Pripoved Karoline Zelenborovske

Pripoved Karoline Zelenborovske

20. dne Velikega travna

Že odkar je preminil spoštovani grof, moj oče, je v deželi čutiti vse večje nemire. Nemara bo krivda tudi moja, saj sem brez moža in brez naslednika, kar mi očetovi svetovalci očitajo znova in znova. Pred kratkim smo prejeli novico o zbiranju karakterjev res najslabše sorte, katerih nameni so nam po poročilih vohunov hitro postali očitni. Pa vendar sem si tega sončnega dne privoščila sprehod. Šesterico stražarjev, ki me je spremljala, sem hitro odslovila, saj jih nisem potrebovala, z mano je ostal le Dimitrij, ki me spremlja skoraj vsakokrat in je poleg tega, da je izjemen bojevnik, tudi čudovit sogovorec.

Namestila sva se v senci ter počakala skupino popotnikov, o kateri sva bila obveščena, da potuje skozi moje dežele. Šlo je za pisano druščino, ki se je kljub vljudnosti mojega stražarja zelo težko ločila od svojega orožja. Posebno mi je v oči skočil mlad fantič zdravega in inteligentnega obraza, ki je potoval z njimi. Takega mladeniča bi si želela za sina. Popotnikom sem ponudila, da sedejo, ter jih skušala bolje spoznati. Povprašala sem jih o tem, od kod so prišli, ter jim zastavila nekaj ugank, ki so popestrile pogovor, meni pa povedale nekaj več o načinu, kako so popotniki razmišljali.

Ena izmed ugank je bila posebno zanimiva. Izmed sedmih stekleničk so morali izbrati eno, tisto, v kateri se ni skrivala ne voda, ne strup in ne medica, pač pa nekaj veliko več vrednega. Uganka je šla takole:

“Pred vami je sedem napojev: Dva sta bistra voda, dva opojna medica. V dveh se skriva smrtni strup, a v sedmem najdete nagrado. Strup je pretkan, vedno se skriva na robu ali pa čepi ob nagradi. Tri pisane sestre, v vsaki je druge vrste napoj. Te igre so nevarne, a ne skrbi – niti v najmanjši, niti v najdaljši se ne skriva smrt. Če v majhni steklenički zmanjka me, še v kvadratni najdeš me.”

Ni treba posebej poudarjati, da so s skupnimi močmi izvrstno rešili uganko. Nekaj časa so vodili pogovor tudi oni, sploh nek očarljiv in zgovoren podjetnik po imenu Adonis, za katerega se je kasneje žal izkazalo, da plemstva nima ravno v čislih. Še dobro, da sem svoj status večino časa raje obdržala v tišini, saj bi sicer najbrž uničila vzdušje v skupini. Govoril je o daljnih deželah, kjer poznajo vrtljiva vrata in ognjene palice, ter nam eno od le teh celo pokazal, čeprav je ni uporabil. Razdelili smo si obrok, potem pa se mi je zahotelo malo zabave, zato sem vse prisotne pozvala, da se preizkusijo v prijateljskem boju.

Najprej sta se spoprijela moj pogumni stražar ter mojster škrat Yibor, ki je pripotoval s skupino. Še nikdar nisem bila priča takemu boju. Škrat je bil kakor skala, ki jo je skoraj nemogoče obiti in še težje streti. Čeprav se je moj stražar boril z zanosom in premeteno gibčnostjo, je škrat uspel prevladati in je v dvoboju zmagal.

Bila sem resnično vesela, ko je mojemu poškodovanemu stražarju na pomoč priskočila vilinska zdravilka Lorwyn, ki je potovala z druščino, saj mu je škrat uspel poškodovati roko. Bila je videti zanesljiva in poštena, zato sem se med zdravljenjem raje posvetila preostali druščini. Adonis ter – do takrat bolj tih – mlad plemič Črnel, ki sta v prejšnjem boju stavila, sta poravnala račune, potem pa se še sama odločila, da se spoprimeta. To me je tako navdušilo, da sem se odločila zmagovalcu ponuditi nagrado.

Spopadla sta se brez orožja in Črnel je imel stil boja, ki mi je bil precej znan, saj se podobnega lotevajo tudi v moji deželi. Adonisa, ki se je zanašal bolj na udarce in izmikanje, je uspel spraviti na tla in zato je šla tokrat zmaga njemu. Za nagrado je dobil nekaj draguljev ter poljub na lice. Morda je bilo krivo to, da je bil čeden plemič, ki je ravno zmagal v boju, jaz pa precej nujno potrebujem moža, toda po tistem sem želela, da je sedel ob meni. Kljub vsemu ga je očitno pestila neke vrste nadloga, ki mi je ni želel zaupati, zaradi česar sem bila nekoliko potrta.

Ko je uspel mladi Archelaus opraviti nalogo, ki sem mu jo zadala ob začetku našega srečanja – osvoboditi metulja iz s kraguljčki okrašenega mošnjička, brez da bi jaz to opazila – se mi je zdelo, da so pokazali dovolj spretnosti in pameti, da jim zadam nekoliko težjo nalogo. Nalogo, ki za njih lahko pomeni življenje v izobilju ali pa bolečo smrt

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja