Browsed by
Leto: 2014

Pripoved Karoline Zelenborovske

Pripoved Karoline Zelenborovske

20. dne Velikega travna

Že odkar je preminil spoštovani grof, moj oče, je v deželi čutiti vse večje nemire. Nemara bo krivda tudi moja, saj sem brez moža in brez naslednika, kar mi očetovi svetovalci očitajo znova in znova. Pred kratkim smo prejeli novico o zbiranju karakterjev res najslabše sorte, katerih nameni so nam po poročilih vohunov hitro postali očitni. Pa vendar sem si tega sončnega dne privoščila sprehod. Šesterico stražarjev, ki me je spremljala, sem hitro odslovila, saj jih nisem potrebovala, z mano je ostal le Dimitrij, ki me spremlja skoraj vsakokrat in je poleg tega, da je izjemen bojevnik, tudi čudovit sogovorec.

Namestila sva se v senci ter počakala skupino popotnikov, o kateri sva bila obveščena, da potuje skozi moje dežele. Šlo je za pisano druščino, ki se je kljub vljudnosti mojega stražarja zelo težko ločila od svojega orožja. Posebno mi je v oči skočil mlad fantič zdravega in inteligentnega obraza, ki je potoval z njimi. Takega mladeniča bi si želela za sina. Popotnikom sem ponudila, da sedejo, ter jih skušala bolje spoznati. Povprašala sem jih o tem, od kod so prišli, ter jim zastavila nekaj ugank, ki so popestrile pogovor, meni pa povedale nekaj več o načinu, kako so popotniki razmišljali.

Ena izmed ugank je bila posebno zanimiva. Izmed sedmih stekleničk so morali izbrati eno, tisto, v kateri se ni skrivala ne voda, ne strup in ne medica, pač pa nekaj veliko več vrednega. Uganka je šla takole:

“Pred vami je sedem napojev: Dva sta bistra voda, dva opojna medica. V dveh se skriva smrtni strup, a v sedmem najdete nagrado. Strup je pretkan, vedno se skriva na robu ali pa čepi ob nagradi. Tri pisane sestre, v vsaki je druge vrste napoj. Te igre so nevarne, a ne skrbi – niti v najmanjši, niti v najdaljši se ne skriva smrt. Če v majhni steklenički zmanjka me, še v kvadratni najdeš me.”

Ni treba posebej poudarjati, da so s skupnimi močmi izvrstno rešili uganko. Nekaj časa so vodili pogovor tudi oni, sploh nek očarljiv in zgovoren podjetnik po imenu Adonis, za katerega se je kasneje žal izkazalo, da plemstva nima ravno v čislih. Še dobro, da sem svoj status večino časa raje obdržala v tišini, saj bi sicer najbrž uničila vzdušje v skupini. Govoril je o daljnih deželah, kjer poznajo vrtljiva vrata in ognjene palice, ter nam eno od le teh celo pokazal, čeprav je ni uporabil. Razdelili smo si obrok, potem pa se mi je zahotelo malo zabave, zato sem vse prisotne pozvala, da se preizkusijo v prijateljskem boju.

Najprej sta se spoprijela moj pogumni stražar ter mojster škrat Yibor, ki je pripotoval s skupino. Še nikdar nisem bila priča takemu boju. Škrat je bil kakor skala, ki jo je skoraj nemogoče obiti in še težje streti. Čeprav se je moj stražar boril z zanosom in premeteno gibčnostjo, je škrat uspel prevladati in je v dvoboju zmagal.

Bila sem resnično vesela, ko je mojemu poškodovanemu stražarju na pomoč priskočila vilinska zdravilka Lorwyn, ki je potovala z druščino, saj mu je škrat uspel poškodovati roko. Bila je videti zanesljiva in poštena, zato sem se med zdravljenjem raje posvetila preostali druščini. Adonis ter – do takrat bolj tih – mlad plemič Črnel, ki sta v prejšnjem boju stavila, sta poravnala račune, potem pa se še sama odločila, da se spoprimeta. To me je tako navdušilo, da sem se odločila zmagovalcu ponuditi nagrado.

Spopadla sta se brez orožja in Črnel je imel stil boja, ki mi je bil precej znan, saj se podobnega lotevajo tudi v moji deželi. Adonisa, ki se je zanašal bolj na udarce in izmikanje, je uspel spraviti na tla in zato je šla tokrat zmaga njemu. Za nagrado je dobil nekaj draguljev ter poljub na lice. Morda je bilo krivo to, da je bil čeden plemič, ki je ravno zmagal v boju, jaz pa precej nujno potrebujem moža, toda po tistem sem želela, da je sedel ob meni. Kljub vsemu ga je očitno pestila neke vrste nadloga, ki mi je ni želel zaupati, zaradi česar sem bila nekoliko potrta.

