EVA foam, craft foam) je poceni penast material, ki ga lahko kupiš v raznih hobi trgovinah (Art hobby, Levček, Prometej, Antus…). Dobi se ga v večini osnovnih barvah, lahko pa ga tudi pobarvaš. Je izjemno lahek in gibljiv – gre namreč za precej gosto peno – ter zelo občutljiv na pritiske in zgibe (skoraj vse se pozna na njem).

V naslednjih prispevkih si bomo pogledali, kako lahko iz Moosgumi naredimo imitacijo usnja ter imitacijo kovine, ter si pogledali nekaj izdelkov narejenih s temi metodami:

Izdelava čevljev

Izdelava čevljev

Nakup posebnih srednjeveških čevljev za potrebe igre je verjetno eden večjih stroškov, ki se jih poskušamo izogniti tako da stvar izdelamo kar sami. Izdelave čevljev pa je vešče malo ljudi, zato se bomo raje posvetili predelavi čevljev. Na hitro bom predstavil kako sem se lotil izdelave svojih bolj vilinskih čevljev z uporabo umetnega usnja in odsluženih Allstark.

Uporabljen kroj za stranske dele čevlja.

Sama izdelava je bila dokaj preprosta, saj sem uporabil le tri dele blaga, dolgega podolgovatega za jezik in dva za prekritje čevlja, ki sta nakazana na zgornji sliki. Vsi kroji so približni in so bili naknadno popravljeni med pritrjevanjem na star čevelj.

Jezik
Jezik pritrjen na star čevelj.

Najprej sem prišil nov jezik na starega, stranska dela pa zašil po zadnji strani. Stranski deli so delno prišiti (za poudarek detajlov) in delno prilepljeni na star čevelj. S tem ko sem ga prilepil povsod naokoli na podplat je čevelj preverjeno postal veliko bolj vodo odporen in je možno hoditi tudi po mokri travi.

Delno prišit stranski del čevlja.

Za vezalke so po celotni dolžini čevlja vstavljeni kovinski obroči, ki ščitijo luknje v blagu.

Luknje za vezalke.

Končni izdelek na katerem manjka le še pokrivalo za črno kapico na konici čevlja.

Končni produkt, čevlji vilinskega izgleda in umetnega usnja.
Usnjena čelada

Usnjena čelada

Izdelava te čelade je dokaj preprosta, tako si jo lahko naredi prav vsak. Je pa res, da je to nekakšna osnova za čelado, kateri lahko dodaš še veliko stvari, ki spadajo k bojni čeladi, več o tem na koncu prispevka.

POTREBUJEŠ:

  • Kos usnja*
  • Tanjši karton
  • Časopisni papir
  • Mekol lepilo
  • Neostik lepilo
  • Voda
  • Čopič
  • Pisalo
  • Ravnilo
  • Škarje
  • Lepilni trak
  • 2 lončka
  • Srebrno, rjavo in črno barvo

*usnja potrebuješ približno toliko, da bi si lahko z njim prekril glavo (en kos)

IZDELAVA:
Ogrodje čelade:
Vzemi karton in izreži raven trak, širok 4-5cm. Dolg naj bo toliko, da si ga boš lahko oviješ enkrat okoli glave. Izrezan trak si oviješ okoli glave, vendar ne preveč tesno; med trakom in glavo naj bo do 0,5cm prostora. Konca traku prilepiš skupaj z lepilnim trakom. In tako dobiš obroč, ki ga po potrebi še odebeliš.


Spet izrežeš trak kartona, tokrat dolgega toliko, da bo prišel čez vrhnji del glave. Prvi obroč si daš na glavo, drugi obroč pa z lepilnim trakom na obeh koncih prilepiš na prvi obroč. Tako dobiš osnovo za izdelavo čelade – glej sliko.

Kaširanje:
Preveriš če se ti vse prilega, nato pa sledi kaširanje! Torej, vzameš prvi  lonček v katerega zliješ lepilo. V drugega naliješ vodo. Časopis natrgaš na 4 cm široke in poljubno dolge trakce. Koliko jih potrebuješ? Pripravi si jih čim več, ker boš moral z njimi prekriti celo ogrodje čelade in to vsaj 2-krat. Sledi zelo preprost postopek kaširanja, ki zahteva samo malo potrpežljivosti. Celotno ogrodje 2-3-krat kaširamo in počakamo da se do konca posuši.

Barvanje:
Ko se izdelek posuši ga daš na glavo, še enkrat preveriš, če se ti prilega. Ker se seveda ti, je na vrsti že barvanje. Ker bo to »železno« ogrodje, ga pobarvaš najprej s srebrno barvo. Počakaj da se barva posuši in tako boš imel lepo srebrno ogrodje čelade. Z barvanjem lahko tukaj že končaš, vendar lahko na obroč dodaš še malo črne barve, da bo izgledal bolj obrabljen in pristen. To narediš tako, da vzameš čopič s črno barvo, narediš packo in jo rahlo razmažeš po površini s kosom blaga ali brisačko. Barva bo tako razmazana ravno dovolj, da ne bo preveč prekrila srebrne barve.

Usnje:
Sedaj potrebuješ kos usnja in ga razrežeš na pol (ena polovica ti naj prekriva pol glave). Vsak kos pride na svojo polovico ogrodja – glej sliko.

Pomembno tukaj je, da dobiš z usnjem obliko svoje glave. Zato s koščkom ali dvema lepilnega traka prilepi usnje na svoje mesto (iz notranje strani), da dobiš nekaj takega – glej sliko.

Čelado daj na glavo in pritisni nanjo, da se bo usnje prilegalo tvoji glavi. Ko je na mestu, prilepi s še več kosi lepilnega traka oba kosa usnja. Nato si snemi čelado. Če si dobro zalepil, bo čelada imela lepo zaobljeno obliko, kakršno bi morala biti tudi na koncu.
Zdaj pa moraš usnje prilepiti z lepilom na ogrodje čelade iz notranje strani. Vmes lahko še obrežeš usnje v lepšo obliko. Uporabi Neostik ali kakšno drugo (čim močnejšim) lepilom usnje na ogrodje in počakaj da se posuši. Odstrani lepilni trak na zunanji strani.
Tudi usnju lahko dodaš obrabljen videz – narediš enako kot pri ogrodju (-črna barva).
In to je vse! Končni izdelek bi moral izgledati nekaj takega.

DODATNO:
Kot sem že prej povedal je to samo nekakšna osnova za čelado in zato ji lahko dodaš še več stvari, npr. ščitnik za nos, verižnino, kose usnja, ki ti prekrivajo obraz, razne estetske dodatke… Uporabiš lahko tudi druge materiale – kartonasto ogrodje lahko nadomestiš s kovinskim. Možnosti je res veliko in izdelavo teh prepuščam tvoji domišljiji.