Ko je uspel mladi Archelaus opraviti nalogo, ki sem mu jo zadala ob začetku našega srečanja – osvoboditi metulja iz s kraguljčki okrašenega mošnjička, brez da bi jaz to opazila – se mi je zdelo, da so pokazali dovolj spretnosti in pameti, da jim zadam nekoliko težjo nalogo. Nalogo, ki za njih lahko pomeni življenje v izobilju ali pa bolečo smrt

Črnelov dnevnik, III. del

Črnelov dnevnik, III. del

15. dan Malega travna, krčma

Dež je ravno začel močno padati, ko sem daleč ob cesti zagledal kočo. Pohitel sem, da ne bi bil povsem premočen in vstopil skozi vrata. Rekli so mi, da bo tukaj, vendar je sprva nisem zagledal. Po nekaj trenutkih pa sem jo le videl sedeti v kotu in debatirati z drugimi za tisto mizo. Da bi se prepričal, da je to res tista vilinska zdravilka, ki jo iščem, sem se usedel za sosednjo mizo. Zdaj je bilo očitno, da je to ona – špičasta ušesa, povoji, stekleničke z nekimi napoji… Kdo drug bi lahko bila?

Še nekaj časa sem sedel za mizo in čakal, kajti z njo sem moral govorit na samem. Da bi se lepo pomešal z množico sem hotel k nekomu prisesti. Neka ženska je igrala na flavto, škrat v kotu je bil pijan, drugi pa so vsi sedeli za isto mizo kot zdravilka. No, ostal mi je samo še škrat, ki je sedel tik ob kuhinji krčmarja. Izkazalo se je, da je prav prijazen škrat, sicer nezaupljiv kot vsi njegove sorte, vendar sva skupaj naročila nekaj hrane in pijače ter rekla kakšno o te in oni stvari. Iz neznanega razloga ga je zanimalo kaj iščem v teh krajih in nato sva se zmenila za eno “kupčijo”. Ker sem moral nujno govoriti z zdravilko jo je škrat poklical k mizi in ona je kmalu prav zares prišla! Vsa njena miza je čudno pogledala, tako da sem se obrnil vstran in se delal, da me je vse skupaj zelo presenetilo. No kakorkoli, zadeva o kateri sva se hotela z vilinko pogovoriti je morala počakati še kar nekaj časa, drugim ljudem v krčmi se je namreč trojica škrata, človeka in vilinke zdela očitno nadvse zanimiva. Tako so nas kar naprej ogovarjali ali brez povabila prisedli zraven.

Sledilo je kockanje za denar, vmes je bil celo kakšen napoj. Takih stvari mi res ni v čast početi, zato sem seveda imel nesrečo ter izgubil vse kar sem stavil. Ker se je na nebu ravno takrat zabliskalo, sem optimistično stavil s škratom še enkrat in si priigral več kot sem imel na začetku!

Nek zgovoren trgovec je ves čas govoril o nekih sumljivih poslih in kako je obogatel s prodajo. O sebi pa sicer ni hotel preveč povedati, zato se mi je zdel malce sumljiv. Medtem ko je govoril, sem sicer sedel ob vilinki, ampak so bili okoli še vsi drugi. Za omenjeno zadevo sva se zmenila zato nekoliko kasneje.

Nadvse zanimiv dogodek je bil, ko je prav zdravilka pokazala nek stari ključ, ki naj bi odklepal skrinjo draguljev. Vsi smo hoteli vedeti kje je ta skrinja in kako priti do nje. Po zdravilkinih besedah naj bi skrinja bila nekje v krčmi … problem je bil samo krčmar, ki je po domnevah vedel kje natančno skrinja je. Stvari so se nato hitro začele odvijat:  vilinska zdravilka je dala na mizo nekakšen napoj resnice, krčmarja smo povabili k mizi, da nazdravimo, jaz in še nek poba sva krčmarja zamotila in naslednji trenutek je napoj že bil v krčmarjevi čaši. Neke višje sile niso hotele, da krčmar vsebino čaše spije takoj, a ko jo je, smo po kratkem zaslišanju izvedeli kje skrinja je in jo šli iskat. Ker so zgodbe o zakladih velikokrat izmišljotine, je bilo v naši skrinji samo nekaj dragih kamnov. Sam sem vzel kar dva na skrivaj.

Ko smo se že vsi veselili našega uspeha je prišel krčmar ves jezen, ker smo ga tako grdo prevarali in nas vse nagnal iz krčme. Tole zato pišem na bližnjem seniku.. No tako, zdaj grem pa počasi spat, jutri me namreč čakajo pomembna opravila!

Črnel

Drachenfest 2014

Drachenfest 2014

Če še nikoli nisi bil na Drachenfestu in si skušaš predstavljati kako obsežen je, ga verjetno podcenjuješ. Ko si skušaš predstavljati kako veliko množico predstavlja 5000 ljudi, se ne zavedaš, da je to ogromno.

Sedaj pa si zamisli, množico srednjeveških šotorov, ljudi v kostumih, ki gradijo svoja bivališča, obzidja posameznih taborov in travnato planjavo na poti do trgovskega mesta, kjer veš, da bo prej ali slej potekala bitka. Tu pa je še tempelj, limbus in še kaj…

Letos nas je 5 udeležencev imelo dva popolnoma napolnjena avtomobila, razne opreme, šotorskih platen, posodja, LARP orožja in seveda kostumov. Pot do DF prizorišča znese kakih 1000 kilometrom preko Avstrije do severa Nemčije. Če se na poti uspeš ustaviti v kakem srednjeveškem mestu, je to še toliko bolje, kajti takoj začutiš neko popolnoma drugo vzdušje in ne rabiš veliko truda, da se vživiš ter si predstavljaš, kako se po tlakovanih ulicah sprehaja tvoj lik, na poti v lokalno pekarno ali orožarno.

Na prizorišču Drachenfesta je dobro biti zgoden saj je pravi čar opazovati kako na nekem kosu travnika počasi raste ogromen tabor, ki je tako velik, da ima celo svoje ulice in križišča z smerokazi. Kar na enkrat ne vidiš več na drugo stran do mestnih vrat, temveč le zastavo tabora, ki v daljavi lahno plapola v vetru.
Ljudje in bitja so najrazličnejših ras, polti kože, barve dlak in izvora. Srečaš tako Vikinge kot amazonke, orke, škrate in viline, barbare in čarovnike, menihe in kmete, skratka karkoli in vse.
Ko se Drachenfest začne, spoznaš avatarje posameznih taborov, zelenega, rdečega, modrega, črnega, srebrnega, kaosnega, zlatega in še ostale. Nekateri so med seboj prijatelji, drugi se ne marajo, eni vsako leto sklenejo nova zavezništva, spet drugi se držijo že ustaljenih prijateljev, eni se kot vsako leto borijo za zmago, drugim je dovolj le sodelovanje, tretjim vnašanje razdora.
Ko se vzpostavi IT veš, da je resno. Si le lik v svetu, kjer ima vsak pri sebi orožje. Verjetno za obrambo, lahko pa tudi za napad, tako da paziš svoj hrbet in se ne pogovarjaš z vsakim tujcem, ki ga srečaš. V mesto je pametno iti v skupini, iz njega prav tako. V lastnem taboru se počutiš varnega, vsaj upaš na to, da vsi raje pobijajo nasprotnike kot zaveznike.
Odvisno od lika se lahko pridružiš rokodelcem, zdravilcem ali bojnim enotam. Lokostrelci, lahka pehota in težka pehota predstavljajo glavnino vojske, moto pa je vedno ščiti spredaj.
Vojna pomeni smrt in če se tvoj lik tega zaveda, ti začne srce hitreje biti že, ko vidiš nasprotnika na drugi strani travnika, še preden se oba spustita v tek eden proti drugemu. Še toliko bolje pa paziš nase, če si seveda del lahke slabo zaščitene pehote z najmanjšim ščitom v vrsti.
Potem pa se zasliši klic zelenega tabora: »Für das leben! Fur den grünen! Fur den grünen! Auf die jagt! In srce ti še bolj poskoči a tokrat to ni strah temveč čisti adrenalin, tvoja dlan stisne za ročaj meča, kladiva ali sekire druga pa dvigne ščit pred sabo in krvoločno se zaženeš v boj kajti kmalu bo nekdo obležal. To je lahko ti in tvoji rojaki ali oni in seveda raje vidiš da na tleh obležijo nasprotniki.

Vse pa le ni boj, tu je priprava ognjišča, kuhanje, druženje, pripovedovanje zgodb, spoznavanje likov v taboru, pranje posode, sušenje oblačil, odganjanje komarjev. Vsakodnevna pot v mesto po nakupih in obnovitvi zalog in čudenjem nad neverjetno dobro izdelanimi kostumi, liki in ambientu, ki te hočeš ali nočeš ponese iz tvojega sveta v srednjeveški svet LARPA.

Bolj, ko se približuje konec prekratkega in prekrasnega Drachenfesta, bolj se kažejo spletke taborov, več je bojev, več napetosti, bolj glasno vzklikaš klic tabora in večja je želja po zmagi.
Na koncu pa, ali je bil tvoj tabor uspešen ali ne, pride čas slovesa, podiranja tabora, pospravljanja šotorov in pakiranja avtomobilov, z obljubo in željo v srcu, da se naslednje leto vrneš in daš dvakrat več od sebe, da bo zmaga naša.

Za konec edino še nasvet: Pazi se DF orkov! 😉

Yibor